Verzi, ki jih je mogoče videti

V sodobnem času se je uveljavilo spoznanje, da za razumevanje literarnega dela ni nujno poznati avtorjeve biografije – delo naj bi bralca nagovorilo samo po sebi, brez dodatnih pojasnil. Moč literature izhaja iz jezika, podob in občutij, ki jih prebudi. A v nekaterih primerih je poznavanje avtorjevega ozadja dragoceno, saj nam pomaga razkriti izvor in notranjo logiko njegove poetike.

Tako je tudi pri Aleksandru Stoicoviciju (1988), sodobnem romunskem pesniku in likovnem umetniku. Dejstvo, da je likovnik, ni zgolj biografska zanimivost, temveč ključ za lažje razumevanje njegove pesniške govorice. Njegove pesmi so izrazito likovne: ne le zato, ker so nekatere zgodnje zasnovane kot carmen figuratum ali ker v njih s scenografskim občutkom oblikuje prizore, temveč predvsem zaradi načina, kako gradi podobe – te so pogosto že skoraj vizualne instalacije. Ko beremo njegove zbirke (vineri, 2011; aleksandar doarme, 2012; Habitat, 2025), opazimo, da se likovnost postopoma umika iz zunanje forme v notranjost verzov. Ne naključno; tam se manifestira še intenzivneje. Zdi se, da Stoicovici hkrati ustvarja na dveh ravneh, v jeziku in v vizualnem prostoru, ne da bi to dvoje ločil oziroma, bolje rečeno, želel ločiti. Njegova poezija je obenem slika, ki jo je mogoče brati, in verz, ki ga je mogoče videti.

Tematsko raziskuje sodobno identiteto in bivanje. S pesniško introspekcijo in z osebnimi, skoraj intimnimi temami reflektira utrip sveta okoli sebe. Že v prvi prevedeni pesmi, »Sledeh vegetacije«, nas zadene ena najhladnejših podob postindustrijskega okolja – sivi beton. A brezdušna materija mesta se umiri »kot otrok«: urbana krajina, običajno razumljena kot mrtva snov, je prikazana skozi organsko, človeško prispodobo. Lirski subjekt opazuje (ljubljeno?) žensko, ki se prebija med betonskimi stebri in avtomobili – velikimi konstrukcijami civilizacije – kot »ena zadnjih sledi vegetacije«. V tem pa se razkriva paradoks: tako kot so beton in avtomobili tuji njeni naravi, je ona, kot živo bitje, tuja lirskemu subjektu – njena popolna ravnodušnost mu »greje lica«. Ko je ona sredi mesta »zadnja sled vegetacije«, je v njunem odnosu »ostanek naklonjenosti«. Narava kot ostanek človeškosti se bori proti hladnemu, brezosebnemu urbanemu svetu – in hkrati vztraja v odnosu. »Ko nisi tu, telo valovi kot alga na gladini, / um pa je lovski pes, / ki je izgubil sled.«

Lirski subjekt se nenehno giblje med zunanjim in notranjim svetom, oba pa sta prežeta z vizualnimi podobami.

Močno vizualno dimenzijo ima tudi pesem »Habitat«. Ob prvem branju pogosto izzove smeh, saj učinkuje kot aforistična izjava. Ob ponovnih branjih pa se smeh preobrazi v vse večjo grozo. Lirski subjekt je »prestrašena žival«, ki se vrača v isti habitat, ki je hkrati zatočišče in past: »sem prestrašena žival, / ki v dobro skritih pasteh išče zatočišče.« To je metafora za dvorezne življenjske položaje, v katerih nas najbolj varuje prav to, kar nas najbolj ogroža – in obratno. Nič ni bolj nevarnega kot tisto, kar se zdi najbolj domače. Podoba pasti, v kateri si gradimo dom, učinkuje groteskno, absurdno in – kar je najtežje – domače.

V pesmi »Konec letnega časa« se pesnik premakne k naravi. Prezgodaj odprte cvetlice, ki jih pogubi mraz, postanejo prispodoba krhkosti življenja; spomin na ljubezenske trenutke se prepleta s podobami snega, sadežev in megle. Iz tega se izkristalizira misel: toplota drugega telesa lahko »spremeni letni čas«. Ljubezen je močnejša od cikličnosti narave – pa čeprav je minljivejša. Morda prav zato – »Minljivo je najbolj absolutno!« je (ne preveč) prikrito sporočilo.

Najbolj kompleksna med izbranimi pesmimi je »Osnovne potrebe«. Uvodno vprašanje – »Vprašala me je, ali je kaj, / česar nisem nikomur povedal« – vodi v podobo skoka v ledeno gorsko jezero, kjer se meja med življenjem in smrtjo razblini. Bivanjska izkušnja, ki ji za vrat diha smrt, je izostrena do skrajnosti. Zaključna podoba otoka iz »origamija iz melase in magme« nakazuje, da je človekovo življenje stalno iskanje »novega ozemlja«, kar vedno pomeni prestopanje lastnih meja. V bistvu našega bivanja je tudi tanatos – želja po smrti, skrita v najbolj elementarni radovednosti in želji po odkrivanju novega. Prav to nas hkrati najbolj ogroža in najbolj osmišlja.

Stoicovicijeve pesmi so torej likovne v najglobljem smislu – besede slikajo, podobe govorijo. Tam, kjer so najbolj vizualne, so tudi najbolj verbalne, in obratno. Njegovi verzi niso le pripoved o notranjem življenju, temveč prostori podob, ki jih bralec vidi, doživlja in reflektira. Likovnost ni dodatek, temveč način dojemanja sveta. S tem Stoicovici vstopa v širši tok sodobne poezije, ki se oddaljuje od linearnega pripovednega izraza in ustvarja fragmentarne, asociativne, vizualne svetove. Njegova poezija je intimna – govori o ljubezni, telesu, spominu – in hkrati univerzalna, saj se v teh izkustvih zrcalijo eksistencialna vprašanja sodobnega človeka: kje je moj habitat, kaj me ohranja, kaj je domače in kaj tuje, kako preživeti med betonom in vegetacijo, med navado in tveganjem, med minljivostjo in večnostjo. To ni poezija, ki bi dajala dokončne odgovore, temveč prostor, v katerem bralec soustvarja pomen – kot slikar pred nedokončanim platnom.

Izbor pesmi Aleksandra Stoicovica lahko preberete tu.