»Moje delo je slutnja zarje…«

Matura 2020: Ivan Cankar: Hlapci, Za narodov blagor, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Kralj na Betajnovi

Matej Bogataj

Najprej ena kulinaričnih; duhovitež in sladokusec, ki se ukvarja z ocenjevanjem restavracij in njihovih ponudb, Boštjan Napotnik – Napo je pred časom primerjal branje Cankarja z vampi; pri tem je imel v mislih, da s tem in vsem, kar se je okoli njegovega imena in dela nabralo, silijo mladež prekmalu, preden se odraščajnikom polno razvijejo čutila za okus, literaren ali prehranski. Zdi se, da gre takšno razmišljanje vštric s tisto kolumno Zorana Predina, ki je na Francoskem enkrat do konca pojedel servirano vampnico, črevo napolnjeno z govejim želodcem in zato v obliki nekakšne klobase, s tem osupnil celo kuharja, ki je imel jed na jedilniku bolj zaradi prestiža in eksotike; Predin, ki je tudi pesnik, kolikor poznamo besedila Lačnega Franza, je ob tem zatrdil, da vampi naredijo iz fantov može. Da je zadeva pač narejena za močnejše želodce, ki zahtevajo več treninga. In močno voljo.

S tem malo čudaškim in ovinkastim uvodom sem poskušal najti prispodobo, ki opozarja, da je problem s Cankarjem, s katerim se srečujejo vse generacije po Drugi svetovni vojni, ko je Cankar dokončno in soglasno postal slovenski literarni klasik, pravzaprav predvsem problem prezgodnjega srečevanja z njegovo literaturo. Malo pa tudi s posiljevanjem generacij s poučevanjem literature, predvsem stebrov nacionalne literature, uvrščenih v tako imenovali kanon. Za literaturo – ne le Cankarjevo – pa lahko rečemo, da je nekaj, kar moramo občutiti. Ob njej so-čustvovati. Čutiti z liki in biti ob tem občutljivi tudi za jezik. Za ustrezno branje literature nam poznavanje časa ali biografskih podrobnosti lahko pomaga, nam pa ti podatki in okvir, v katerem je delo nastalo, ne morejo približati tistega presežnega v delu; od vseh priporočil za maturo mi je bil najbolj blizu nasvet ene od profesoric, naj se dijaki raje kot branja kritik in razlag oprimejo samega branja, če je treba tudi večkratnega. Sam bi dodal, da naj bodo branja kar najbolj osebna in drzna, ampak tega mogoče ne gre prvič preizkusiti na nečem tako pomembnem, kot je maturitetni esej – sprejemljivost tega je treba zvaditi prej.

Cankarjeva literatura ima vse lastnosti dobe, v kateri je ustvarjal, in moderna, kot jo tudi imenujemo, (in je ne gre zamenjevati z modernizmom, ki jo je nasledil in je obvladoval literarni prostor od časov po Prvi svetovni vojni nekje do izteka druge tretjine dvajsetega stoletja) je ustvarila slog, ki je danes morda nekoliko težje razumljiv. Za današnjega bralca postaran in skoraj neživljenjski, nalašč dvignjen nad govorjeno besedo, včasih tudi umetelen; zaradi takšne jezikovne lege so ne nazadnje Cankarja občudovali tudi sodobniki. Tak slog je posledica dejstva, da daje pri Cankarju besedo ne le slutnjam in intuitivnemu, neracionalnemu, kakor se kaže v obliki podob in simbolov, temveč pogosto opisuje bedo delavskega razreda, delavstva, ki je živelo v izredno težkih pogojih – to ga odmika simbolizmu in približuje verizmu oziroma naturalizmu, vendar brez vzporednega prepričanja o genetskih in okoljskih vplivih na obnašanje in ravnanje. Hkrati so Cankarjevi liki pogosto nemočni, bolehni, na primer punce iz Hiše Marije Pomočnice, nekatere nosilke kratkih zgodb in nekaj likov iz dramatike, s čimer se današnji mladostnik, ki mu je misel na umiranje vrstnikov – in pogosto jetične in zlorabljane punce iz te proze so vrstnice današnjih maturantov – tuja in težko predstavljiva. Takšne zgodbe, zraven spisane še v zaprašenem jeziku, kakršnega je uporabljala literatura na prehodu v dvajseto stoletje, so pravzaprav skoraj v nasprotju z vsako življenjsko silo, ki je značilna za radovedne. In mlade. Vendar, kot so pravili v tistem času, in kar je nekajkrat ponovil tudi Cankar, umetnost drži ogledalo družbi in če vidimo v tem ogledalu mračen, depresiven svet, v katerem so ljudje, nedolžna dekleta pa še prav posebej, izpostavljeni okrutnostim in zlorabam, tudi spolnim, za to ni kriva umetnost.

Cankar je bil do družbe – in predvsem do nosilcev družbene moči – ves čas kritičen, polemičen, zato je od nastanka besedila do uprizoritve najbolj udarnih del pogosto minilo kar nekaj časa. Ne toliko pri zgodnjih ali zadnjih dramskih besedilih, pri Lepi Vidi, na primer, saj je bila ta zaradi razgaljanja različnih odnosov do hrepenenja, kakor se kažejo skozi govore posameznik dramskih oseb, precej abstraktna in zato povsem neprimerna za družbeno kritiko. Torej neproblematična za tiste, ki so odločali o repertoarju, neprimerna za obračunavanje obeh ideoloških blokov, ki sta obvladovala takratni slovenski politični prostor. Klerikalci in liberalci so v Cankarjevih delih predvsem radi prepoznavali kritiko druge strani in se, kolikor se je dalo, izogibali tistim mestom, kjer bi lahko prepoznali njihove lastne in zvijačno karikirane napake. Cankar je bil do obeh strani pravzaprav enako kritičen, sam se je zaradi socialnega čuta, torej občutij stisk revnih in zatiranih, brezpravnih in slabo plačanih, zato obsojenih na životarjenja, imenoval socialista. Zato so ga potem tisti, ki so bili socialistom bratje po prepričanju po Drugi svetovni vojni, uporabljali in interpretirali enako ozko in sebi v prid kot tisti prej.

Ko je bila predlani stoletnica Cankarjeve smrti in je bilo okoli njegovega lika in dela veliko hrupa – še več kot zdaj okoli mature, ki je tokrat značilna po tem, da je kar naenkrat vse in še več spletno dostopno, komentarji opusa in posnetki predstav, tudi zaradi karantene -, je prevladalo splošno mnenje, da Cankarja slabo poznamo. Da o njem več vemo mimo literature kot iz literature. Predvsem a je Cankar postal rezervoar gesel, s katerimi se okitijo zdaj eni, zdaj drugi. Posebej veliko takšnih udarnih mest je v njegovi dramatiki.

Verjetno moramo (še enkrat) opozoriti, da je dramatika posebna vrsta literature. Tudi po tem, da mora biti konflikt, ki je gonilo vsakega dramskega besedila, prikazan prepričljivo, kar pomeni, da morajo biti ‘stranke’ oziroma udeleženci nekako enakovredno prikazani. Če se dramatikove simpatije nagibajo preveč na eno stran, če prikaže skozi replike dramskih oseb preveč lastnega prepričanja, potem je dramatika tezna. In s tem manj življenjska, manj prepričljiva. Hkrati ima dramatika svoje žanre, načine, na katere so oblikovana besedila. Če rečemo, da je Pohujšanje farsa, s tem mislimo predvsem na karikiranje takratne slovenske družbe; Pohujšanje je dramska izpeljava tistega odnosa do umetnika, ki ga je najbolje upodobil v Beli krizantemi, povedati pa hoče, da so razne združbe sedmerih čednosti, ki pojejo nabožne pesmi in se slinijo, zaradi izsiljevanja in groženj, umetniku Petru, »živele brez umetnosti do sedaj in bodo tudi v prihodnje«. Šentflorjancem je umetnost nekaj dekorativnega, malo tudi sumljivega, saj je ne razumejo; zato je Jacintin ples, tako soroden tistemu, ki ga v Wildovi igri odpleše Saloma za glavo Janeza Krstnika, nekaj zapeljivega, pa tudi pohujšljivega. Nekaj, o čemer sanjajo svoje najbolj skrite snove, pripravljeni so na ta oltar umetnosti prinašati darila, ob dnevni svetlobi pa govorijo, kako pohujšljivo in nečedno je vse skupaj. Situacija in do konca zaostreno licemerje, ki pustijo s polno glavo vprašanj brez odgovorov celo konkordata, ki je samo drugo ime za Zlodeja. Šentflorjanci so od vraga in ta med njimi izpade prava naivno.

Hlapci so verjetno Cankarjevo najbolj kompleksno dramsko besedilo; tudi glede na interpretacije. Veliko se jih je posvetilo Jermanovemu odnosu z materjo, kakor se kaže skozi njegovo krivdo zaradi socialne akcije, danes bi rekli uporništva proti krivicam in korupciji; drugi, na primer Dušan Pirjevec, so se osredotočali na očiščenje in pomlajenje, na katarzično vlogo smrti oziroma njene bližine za ugledanje resnice o svetu in človeku v njem; zanimivo je, da je kar nekaj novejših uprizoritev Hlapcev zaključilo s pištolo, brez katarze in brez odhoda na Goličavo, na kraj, kamor kazensko pošiljajo najbolj uporne učitelje, je kljub vsemu nekaj, sicer pa bi bil nič, smrt. Spet drugi vidijo v Hlapcih analizo slovenskega narodnega značaja in poudarjajo, da je takšen predvsem zato, ker nismo imeli svoje državnosti, ker smo preživeli na prepihu večjih in zgodovinskih ravno zaradi svoje uklonljivosti; in da nekaj primerov širokoustnežev, ki so celo prenapeti v času pred izidom volitev, zato pa toliko bolj pokorni, ko je treba otrebiti šolsko knjižnico sumljivega in novi oblasti nenaklonjenega čtiva, in Cankar je v enem svojih esejev, zbranih v Kondorjevi zbirki Kako sem postal socialist in drugi spisi dobro detektiral svoje predhodnike, prepoznal veličino Trubarjevega in Prešernovega prispevka. Hkrati so Hlapci intimna drama Jermana, ki bi moral delovati, pa ga razpetost med bolehno in umirajočo materjo, ki je globoko verna in hoče, da bi bila ta vera tudi politično močna, kar se sicer imenuje klerikalizem, in med lastno emocionalno katastrofo, ko ga zaročenka zapušča in mu ob tem očita, da je preresen in preveč starosveten, neživljenjski, preveč v knjigah – in zato tudi premalo pozoren do nje. Jerman je eden bolj izrazito razdvojenih dramskih likov, podobno kot Lepa Vida, ki si ob morju želi čez, tam pa spet nazaj, dela v danem trenutku najbolj nemogoče : ko bi moral delovati, razmišlja, ko bi moral pretehtati posledice svojega govorjenje in njegov vpliv na zbrane, pa se zaletava in naleti na odpor. S tem pa je morda malo podoben Hamletu, ki ga je Cankar tudi prevajal, vendar iz nemškega vmesnega prevoda in zato ne velja ne za spevnega in ritmičnega kot Zupančičev, precej je tudi netočnih nians, ki ne ustrezajo današnjim strogim normam pri prevajanju.

Hamlet je nedvomno vplival tudi na razmerje sil v Kralju na Betajnovi; tam je Kantor oblastnik brez zadržkov in brez tistih, ki bi ga pri njegovem brezsramnem početju ovirali, vidimo, da si je premoženje prigrabil na račun drugih, tudi na račun bratranca, njegovo hčer pa poskuša utišati in razlastniniti s tem, da jo pošlje v klošter. Drama tako prikazuje vzpon na oblast morilca in prevaranta, ki mu takrat, ko je na vrhu svoje moči –in ta je skladna z razumevanjem volje (do) moči, kakor so sodobniki razumeli misel Friedricha Nietzscheja, enega najbolj vplivnih filozofov s prehoda stoletja – vsi verjamejo na besedo, tudi če nad truplom v rokah drži puško, iz katere se še kadi. Cankar v tej svoji najbolj mračni drami kaže prepletenost vzrokov, ki omogočajo brezsramnim povzpetnikom na oblast; najprej svoja dejanja operejo tako, da se naslonijo na podpornike, tudi predstavnike nadrejene oblasti, hkrati pa utišajo opozicijo, vse, ki so zastopniki resnici in so zanjo pripravljeni tudi žrtvovati – življenje, udobje, vse. S tem je Kantor tudi lik, s pomočjo katerega razumemo delovanje današnjih oblastnikov – zdi se jim, da niso odgovorni nikomur, razen lastni želji po oblasti, in na koncu te drame ni nikogar več, ki bi opozarjal na Kantorjeva zločinska dejanja. Krog vzpona na oblast je tako sklenjen.

Nič manj ni aktualna danes komedija Za narodov blagor; vidimo posameznike, ki se sklicujejo na narodovo dobro, delujejo pa v resnici le v lastno. Dve ugledni in med sabo konkurenčni družini pričakata bogatega in naivnega možaka, Gornika, ki ga poskušata pridobiti na svojo stran, na stran naroda, kakor si ga zamišlja vsaka od njih. Gornik je obraten lik od tistega revizorja pri Gogolju, ki je prevarant, je bolj štorast in zato ne naredi dovolj, da bi pokazal, da ga zapeljevanje obeh strani, tudi s hčerko ali ženo, ne gane. Je trpen in nespreten, s tem pa poseže v obstoječe razmerje sil, ki si prizadevajo, da bi z njegovim kapitalom ustanovili časopis, ta pa bi jim prinesel prednost pred drugo stranjo. Vendar je zraven tudi močan protiigralec takšni razdelitvi elit, ki si v neposrednem spopadu lastita kar narod sam, žurnalist Ščuka, in ta se potem, ko Gornik po nesporazumih in zapletih odide, začne s političnim bojem. Cankar se je zavedal, kako pomembni so za delovanje demokracije mediji, torej pogumni posamezniki v njih, hkrati je Za narodov blagor komedija ravno zato, ker so dramske osebe nekoliko premaknjene, poudarjene, karikirane: Gornik je štorast čez vse, Helena poudarjeno zapeljiva, vendar tudi z lastno skrito in neuresničeno željo, to so ljudje, ki jim je volja do oblasti čez vse, vsi ostali pa zgolj orodje njihovega vzpona. Ideja, da se dva posameznika, pri medsebojnem spopadu za prevlado ves čas sklicujeta na »narod« pa seveda kaže, da je z narodnimi interesi mogoče manipulirati in si jih prikrajati, obenem pa razgalja, da tega »naroda« v resnici še ni – ali pa vsaj nima svojih govorcev, če odštejemo Ščuko.

Ravno zato, ker ga je mogoče enakovredno brati – in uprizarjati – v različnih obdobjih, ker omogoča široko mrežo interpretacij, pa ker je prikazal »dolino šentflorjansko« kot skupnost, kjer prihaja do (pre)tesne prepletenosti sodstva, politike, dela žurnalizma, uklonljivost šolnikov in nad vsemi tistih, ki takšno trško, predmestno in predmoderno stanje izrabljajo , je žal vedno znova aktualen. Ker se tudi danes nismo izvili iz trške, napol vaške in napol malomestne mentalitete. Cankarja je tako treba vedno znova brati, ker nam govori ne o tem, kaj in kako se je problemov sveta in posameznika v njem lotevala literatura, temveč tudi zato, ker so ostali problemi tega istega sveta in posameznika tudi danes, več kot sto let po Cankarjevi smrti, nespremenjeni.

O avtorju. Matej Bogataj je literarni in gledališki kritik, občasni dramaturg, tudi prozaist. Študiral primerjalno književnost in angleščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, prvo objavljeno besedilo v Teoriji in praksi, sicer od leta 1989 samozaposlen in težak na področju kulture. V devetdesetih letih zunanji urednik za leposlovje pri DZS, obsežen in nepregleden opus literarnih kritik na Radiu Študent in Radiu Slovenija, v skoraj vseh slovenskih časopisih in revijah … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pohujšanje v družbi spektakla

    Tomaž Toporišič

    Mnoštvo drobnih detajlov, ki proizvajajo nove in nove pomene, atmosfere, sproža v gledalcu vrsto interpretacij, sugestij, podob, v katerih se zrcali resničnost: tista Cankarjevih (anti)junakov in tista baudrillardovskega postmilenijskega sveta simulakra, v katerem razpoznavamo same sebe.

  • Ruski človek, francoski pisatelj

    Ana Geršak

    Na račun železne zavese je Zahod dolgo poveličeval disidentsko literaturo, ki je vzhodnoevropske sisteme predvsem obsojala; Makinov roman ponuja v tem smislu svojevrstno tretjo pot.

  • Vsak čas je po svoje nasilen

    Ana Geršak

    Maturitetni dijaški intervju z Andreïem Makinom — Človek, ki pripada eni sami kulturi, si domišlja, da ga ta kultura povsem predstavlja, da v celoti uteleša njegov jaz. Toda soočenje z drugo in drugačno kulturo človeka spremeni, tako kot jezik.

Izdelava: Pika vejica