Kadarkoli spletni komentariat zažene svojo lajno o samozvanih umetnikih, ki zažirajo davkoplačevalski denar, namesto da bi se preživljali na trgu, se spomnim fotografije, pred nekaj leti objavljene v Delu: mladenič sedi na uličnem vogalu in ubira kitarske strune, pred njim pa je nastavljen klobuk.

Naj bo to pismo tebi, ki nekje daleč sredi brez v pesku spiš s prerezanim zapestjem. Letos bi jih napolnil šestdeset in z vsakim letom bolj razumem, zakaj te ni več oziroma zakaj nisi hotel ostati dlje. Pravzaprav mi je jasno tudi to, zakaj si nehal biti avtor, še preden si se zares osvobodil poezije.

Jani Virk, Vid Snoj, Igor Zabel, Igor Bratož, Tomo Virk, Matevž Kos, Samo Kutoš, Andrej Blatnik, Urban Vovk, Primož Čučnik, Maja Šučur. To ni uvod v igro najdi vsiljivca, to je posodobljen seznam odgovornih urednikov revije Literatura.

Sicer našo trenutno smer gibanja okrog sonca nerada imenujem »koronski časi«, kljub temu pa imajo nekakšno moč vleči črte sprememb in jih za potrebe tega teksta moram omeniti. V nekem trenutku osame sem opazila, da se mi zdijo drevesa vedno bolj zelena. Končno sem ukrotila čuječnost, ki se mi je prej ves čas izmikala.

Dan Brown v romanu Izgubljeni simbol zapiše: »Založništvo bi bilo precej lažje brez avtorjev.« Če tako pravi eden prodajno najbolj uspešnih avtorjev vseh časov, kako nepotrebni se počutijo šele vsi drugi! In Izgubljeni simbol je izšel leta 2009 – zdi se, kot da je avtor medtem postal še bolj odvečen, celo moteč dejavnik kulturne industrije.

Ob dvestoletnici rojstva F. M. Dostojevskega je pod uredniško roko Matevža Kosa izšlo zborno delo Dostojevski in jaz, ki vključuje prispevke sedemnajstih slovenskih avtorjev in avtoric.

Letošnji letnik smo v reviji Literatura začeli z Dostojevskim, ki bi sicer šele proti koncu leta »praznoval« dvestoletnico rojstva, zato se njegovo leto nadaljuje in seveda s tem letom ne končuje. Dostojevski je »večni« mojster psihološkega realizma. Ponovno ga beremo in o njem vnovič premišljujemo, ker ga ne moremo izčrpati, tako globok vodnjak likov, filozofskih in religioznih tem je ustvaril.

Še pred Najdenkami, tako naslovljenim drugim delom pesniške zbirke, najdemo Idioritmijo. Izziv na prvi pogled, še preden s prsti občutimo gladkost in relief tršega papirja naslovnice te vabljivo oblikovane pesniške zbirke. (Kasneje bomo izvedeli, da relief nekaj pove o živosti kamnov.)

Obstaja nekaj vprašanj, ki jih mora vsebovati vsak povprečno beden »psihološki« test v revijalnem tisku – oziroma danes predvsem na spletu – ter vsako zaslišanje pred otroško poroto, ponavadi med ubijanjem časa med predolgimi vožnjami, na dolgočasnih obiskih ali pa na deževno nedeljo, ki sledi deževni soboti.

Občasno pogledam na Bolho, da bi videl, koliko ljudi se je iz različnih razlogov odločilo, da se bodo skušali znebiti mojih knjig. Ko gledam to »odvečno prtljago«, ki naj bi, če bo sreča mila, zamenjala lastnika, si seveda izmišljam različne razloge, zakaj se hočejo ljudje mojih knjig znebiti.

Čeprav je moj spomin na otroštvo precej meglen in strgan kot megla, se zelo jasno spomnim tistega poletja, ko se mi je zgodilo malo verjetno naključje, eno tistih neverjetnih naključij, ki se mi dogajajo samo pri knjigah. V knjižnico sem vrnil Hobita, ilustrirano, klasično izdajo Mladinske knjige, ki sem jo leta pozneje, že sredi vrhunca zanimanja za fantazijske pustolovščine, predvsem pa za LOTR, staknil v nekem antikvariatu in kupil za desetino cene, ki jo med nostalgičnimi zbiralci dosega danes.

Junija, ko se je elektronski portal LUD Literatura odpravljal na neke vrste poletni oddih, sem imela v planu, da bo naslednja kolumna, to je prva jesenska, gotovo tako ali drugače naslavljala pandemijo in cepljenje, komunikacijo znanosti in dialog med znanostjo in družbo. Takrat so se pričeli po mestu množiti plakati tipa »Cepila sem se, ker obožujem potovanja«, ki so bolj kot ne skoncentrirano vsebovali vse, kar je s tem dialogom narobe, mene pa so vseskozi spominjali na argumentacijo »Letos grem k birmi, ker potrebujem motor«.

Humanistična misel od starogrških časov brodari kulturo zaupanja, verjetja in vlaganja v človečnost, človeški zmotljivosti navkljub. Danes pa: horror vacui! Kakšne težave imamo s sabo. Novi Robinzoni se samovoljno umikamo, bejž, proč od človeškega, stran od zgodovine, na samo, na plano, misleč, da bo svet boljši brez nas. Ne, če človeka izgubimo, izgubimo vse, kar lahko svet vodi k boljšemu. Če se odpovemo sebi, lahko že danes spustimo roleto, rekoč: ne gremo se več, konecPreberi

Jonah je zbolel za groznim virusom. Ponoči je najhuje. Okoli torza se mu ovija živa rana. Nanjo mu polagam obkladke iz jedilne sode. Z njim bedim tri noči, medtem ko se zvija od bolečin. Občutim nekaj novega: tokrat mu ne zamerim, nisem nepotrpežljiva, ker me potrebuje, ker nagonsko z mano deli svoje trpljenje. Lahko ga prenesem, ni me ga strah. Trpljenje je (vz)trajanje. Jonah nedoločljivo moleduje, naj bolečina mine, mrmra o tabletah proti bolečini, kiPreberi

Senat Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je novembra zaradi očitkov o spolnem nadlegovanju študentk zavrnil habilitacijo izrednega profesorja Igorja Pribca. Februarja je prijavo spolnega nadlegovanja zoper profesorja Matjaža Tribušona na AGRFT najprej naznanila, kmalu pa tudi vložila nekdanja študentka Mia Skrbinac. Igralec je izgubil predavateljsko mesto in tudi nekaj vlog. Konec marca so po anonimni prijavi zoper profesorja na AGRFT in režiserja Jerneja Lorencija prestavili premiero predstave Odiseja. Prijava je bila ovržena kot neutemeljena, vseenoPreberi

Junija 2020 smo že vsi vedeli za COVID-19, za nami sta bili že prva razglasitev epidemije in prva razglasitev njenega konca, preizkusili smo zaprtje cele plejade inštitucij, od kulturnih do izobraževalnih. Ampak ko takole gledam nazaj – pa upam, da ne gre samo za nostalgijo –, je svet takrat še kar nekako izgledal.

Prijatelj v Berlinu mi je še pred drugim lockdownom govoril, da je od nekega kolega slišal za antikvariat s knjigami v angleščini v mestnem predelu Schöneberg. Bojda ga vodi neki »nori Indijec« – kakor ga je imenoval prijateljev kolega –, ki je dvajset let živel v New Yorku in imel tam prav tako antikvariat.

Globalno narašča ekonomska neenakost, ki jo učinki pandemije očitno še krepijo. Ponekod so cele generacije odrasle v vojni in drugod se krepi apartheid. Še vedno vztrajajo koncentracijska taborišča, mnoge države pa se nahajajo v permanentni politični krizi. Medtem pa se med najpremožnejšimi sloji sveta na družbenih omrežjih bijejo dobre stare kulturne vojne, ki naj enkrat za vselej odločijo o Dobrem in Pravičnem.

V 237. številki Literature, ki je izšla marca 2011, sem v uvodniku »Ob zahodni meji od Alp do Istre« skušal čim bolje opisati tedanje stanje slovenske narodne skupnosti v Italiji in njene izzive za prihodnost na družbenem, političnem in kulturnem področju. Dobra tri leta poprej je dokončno padla meja med državama in videti je bilo, da bo integracija na obmejnem območju nemoteno tekla dalje.

Obstajajo tri osnovne rekreativne dejavnosti, takšne, ki so v največji meri dostopne večini posameznikov, ki so kar najbolj vpete v vsakdanje življenje, ne prinašajo socialnih obveznosti in se jih je mogoče lotiti kadarkoli. To so tek, hoja in vadba z uporom, se pravi trening moči.