LUD Literatura

Sedeti v temi

(Zadnji vinil, ki se je vrtel na gramofonu)

Uroš Zupan

Sedeti v temi. Je bil kakšen razlog, da sem obsedel v temi? Ne vem. Ali pa vem oziroma si lahko mogoče s te razdalje, ki me loči od sedenja v temi, ki ga tako natančno in jasno vidim v duhu, preprosto izmislim kopico razlogov, ki naj bi me pripravili do tega zame ne povsem običajnega dejanja. Razlogov, ki bodo s tem, ko so zapisani, postali resnični razlogi. Edini resnični razlogi. 

Koliko je bila ura? Verjetno že krepko čez polnoč in tema je bila tista prijetna, gosto tkana tkanina, ki je pomagala ohladiti poletni zrak (so bila poletja včasih tudi tako razbeljena?); naredila ga je mehkejšega, malo vlažnega, da mi je laže polzel skozi nosnice v pljuča, ki so se v enakomernem valovanju spuščala in dvigovala, ga umikala in mu ponovno dajala prostor (tako zraku kot tudi temi), a na to mehansko opravilo nisem bil pozoren, bilo je v tistem delu zavesti, ki se ga ne zavedamo.

Kratka vojna, za katero sem mislil, da je ne bom nikoli doživel, vojna, ki se je po nekaj dneh začenjala spreminjati v mirujočo in morečo mučnost, ki se je v človeka vnašala od zunaj in proti njej ni imel nobene obrambe in se je zato počutil čisto nemočnega in prepuščenega usodi in naključjem, se je pred tedni končala. 

Sedel sem v temi. V hiši, ki stoji še danes, kot nekakšna časovna kapsula, kot kos, odrobljen od časa, njegova škrbina; zanemarjena in propadajoča, z istim stopniščem in verando, kjer so bila shranjena drva, z isto plastično streho in majhnim vrtom pred njo, ki pa je zdaj bolj odprt in na njem ni več češnje. Vendar ta hiša človeka, ki se sam s sabo igra gledališče senc, vseeno navdaja s sladkostjo. Ga navdaja ravno zaradi – razsula. 

Zaradi otožne sivine, ki jo žarči in ki nekako tli v njeni notranjosti (tako si vsaj predstavljam). Kajti ta sivina je bila popolnoma spojena z nami, pronicala je v naše misli, se lepila na naša telesa in se spreminjala v nekakšen zunanji in neodtujljiv del naših prejšnjih življenj. V kuliso. 

Socialistična sivina; naravno okolje, v katerem smo odraščali. 

Kje so danes vsi ljudje, ki so prihajali v hišo? Vsi, ki so prihajali in odhajali? Nekateri po večkrat, nekateri samo enkrat, nekateri so ostali čez noč, nekateri so prihajali na kosila, nekateri zato, da bi poslušali glasbo in govorili in občudovali svoj glas in zrli skozi okno in se čudili popoldanskim vlakom, ki so izginjali v smeri zahoda, nekateri pa so bili do hiše samo namenjeni, a so se izgubili v svojih opravkih, v svojih življenjih ali pa v megli, ki se je v prestolnici pogosto šopirila, ali pa so preprosto zatavali v času, ki je bil len in se je bolj kot z nenadnimi pospeški, kvantnimi skoki in pačenjem obraza postavljal s statičnostjo, z zajetji, nad katerimi miruje zrak; s tišino.

Kje so vsi ti ljudje? Na drugem svetu? Med prikaznimi? V drugih državah? V svojih od mojega tako oddaljenih življenjih? Še najbolj od vsega so v mojem spominu. Popolnoma nespremenjeni. Nedotaknjeni. Nedotakljivi. Skoraj večni.

In glasba, ki so jo tam slišali, je kot njihova koža in jih vedno znova obdaja in vedno znova spomni na tiste prostore in vonje in navade svetlobe, ki se je precejala med drevesi in naseljevala kuhinjo in je s svojim prozornim telesom poplavljala starinsko in revno pohištvo.

Glasba, posneta na kasetah: Nick Drake, Julee Cruise, Mark-Almond, Van Morrison. V kuhinji sva imela s cimrom kasetnik.

Ko sem sedel v temi, ni bilo v hiši (ob njej je stal zdravstveni dom, da sem lahko občasno skozi okna videl silhuete bolnikov in zdravnika, ki se je sklanjal k njim, a me to za čuda ni navdajalo s tesnobo, nikoli nisem pomislil, da so se za mlečnimi stekli občasno prižgali in zaslišali motorji smrti) nikogar razen mene. Spodnja soseda, ki sta živela v kletnem stanovanju, sta bila čez poletje, ko ni bilo šole ali pa predavanj na univerzi, odsotna. Sostanovalec pa se je tudi nekje izgubil, mogoče samo v spanju in v sanjah, ki pa so ga od mene oddaljile bolj od kakršnegakoli prevoznega sredstva.

Vse v sobi je bilo na svojem mestu. In skoraj vse lahko še vedno obnovim, kot bi se hkrati s prsti, očmi in duhom dotikal predmetov. Miza, na kateri je bil sposojen računalnik, dva starinska fotelja, kavč in postelja, omara, na kateri so bile knjige in gramofonske plošče, še ena miza, na kateri je bil prenosni pisalni stroj. Omara, v kateri je bilo tistih nekaj kosov oblačil. Ogromna slika avtoštoparja, ki je bil videti, kot da po zaužiti kombinaciji halucinogenih gob in žganja ustavlja vesoljske ladje, ali pa ogromne tankerje, ki plovejo po zraku skozi toplo julijsko noč. 

In potem tudi tisto najvažnejše, zdaj, z razdalje najvažnejše: moj črni gramofon. 

Že takrat skoraj muzejski primerek, ob katerem se lastnik ni ravno trkal po prsih in zraven, kot bi izgovarjal nekakšno mantro, skoraj pel skrivnostnih imen: Dual, Hitachi, Marantz, Thorens … Gramofon z ojačevalcem v notranjosti svojega ohišja. Lenco. Licenčna izdelava Iskre, z Iskrinim logom in napisom Garrard. Zares precej običajen in tudi pogost kos v otroških sobah, ki so konec sedemdesetih postale mladinske sobe in se, če so ostali doma pri starših, počasi spremenile v sobe tistih, ki niso več mogli potovati z Interrailom. 

Zakaj je bilo tako? 

Imeli smo lene starše. Mogoče ne toliko lene kot poštene (»revne«, dodajam v oklepaju in s tem nikogar ne žalim); niso imeli tihotapske žilice, niso bili avanturisti. Hoteli so imeti svoj mir. 

Včasih jih nisem razumel. Danes jih razumem.

Imam občutek, da sem od nekod prišel (ta od nekod je bil skoraj vedno nočno življenje), in hkrati imam občutek, da sem bil zamišljen, brez obrambe in upora pripuščen v eno tistih nenevarnih melanholičnih razpoloženj, ki še ne mejijo na obup. Ampak so nekako mehka, udobna, zavijajo v vato in se človek v njih, vsaj za nekaj podaljšanih trenutkov, ki so občasno varljiva igra duha v stanju spremenjene zavesti, počuti varnega, če ne celo srečnega. 

Ugasnil sem vse luči, na gramofon položil ploščo, se usedel v fotelj in prisluhnil. 

V tistem drugem življenju in na tistih aparaturah ni bilo skakanja, preskakovanja, pritiskanja na gumbe na daljincu, ni bilo beganja, ni bilo bližnjic, le včasih, ko si s tresočimi prsti krmaril ročko in se trudil, da bi jo, kot v počasnem posnetku, spustil na točno določenem mestu, kjer bi se potem igla namestila v brazdo in bi se zaslišalo nekaj pričakovanega, še največkrat pa nekaj, kar bi rad delil z vidnimi ali pa z nevidnimi, namišljenimi soposlušalci, si naredil prekršek. Izjemo. 

V tistem drugem življenju in na tistih aparaturah smo imeli ves čas tega sveta, da smo plošče poslušali od začetka do konca, in imeli smo ves čas tega sveta in tudi voljo, da smo si dopustili luksuz, ki se nam je zdel sam po sebi umeven, kajti odrasli smo v prepričanju, da je treba ploščo poslušati večkrat, da je treba biti vztrajen in skrajno pozoren, saj so imele nekatere plošče čisto specifične navade in lastnosti; priraščale so se počasi.

Z vsakim novim in vnovičnim poslušanjem pa nam je glasbeni jezik, v katerem so nas nagovarjale, postajal bližji in bolj domač. Včasih se je to tudi dejansko zgodilo. Ugotovili smo celo, da se tiste hipne simpatije, tiste osvojitve brez muk, bolj redko spremenijo v prave in trajne ljubezni. Prave in trajne ljubezni so bile neke druge plošče; tiste, ki so se priraščale počasi. 

A mogoče je to, kar sem zapisal, samo slepilo, ali pa del slepila, in smo bili s ploščami tako vztrajni in trmasti, tako nepopustljivi, ker so bile redke, ker je bil zakon, ki je bil takrat v veljavi, diametralno nasproten zakonu, ki je v veljavi danes. Današnji se glasi nekako takole: vse je mogoče dobiti in vse je nadomestljivo. Včasih ni bilo mogoče dobiti vsega in hkrati s tem vse tudi ni bilo nadomestljivo. 

Mrak je pritekal iz vseh kotov, s tal in s stropa, izpod pohištva, skozi ključavnico, iz notranjosti hiše, ki se je vsako noč spremenila v njegov trajen rezervoar, mrak se je vdajal varljivemu upanju, da zmaguje, a je naletel na oviro. Zunanja svetloba, ne tisti oranžni elektronski mrč, ki lebdi in se kopiči nad mestom, ampak dosti intimnejša luč, zrnata svetloba bližnje obcestne svetilke je prostor v sobi osvajala z druge strani in se ni menila za okenska stekla in zavese in želje in pričakovanja mraka. Srečala sta se nekje na polovici poti, točno ob fotelju, na katerem sem sedel. Mrak mi je varoval hrbet. Obcestna luč pa se je dotikala mojega obraza in vek. 

Sedel sem v območju somraka.

Na triintridesetih obratih se je vrtela prva stran plošče. 

Je bila res prva? Ali ni bila druga? Zagotovo ni bila tretja ali pa četrta stran druge plošče, kajti ti dve sta instrumentalni. (Vsa enigmatika strani bi bila lahko izražena tudi z veliki črkami abecede.) Je bila glasba, ki sem jo slišal, nekakšen dvojni odsev, posnetek, posnetek ovitka, v katerem sta bili plošči shranjeni (planet, ki se lušči iz teme, ali del človeškega telesa, ki okrog vratu nosi amulet, ali pa gre mogoče za pogled na nekakšno zgradbo – svetišče – iz ptičje perspektive, ogledalo, v katerem se poleg dveh geometrijskih likov, eden bi bil lahko trikotnik z božjim očesom, nekje v daljavi, ki je obenem tudi globina, vidi sonce), in hkrati tudi posnetek mojega razpoloženja, počasnega spuščanja v nevidni in udobni objem melanholije. 

Sem zaradi tega objema obsedel v temi? Sem vedel, da bo do objema prišlo, če bom obsedel v temi?

Glasba je bila ambientalna. Počasna. Kombinacija elektronike in akustičnih instrumentov. Zvok klaviatur, mogoče sintetizatorjev, je delal nekakšen osnovni premaz, kot bi nekdo po platnu vlekel poteze z velikimi in grobimi čopiči, vendar ne močnih, bolj sublimne, ali pa so bila to mogoče dvigajoča se tla, trdna in zračna hkrati, kovina in porozno, luknjičasto steklo, zadaj pa so se vrstile operacije drugih instrumentov, nekakšni risi, blago kraspanje činel, akustične kitare, krilovke, električne kitare in vokal, ki je v sebi združeval odtenke žalosti in pričakovanja, a predvsem odtenke žalosti. Vse pa se je dogajalo izredno počasi, počasi kot enakomerno dihanje ali pa počasi, kot bi nekakšni rogerdeanovski otoki lebdeli na nebu, pluli skozi zvezdno noč. In ko se je včasih oglasil bas, je bil to pojoč, skoraj liričen instrument s tistim tako značilnim zvokom, ki ga je imel v osemdesetih letih. 

Besedila. Bila so žalostna, polna hrepenenja, pomešanega z melanholijo, ali pa, to me je prešinilo v hipu: z nostalgijo. Prešinilo danes. Zdaj.

Česa sem se spominjal, ko sem poslušal ploščo? Se vedno nečesa spominjamo, ko poslušamo plošče? Kaj se je dogajalo v tistem popolnočnem somraku med zbliževanjem mraka, svetlobe ulične svetilke, mojega dihanja in mojega mirovanja? 

V kakšno sanjarjenje me je potisnila glasba, ki je nevsiljivo naseljevala moja ušesa: sem odplul nazaj po času, odplul za nekaj let v preteklost in v drugo mesto, mogoče že malo tudi v drugo življenje in v drugo stanovanje, kjer sem sedel na kavču in poslušal to isto ploščo v neki pomladi, ki se mi še danes zdi kot kvintesenčna pomlad, kot pomlad vseh pomladi, ker so se njen vonj in izjemna moč njenega prebujanja in lahkost, ki me je ob njem vedno navdajala, tako silovito povezali z neko čisto določeno glasbo (poleg Sylviana sta bila tu še Morrissey z Viva Hate in Brian Eno z Another Green World) in sem od takrat dalje pomlad vedno znova meril in doživljal kot spoj, kot preplet prebujanja, obljube in glasbe, ki se je na svojstven način spojila z meseci, ko življenje dobiva ponoven zagon in se ceste, v resnici ali pa samo metaforično, odprejo? Kajti ploščo, ki se je tisto noč znašla na gramofonu, sem kupil spomladi in jo potem vso pomlad tudi poslušal. 

Ali pa je bilo to sanjarjenje povezano s kosi besedila, ki so se kot neonske črke, kot sporočila, spreletavali po somraku in sem jih lahko razumel ali pa tudi ne in jih zaradi nerazumevanja po čisto lastni in samosvoji inerciji sestavljal v zgodbo, ki se je odlepila od prvotne zgodbe, od avtorjevega namena, in postala moja lastna, izmišljena, intimna zgodba. 

Toda ali se ne dogaja vsako poslušanje ravno tako, na ta način? Na način odlepljenja od avtorjevega namena in postavitve, pristanka v življenju poslušalca? 

Sem med poslušanjem zaspal? Sem med poslušanjem zrl v temo ali sem mižal, kot sem rad počel? Koliko časa so trajali ti refleksivni trenutki, to sedenje v nevidnem in blagem objemu melanholije in sanjarjenja? 

Ne vem. Karkoli bom rekel, bodo le ugibanja. Slutnje. Približki preteklosti.

Vem pa, da se je takrat ali pa samo nekaj ur kasneje mehanizem na gramofonu ustavil in se pokvaril. Kaj se je pravzaprav pokvarilo? Gramofonska igla, glava, ročka? Sem imel jaz kaj pri tem? Kakšna moja nerodnost in neučakanost, mogoče nepremišljenost? Ihta? Ali je šlo za nekakšen urok, načrt višje instance, ki se je odločila, da se bo neki čas končal in ga bo zamenjal drug in drugačen čas? S poslušanjem glasbe z drugih in drugačnih nosilcev zvoka in odhodi ljudi v druga in drugačna življenja.

Ne vem. Vem samo, in v to sem popolnoma prepričan, da je bila zadnja plošča, ki se je vrtela, plošča, ki sem jo pozorno vzel iz ovitka in jo preprijel in položil na gramofon in potem z nje obrisal ali pa samo odpihnil prah, plošča Davida Sylviana: Gone to Earth. Dvojni album, ki sem ga leta 1988 kupil v Avstriji in ki se je tega istega leta tako spojil s pomladjo, da je ostal z njo za vedno poročen. 

Prva plošča je vokalno-instrumentalna, druga pa samo instrumentalna. Zadnji komad, ki sem ga v celoti slišal in poslušal, pa bi bil lahko »Silver Moon«, končni komad s strani B. Kjer optimizem v blagih sunkih preplavlja melanholijo in žalost.

Zadnja vinilna plošča, ki sem jo kupil malo prej, preden se je pokvaril gramofon in sem se po nakupu in po okvari skupaj z državo, v kateri sem živel in še živim, znašel v obdobju tranzicije, osebne, predvsem pa glasbene tranzicije, ki jo bom imenoval malo drugače, pa je bil v nebo povzdignjeni prvenec manchestrskega benda Stone Roses z istim naslovom. S četrtstoletne distance lahko vidim, kako ta plošča kot nekakšna trajna in neminljiva zvezda še vedno sije na tem istem nebu.

Kje so danes vsi ljudje, ki so prihajali v hišo? Vsi, ki so prihajali in odhajali? Nekateri po večkrat, nekateri samo enkrat, nekateri so ostali čez noč, nekateri so prihajali na kosila, nekateri, da bi poslušali glasbo in govorili in občudovali svoj glas in zrli skozi okno in se čudili popoldanskim vlakom, ki so izginjali v smeri zahoda, nekateri pa so bili do hiše samo namenjeni, a so se izgubili v svojih opravkih, v svojih življenjih ali pa v megli, ki se je v prestolnici pogosto šopirila, ali pa so preprosto zatavali v času, ki je bil len in se je bolj kot z nenadnimi pospeški, kvantnimi skoki, s pačenjem obraza, postavljal s statičnostjo, z zajetji, nad katerimi miruje zrak; s tišino.

Kje so vsi ti ljudje? Na drugem svetu? Med prikaznimi? V drugih državah? V svojih od mojega tako oddaljenih življenjih? Še najbolj od vsega so v mojem spominu. Popolnoma nespremenjeni. Nedotaknjeni. Nedotakljivi. Skoraj večni.

In glasba, ki smo jo tam slišali, je kot naša koža in nas vedno znova obdaja in vedno znova spomni na tiste prostore in vonje in navade svetlobe, ki se je precejala med drevesi in naseljevala kuhinjo in s svojim prozornim telesom poplavljala starinsko in revno pohištvo.

O avtorju. Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Iz spomina prestavljeno

    Iztok Ilc

    O spominu pravimo, da je nezanesljiv, o prevodu pa, da je izdajstvo.

  • DEM1CA

    Tomaž Grušovnik

    Mogoče nasprotni občutek konkretnega bivanja nastane zaradi spomina, zato ker veš, da si to in to, doktor in profesor, predsednik in višji znanstveni sodelavec, da si bil tam in tam, v Etiopiji in Indiji, na Jamajki in v Ameriki, na Golovcu in Rožniku, v Štepcu in na Teznem, a kaj, če vse to pozabiš? Kdo si potem?

  • Poezija nisem jaz, temveč nekaj, kar mi je bilo dano

    Andrej Hočevar

    Jaz sem Vietnamka. Četudi zgolj polovično, je to moja identiteta in pravico imam, da živim v tem spominu. Tako kot ima Američan, potomec vojnih veteranov, pravico do zapletenega odnosa z Ameriko.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.