Vse se je spremenilo. Spremenilo na slabše. Svet je poblaznel.

V liriki v jedru osebnega doživljanja se vedno dogaja nevidna drama sveta.

Sem eden redkih »frontmanov«, ki ne znajo peti.

Ne vem. Mislim, da potrebujem psihiatra.

In to nam med drugim govori umetnost – kdo smo onkraj svojih vlog in navad.

Raziskovanje odnosa med besedo in stvarnostjo.

Kot otroci smo živeli še v »starem svetu«, v najstniški letih pa prešli v »novega«. Mi smo vmes.

Zato pa je lahko toliko bolj resnično.

Zelo si želim, da bi na literaturo gledali kot na pripovedovanje zgodb – ljudje imajo neverjetno potrebo po zgodbah.

Premišljevati in preizpraševati, večno dvomiti in večno ljubiti – lepoto vidim v tej neprenehnosti.