Dve luni

Nekje sredi Slovenske ceste sem počasi začela drseti v stanje, s katerim se je kasneje poigravala resničnost moje literarne rezidence v Kataloniji. Nad mano je visela komaj opazna luna, posamezni delci svetlobe so ponosno razkazovali praznino ceste, kjer se niso več ustavljale trole. Ob zebrah in še delujočih semaforjih so po kupčkih stali ljudje; vsak je počel nekaj čisto svojega, od poslavljanj, petja do obljub ljubezni. Moja misel, ki je bila cel večer zaposlena s pakiranjem in pospravljanjem, se je v tem trenutku prelomila skozi nočno svetlobo. Spomnila sem se jakne v nahrbtniku, kjer se je nahajal vijolični solzilec, ki sem ga pozabila dati iz žepa in se z njim ravnokar odpravljam na letališče. Na poti do železniške postaje sem trikrat razmetala cel nahrbtnik, da je njegova notranjost postala neurejena gmota, prikaz moje zmedenosti. Ko mi je bilo dovolj razmetavanja knjig, majic in indijskih oreščkov, sem zaključila, da sem jakno pustila doma in me je pozabljivost rešila neprijetnega varnostnega pregleda na letališču.

Ponavadi mi je pozabljanje in pomankanje nadzora nad vsakdanjikom prinašalo težave, zato se mi je srečno naključje zdelo hkrati magični pokazatelj nečesa večjega od mene in vstopna točka v še neznan prostor. Da sem postala pozorna na tihe namige, ki naj bi odpirali druge svetove, je povzročil Murakamijev roman 1Q84, ki sem ga takrat prebirala, kjer se je zaradi spleta okoliščin odprl prehod med 1984 in 1Q84, dvema vzporednima svetovoma (logike vzporednih svetov, med katerimi je mogoče prehajati, se posluži tudi film Vse povsod naenkrat). Vsak izmed Murakamijevih svetov je deloval po sebi lastnih zakonitostih, zato so se nekateri dogodki, srečanja ljudi lahko razpletli le v enem izmed njiju. Kot sem kasneje ugotovila, resničnost, kamor sem odhajala, ni imela Murakamijevih dveh lun ali drugih nadrealističnih elementov, ampak se je od moje siceršnje razlikovala po počasnem tempu, ki mi je omogočil, da sem vstopila v stanje nedela.

Svoje vsakdanjosti, ki sem jo pustila na Slovenski cesti, si ne morem zamisliti brez pretiranega dela, kjer skušam uspešno prehajati med študijskimi obveznostmi in potrebo po literarnem izražanju (kar se bo najbrž nadaljevalo tudi po študiju). Zato so moja nagnjenja k pozabljivosti največkrat povzročila, da sem izgubljala čas za vsaj eno izmed naštetih in me je razpršena pozornost potisnila v čudno otopelo stanje, kjer sem naloge opravljala zaradi opravljanja samega. Tokrat me je neljuba lastnost znova spravila v neugoden položaj in me iz njega tudi rešila. Zdelo se je, da za trenutek zapuščam kapitalistično resničnost, kjer ne smem biti pozabljiva, da mi ne bi zmanjkalo časa za umetnost ali študij. 

Zaradi nagnjenosti k hiperproduktivnosti, v katero me je prignala množica interesov in trg dela, je nekaj časa trajalo, da se je moje stanje v katalonskem mestu Olot upočasnilo. Sprva sem napisala čisto vse (kaj drugega naj bi počela na literarni rezidenci? 😊), želela iztisniti čim več besed in sledila proustovskemu toku zavesti. Ure in ure sem se naslanjala na belo dolgo mizo, njena razsežnost je lahko prenesla vse moje drobnarije, svinčnike, čigumije in beležke, ne da bi jo pri tem razmetala. Proznemu besedilu sem namenila vse podobe, ki sem jih nabrala spotoma, čudne prepire s cimrami, mimoidoče na ulici in tistega tipa v Gali Hali. Vse skupaj je spominjalo na National Novel Writing Month, ameriški izziv, kjer se avtorji novembra posvetijo pisanju celotnega romana, ki naj bi obsegal 50.000 besed.

Poleg prostornosti mojega delovnega okolja, ki mi je onemogočala razmetavanje, so vame zrle nepremične gore, in skozi vrhove listavcev so prehajale rdeča, oranžna in rumena. Nikomur izmed piscev, ki so bili nastanjeni v istem hotelu, se ni nikamor mudilo, zato mi je zvok tipkanja po računalniku začel najedati in moj tempo se je upočasnil. Sprehode po vulkanski pokrajini, zajtrke in vmesne kave sem podaljšala in sprejela, da je prav tudi, če v tem tednu ne napišem ničesar več. Moj izstop iz rahlega deloholizma je v resnici povzročil, da se mi je miselni poligon prečistil in so ideje, ki sem jih želela vnesti v besedilo, brez hudega miselnega napora postale bolj osredotočene in začele iskati nove vezi.

Vstopila sem v stanje nedela, ki sem se mu na študiju odrekla in je v negotovi kapitalistični resničnosti velik privilegij. Ne študirati, ne brati, ne informirati se o družbenem dogajanju je bilo I don’t dream of labour stanje izpraznjene glave, kjer hitro in spotoma nabrani delci sveta, ki se morda zdijo nepomembni, postanejo jasni in pomenljivi. Slednje je bilo mogoče le v resničnosti, kjer na nebu še vedno visi ena luna, ampak je moja pozabljivost začela dobivati drugačne barve. Sprva me je celo rešila, kasneje se je začela umikati, postala je nepomembna, saj sem imela časa na pretek. Lahko sem se osredotočila na eno samo početje: potopiti se v pisateljski postopek, s pisanjem besed ali brez. In je osredotočenost skupaj z enim samim nebesnim telesom osvetila še neopažene robe prostora, ceste s kupi ljudi, ki so pridobivali ime, obliko in zvok.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS