Mnoštvo drobnih detajlov, ki proizvajajo nove in nove pomene, atmosfere, sproža v gledalcu vrsto interpretacij, sugestij, podob, v katerih se zrcali resničnost: tista Cankarjevih (anti)junakov in tista baudrillardovskega postmilenijskega sveta simulakra, v katerem razpoznavamo same sebe.

Za literaturo – ne le Cankarjevo – pa lahko rečemo, da je nekaj, kar moramo občutiti. Ob njej so-čustvovati. Čutiti z liki in biti ob tem občutljivi tudi za jezik.

Skoraj vse naše odločitve se mi zdijo sebične, sploh tiste v odnosih, zakonih, družinah, a nekatere sebičnosti so – vsaj tako se zdi – sprejemljivejše od drugih.

Nimam odgovora na vprašanje, kako načeti temo nebranja. Se pa resno sprašujem, kam se je pri nebralcih izgubila čisto osnovna zvedavost.

Mulci berejo – motivacije zmanjka predvsem odraslim.

Zbudim se, kaj zbudim – celo noč nisem spal –, samo predramim se v celoti. Srce mi razbija, čutim ga v vratni žili, kako pumpa po levi strani vratu v možgane in potem po desni nazaj nekam proti želodcu, tresem se, zunaj je sivo nebo.

Literatura je resnična celo takrat, ko laže oziroma si izmišljuje ali je popolnoma izmišljena. Kriterij resničnosti v literaturi ni ujemanje z dejstvi, ampak s svojo resnico (ta pa je tudi naša), ki hkrati dovoljuje oziroma celo napeljuje na različne interpretacije.

Kako daleč sta si zastonj in zaman? Si človek res ogleda svetovno znan spletni muzej ali legendarni slovenski film, ker ga ceni in se mu približa spoštljivo, ali pa ga ponuca kot toaletni papir samo zato, ker je pač brezplačen?

Najprej bi se rada opravičila, ker že dolgo časa ni bilo glasu od mene. Kar predstavljam si, da ti je bilo hudo ali te je morda že skrbelo, kaj se dogaja, ker receptor že vse te dolge tedne ni poklical tvojega imena. Ti pa nisi mogla žeti občudovanja pred sostanovalci s tem, kje vse sem bila, kar priznaj.

Težko je zaustaviti željo po pisanju. Pisanje je vedno, odkar pač pišemo, razumljeno kot temelj komunikacije, osnovni pogovor zbeganega in nepopolnega človeka s samim seboj v čudni izolaciji.

Ali ni prej tako, da smo se vrnili k normalnemu življenjskemu ritmu? Da odklon od norme ni virus, temveč da je bil – ravno obratno – nenormalen tisti vročični svet izpred virusa?

Tudi vi v teh dneh najraje zažigate žajbelj in z njim preganjate skrbi? Ne? Morda vam prav zaradi tega danes ni tako povšeči.

Kakšno bo življenje po epidemiji? Bodo kanali v Benetkah vsaj še malo tako bistri, kakor so v teh dneh? Bodo vrednosti mikroprašnih delcev v zraku zaradi zmanjšanega prometa še naprej nižje?

Kadar pišem na roko, se počutim, kot da roka blokira moje misli, kot da telo ni dovolj hitro, da bi držalo korak z mišljenjem. Občutek je podoben tistemu, ko sanjaš, da hitro tečeš, ker želiš nekaj ujeti ali pa se dotakniti zaklada, ki je pred tvojim nosom, a se ne premakneš nikamor: kot da bi tekel na mestu po spolzkem ledu ali po teflonu.

Če je virus dejansko tako nevaren, kot nas prepričujejo mediji, je španska vlada naredila vse, ampak res čisto vse, da bi se okužilo čim več ljudi.

Pod taktirko otrok in mladih se (še) ne dogajajo spremembe, ker nimajo moči, možnosti, da bi se. Se pa v njihovem odnosu, dialektiki in dejanjih kažejo možnosti, da bi se.

Samozdravljenje resnično hudih bolezenskih stanj je voda na mlin turbokapitalizma, saj razbremenjuje sistem in nalaga odgovornost posamezniku.

Kako je mogoče, da so se vsa merila in vsi standardi, ki nam jih je uspelo z muko osvojiti in ki so jih pomagala oblikovati stoletja in tisočletja pisanja poezije, v hipu spremenili?

Človek brez parfuma ni človek brez prihodnosti, temveč brez (skupne) preteklosti.

Čeprav bi bilo načeloma precej fino, da globalizacija ne bi pobarvala prav vseh zaplat žoge, na kateri se drenjamo, spet drugič kar malo razočarajo njene slepe pege.