Delo z gverilskimi primesmi in v manjši zasedbi.

Ampak nočem več ravnati, kot je običajno.

Avtor romana ni bil niti eno niti drugo.

Tokrat sem potovala domov.

Zlo je treba zasejati tam, kjer bo neovirano zraslo najhitreje in najviše.

Človek tradicionalne humanistike je mrtev.

Pa kaj potem, če brisanje prahu traja dlje.

To je tisto, kar me tolaži, medtem ko pada tema.

Prvoosebno naracijo je tudi danes mogoče usmeriti navzven, v širino, v katero lahko vstopi bralec.

Zdaj imam končno čas, da se v pisanju tudi malce ... izgubim.