Zdi se, da so branja ali uprizarjanja Cankarja, naj gre za Hlapce, Pohujšanje ali druge igre, stvar začasnih interpretacij ob ojdipovskem kompleksu največjega mita slovenske politike, tudi politike tekstov in odra.

Mnoštvo drobnih detajlov, ki proizvajajo nove in nove pomene, atmosfere, sproža v gledalcu vrsto interpretacij, sugestij, podob, v katerih se zrcali resničnost: tista Cankarjevih (anti)junakov in tista baudrillardovskega postmilenijskega sveta simulakra, v katerem razpoznavamo same sebe.

Za literaturo – ne le Cankarjevo – pa lahko rečemo, da je nekaj, kar moramo občutiti. Ob njej so-čustvovati. Čutiti z liki in biti ob tem občutljivi tudi za jezik.

Na račun železne zavese je Zahod dolgo poveličeval disidentsko literaturo, ki je vzhodnoevropske sisteme predvsem obsojala; Makinov roman ponuja v tem smislu svojevrstno tretjo pot.

Maturitetni dijaški intervju z Andreïem Makinom — Človek, ki pripada eni sami kulturi, si domišlja, da ga ta kultura povsem predstavlja, da v celoti uteleša njegov jaz. Toda soočenje z drugo in drugačno kulturo človeka spremeni, tako kot jezik.

V romanu Ubežni delci se prepletata spomin in zgodovina prepletata. Zasebno in javno sicer vedno hodita skupaj skozi prostor in čas, vendar uradna zgodovina ne ustreza vedno subjektivnim izpovedim prič in tistih, ki so njihove zgodbe podedovali.

Kosmač nam v svojem najdaljšem besedilu daje sporočilo, da se vse človekove rane zarastejo kot jame, kamor so zagrebli padle vojake ne glede na narodnost in politično prepričanje.

Vprašanja o knjigi Ubežni delci so avtorici Anne Michaels zastavili slovenski maturanti. Zdi se namreč, da maturanti med poukom v šoli izvedo že skoraj vse, kar je treba vedeti o literarnih delih, izbranih za obravnavo na maturi. Toda literarno-kulturna problematika, s katero se soočamo v zadnjih časih, kaže predvsem na to, da mladi nimajo vedno primernih možnosti za izražanje lastnega mnenja.

Maturanti, ki razmišjajo o samomoru, in študenti, ki ne znajo postavljati vejic – kaj pomeni zrelost in kako jo izobraževalni sistem sploh spodbuja?

Kako z mladimi sploh govoriti o samomoru? Naslov maturitetnega eseja je namreč vse preveč tendenciozen, da bi omogočal relevantno refleksijo.