Kako sestavljati fragmente spomina

O preganjaju Judov med drugo svetovno vojno je bilo napisanih resnično veliko knjig, tako zgodovinskih, bodisi strogo znanstvenih ali pa bolj poljudnih, kot tudi leposlovnih, torej romanov, kratkih zgodb, dram in seveda pesniških pripovedi ali izpovedi. Tudi Slovenci imamo svoje zapise. Spomnimo se samo na esejistiko, kratko prozo in seveda romane Borisa Pahorja (na primer roman Onkraj pekla so ljudje, 1958, ter njegova znamenita Nekropola, 1967). Med ta dela spadajo tudi Ubežni delci (1996) Kanadčanke Anne Michaels (1958). Njen roman o judovski kalvariji je prejel enajst literarnih nagrad, preveden je bil v petinštirideset jezikov in leta 2007 prenesen na filmsko platno. V anglosaškem svetu je izidu sledila hitra in zelo pohvalna reakcija bralcev, kar nekaj let pa je trajalo, da je roman dosegel tudi druge nacionalne kulture in se v njih s prevodi infiltriral. V Sloveniji smo prevod dobili relativno pozno, leta 2011. Prevajalka Teja Bivic je opravila odlično delo. Roman Michaels, kot bomo videli, slogovno in jezikovno namreč ni najlažje čtivo. Nikakor ne moremo spregledati dejstva, da je Michaels najprej delovala kot pesnica in šele v srednjih letih prešla k prozi, ki pa v sebi ohranja ogromno liričnosti in poetičnega. Ubežne delce je ustvarjala kar nekaj let – roman je terjal natančno raziskavo zgodovinskih dejstev, arheologije, geologije, literature, etnografije in kulturoloških dimenzij resničnosti in časa ki ga opisuje. Prav tako je po izidu svojega romanesknega prvenca potrebovala trinajst let, da je bralcem ponudila nov roman The Winter Vault (Zimska grobnica). V obeh romanih avtorica ustvari kompleksno mrežo ali preplet individualnega in kolektivnega, v Ubežnih delcih gre torej za izkušnjo vojne travme in za umestitev te intime v širši kontekst kolektivnega spomina in družbene rane. 

Michaels se v Ubežnih delcih intenzivno ukvarja s tem, kako se preteklost zliva v sedanjost in naprej v prihodnost. Kako vse soobstaja. Beremo takole: »Preteklost se kakor dežne kaplje skozi kraška tla nevidna staplja s sedanjostjo. Verni zapis hrepenenja. Žene nas kot magnetna sila, kakor duh, ki nas vrtinči v nedogled.« (23) Hkrati si zastavlja vprašanje, kaj nas lahko reši travm, ki so tako vseobsegajoči del vsega, kar smo bili, smo in bomo in kako deluje molekularni spomin. Se naš genski zapis preobraža zaradi travm naših staršev in starih staršev? Kako najti odpuščanje, a pri tem nikoli pozabiti? Michaels sprašuje bralca, ali je večno spominjanje mrtvih mogoče, ne da s tem od sebe odrinemo žive. Možno rešitev ali odgovor pravzaprav nakaže že na začetku romana, kmalu po tem, ko nam sporoči, da bomo brali zgodbo (fiktivnega) pesnika Jakoba Beera, ki je leta 1993, skupaj z ženo, umrl v Atenah star šestdeset let. Povozil ju je avtomobil. Le malo pred smrtjo začne Beer pisati svoje spomine, ki so jedro pričujočega romana. Ta uvod nas vpelje tudi v kompozicijsko in jezikovno strukturo romana. Če gre za subjektivne, dnevniške zapise, najbrž ne moremo pričakovati zelo jasno strukturirane pripovedi in ker je bil Jakob pesnik, vstop v njegov svet predvideva pesniškost izraza. Avtorica nas že v začetku delno pripravi na našo bralsko izkušnjo in oblikuje naš horizont pričakovanj. Kako torej gledati na proces večnega spominjanja, ki nas veže z mrtvimi in nas oddaljuje od telesne izkušnje našega trenutnega bivanja, od naseljevanja tega ›tu in zdaj‹? Takole zapiše Michaels na strani 13: »Nihče se ne rodi samo enkrat. Če imate srečo, boste znova izplavali v objemu nekoga drugega; če je nimate, se boste zbudili, ko vam bo dolg rep groze krtačil notranjost lobanje.« Lahko zdravi ljubezen? Je sporočilo tako preprosto? Konec romana to potrjuje. Ciklično se na koncu vrnemo k začetnemu namigu, s tem pa se, kljub smrtim, ki smo jim priča, vzpostavlja tudi krog življenja, obnavljanja. Michaels, kljub izjemno težki izpovedi poljskega Juda Jakoba Beera, s takšnim spoznanjem zaključi prvi del knjige, za podobno pa se odloči tudi v drugem delu, ki ga pripoveduje Ben, sin žrtev holokavsta, ki prav tako kot Jakob prihajata s Poljske in emigrirata v Kanado.

Strukturno se roman torej deli na dva dela, v prvem delu beremo zgodbo Jakoba Beera; kot odrasel moški se v spominih vrača v čas druge svetovne vojne in nas popelje skozi svojo izkušnjo neme priče. Takole pravi: »Najpomembnejših dogodkov svojega življenja nisem videl na lastne oči. Mojo najtemnejšo zgodbo mora povedati slepec, ujetnik zvoka. Z onstran zidu, iz podzemlja.« (23) Bralec je posrkan v vojno vihro na Poljskem leta 1941. Sedemletni Jakob z mamo, očetom in petnajstletno sestro Bello, ki jo opisuje kot pravo umetnino (čudovita zunanjost in izjemen talent za glasbo; Bella je odlična pianistka) živi blizu arheološkega najdbišča Biskupin, v osrednji Poljski, na Pomorjanskem. Nekega dne nemški vojaki vdrejo v njihovo hišo in mati uspe Jakoba le nekaj minut prej skriti za tapeto v kredenci. Jakob sliši in, ko izstopi iz skrivališča, tudi vidi, da sta starša mrtva (kuhinja je prekrita s krvjo), sestro Bello pa so odvedli. Nikoli več je ni videl, vendar ga Bella nikoli ni zapustila. Postala je osrednja vez s svetom mrtvih, duh, ki Jakoba spremlja do zadnje minute njegovega življenja. Se pa njuno razmerje skozi leta vendarle preobrazi. 

Če Jakoba med mrtvimi najbolj zaznamuje Bella, ga med živimi nedvomno Grk Athanasios Roussos. Athos je cenjen geolog in arheolog, ki prihaja iz ugledne pomorsko-ladjarske družine, študiral je na Cambridgu, delal pa v Angliji, Franciji, na Dunaju, v Jugoslaviji in na Poljskem. Je znanstvenik, raziskovalec in pripovedovalec zgodb, ki Jakoba najde zakopanega pod gozdno listje pri Biskupinu (Jakob je bil po smrti staršev več dni na begu), kjer Athos s skupino sodelavcev raziskuje izkopanine. Odloči se, da ga odpelje v Grčijo, na otok Zakintos, in ga skuša obvarovati pred najhujšim zlom. Preostale Athosove kolege so Nemci pobili ali pa jih odpeljali v Dachau. Athos zaradi Jakoba zapusti Poljsko in tudi zato mu kasneje večkrat pove, da sta rešila drug drugega. Edine besede, ki jih je Jakob sposoben izreči, ko ga Athos pobere iz prsti in mahovja, so: umazani Jud, umazani Jud, umazani Jud. Jezik v primerih najhujših travm odpove, besede izginejo. Prav tišina je pokazatelj intenzitete grozot. Ali, kot pravi Elaine Scarry v svojem delu The Body in Pain (Telo v bolečini, 1985), se bolečina upira jezikovni upodobitvi, saj sega preko jezika, z besedo je ne moremo zaobjeti v vseh njenih razsežnostih. »Bolečina je neizgovorljiva,« zapiše. (4) 

Jakob počasi spregovori, saj ga Athos k temu vestno spodbuja, želi, da Jakob obnavlja jidiš in hebrejščino, da ne pozablja, da se spominja, da ne briše. »Spominjaš se svoje prihodnosti,« mu pravi. (27) Jezik je ključno sredstvo naše identitete in pripadnosti. Brisanje našega obstoja raztrga jezik, razbije ga na drobce, fragmente. Ko Jakob kot odrasel moški piše spomine, mu ti vznikajo na površje kakor drobci izkopanin. Njegov fragmentirani izraz je izrazito metaforičen, liričen, skoraj vsaka podoba oziroma beseda ali besedna zveza razkriva paleto asociacij in razodeva najgloblja dogajanja pripovedovalčeve zavesti. Jezik romana je torej stiliziran in ne najbolj racionalen ali logičen, ustreza pa naravi človeških spominov, ki so asociativni in razdrobljeni. 

Roman tudi zato nima trdne fabule, ampak strukturo, ki odslikava tematiko. Nedorečenost junakovih zapisov kaže na dvome in negotovosti Jakobove (in kasneje Benove) zavesti in zato bi oba prvoosebna pripovedovalca lahko opisali kot nezanesljiva. To pa ni pomanjkljivost romana, temveč nekaj, kar dopolnjuje osrednjo problemsko linijo – nezanesljivost spominov, oživljanje (osebnoizkušenjskih, prvoročnih ali pa podedovanih) travm in preplet individualnega in kolektivnega ter zasebnega in javnega (slednja dvojica velikokrat ni usklajena, saj se osebne zgodbe ne ujemajo z uradno zgodovino). Avtorica nas opomni, da je resnica vedno subjektivna. Število umrlih je realno dejstvo, zgodb, ki jih vse te smrti nosijo v sebi, pa je toliko, kot je ljudi, ki se pokojnih spominjajo. »Človeški spomin je zakodiran v zračnih tokovih in rečnih usedlinah,« razmišlja Jakob. Proti koncu njegove izpovedi avtorica še enkrat ovrednosti zgodovino kot prostor javnega in zasebnost kot prostor bivanja naše najčistejše zavesti: »Zgodovina je sprijena, dogodki se kar zgodijo. Toda spomin je moralen; kar si zapomnimo zavestno, je tisto, česar se spominja naša zavest. Zgodovina je Totenbuch, Knjiga mrtvih, v katero so skrbno zapisovali taboriščni pisarji. Spomini so Memorbucher, imena tistih, ki jih objokujemo, beremo na glas v sinagogi.« (128) Res je, da si, kot razmišlja Jakob, zgodovina in spomin dogodke delita, kar pomeni, da si delita njihova čas in prostor, vseeno pa, kot pravi sam, »nikoli ne verjemite biografijam.« »Preveč dogodkov v človekovem življenju je nevidnih, neznani so drugim kakor sanje.« (131) 

V teorijah o travmah (zlasti tistih, ki so vezane na izkušnjo holokavsta), se uveljavlja pojem postspomina. Teoretiki govorijo o »postspominski praksi«, ki zavzema območje med osebnimi, prvoročnimi spomini in neosebno »objektiviteto« zgodovine. Marianne Hirsch na primer o tem govori v svojem eseju »Family Pictures: Maus and Post-Memory« (»Družinske slike: Maus in postspomin«, objavljeno v Discourse 15.2 [1992-93]: 3-29), v katerem analizira delo striparja Arta Spiegelmana Maus; podobno polje travm izpostavi tudi Michael Rothberg v delu Traumatic Realism: The Demands of Holocaust Representation (Travmatični realizem: Zahteve predstavljanja holokavsta, objavljeno leta 2000). Michaels se torej tako v pripovedi Jakoba kot kasneje Bena, ki je rojen že v Kanadi in Jakoba spozna najprej skozi Jakobovo poezijo, kasneje pa tudi osebno preko Mauricea Salmana, profesorja na univerzi, kjer Ben študira – Maurice je bil Athosov študent (Athos in Jakob sta leta 1945 emigrirala v Kanado, saj je Athos dobil službo na Univerzi v Torontu) in dober prijatelj Athosa in Jakoba – giblje v območju postspomina, spomina kot poustvaritve, kot posredovane, presejane, razdrobljene in nezanesljive, ubežne preteklosti. Čeprav Ben na svoji koži ni izkusil vojnih grozot, jih je podedoval od staršev, ki sta v vojni izgubila dva otroka, za katera Ben dolgo let ni vedel. 

Ben je predstavnik druge generacije kot Jakob, a vseeno se je travma smrti in trpljenja vsejala v njegov genski zapis. Jakob v prvem delu govori o tem, da se mrtvi skozi pore in krvni obtok naselijo v naslednje generacije: »Vsa tista izgubljena življenja so si utrla molekularno pot v njihove dlani.« (54) Tu smo v območju koncepta kolektivnega spomina in kolektivne travme. Ben je najprej skrčen v izkušnjo svojih staršev, tihega očeta, nekoč izvrstnega dirigenta v Varšavi in kasneje učitelja klavirja, ki bi se, če bi znal, naredil nevidnega, in matere, ki vsak dan živi z izjemno hvaležnostjo in spoštovanjem do zadnje skorjice kruha. Nadalje pa so njegovi strahovi del kolektivnega strahu in celičnega spomina, ki z ene generacije na drugo prenaša zapise o trpljenju, izgubah in smrti. Kljub temu da Ben odrašča v tišini, brez jasno izraženih besed o vojni, čuti jezo do tistih, ki so zagrešili grozodejstva, čuti pa tudi krivdo preživelega, ki je pri tovrstnih travmah zelo običajna. Skozi Jakobovo pesniško zbirko Temeljno delo in Athosovo knjigo Breme lažne priče, v katerem se Athos ukvarja z zgodovinskim revizionizmom, torej potvarjanjem dejstev na način, ki služi uradni zgodovini, Ben spoznava različne plasti vojne in spominov ter diktature uradne zgodovine, o katerih doma nikoli niso govorili. Nekoliko nenavadno pa je, da je Benova pripoved v večjem delu slogovno zelo podobna Jakobovi. Ben dobesedno prevzame Jakobovo dikcijo in zaplava v lirizacijo in fragmentiranost podob, kar lahko izzveni nerealno, saj gre vendarle za drugega človeka (četudi je študent in kasneje profesor literature). 

Athos je do svoje tihe smrti, kot jo opiše Jakob (»bila je tiha, kakor dež nad morjem«, 108), napisal veliko študij, esejev in komentarjev zgodovinskih dogodkov. Za Jakoba pa je vendarle ključna ena sama misel: »Vem, da moram spoštovati Athosove nauke, zlasti enega – storiti vse, da mi bo ljubezen nujnost.« (114) To pa je tudi njegova končna zaobljuba Belli, ki ga, potem ko Jakob najde pravo ljubezen v mladi Michaeli, končno izpusti. »Da bi ostal z mrtvimi, jih moraš zapustiti,« ugotovi Jakob. (156) Mrtve čutimo v vsaki celici svojega telesa. A mrtvi nas ne vabijo v svoj svet, šepetajo nam zato, da bi se mi vrnili v svoja življenja, da bi živeli. Vseeno pa se jim moramo najprej dovolj približati, da nas nato lahko »odrinejo nazaj v svet.« (156) Jakobova zgodba se sicer zaključi z smrtjo, vseeno pa je v njegovem življenju zaznati pomiritev, sprejemanje tega, česar se ne da spremeniti, s tem pa se iz »pajčevinastih stez« umakne tudi Bella, katere osamljenost in neprenehno vračanje je Jakob dolgo časa narobe razumel. Pri Benu je spravljivi konec bolj vprašljiv, vseeno pa je nakazana potreba po tem, da končno začne tudi on drugim dajati ljubezen: »Vidim, da moram dati to, kar najbolj potrebujem.« (265)

V romanu Ubežni delci se spomin in zgodovina prepletata ali, kot pravi Jakob: »Kadar si spomin in zgodovina delita prostor in čas, sta povezana. Vsak trenutek sta dva trenutka.« Ko so ubežniki prečkali mejo ali ko so vojaki gonili taboriščnike čez dvorišča in ulice, je bil za to, da si obveljal za moralnega človeka, takrat dovolj še najrahlejši gib, »mikrometrski premik oči«. »Kaj šele tisti, ki so ponudili vodo ali kruh!« (149) Zasebno in javno sicer vedno hodita skupaj skozi prostor in čas, vendar uradna zgodovina ne ustreza vedno subjektivnim izpovedim prič in tistih, ki so njihove zgodbe podedovali. Tisto, kar je ključno, je večno spominjanje in sestavljanje mnogoterih izmuzljivih in neulovljivih delcev, ki so del našega najglobljega bistva in naše človečnosti. In prav ta prostor zaseda tudi roman Ubežni delci.