S puloverja sem obsedeno čistila izrabljene nitke, / preden sem ugotovila, da je vse zaman, / ker so luknje trajno zvrtane v meso.

Seveda / je vsaka misel / brca v temo.

včasih sem znala / govoriti z zaprtimi usti / s sklenjenimi rokami sem pisala

Preprosto vprašaj, povsem iskreno, »Kaj pa ti misliš?« in prisluhni.

Noči se mi zdaj zdijo krajše, / kot so bile kadarkoli.

Jezik se mi nenadoma zatakne za kovino, / na odprto dlan izpljunem trnek.

Če bi zaklicali moje ime in bi / bil pozvan na močno osvetljen oder, da bi sprejel / kipec, bi se, potem ko bi najprej ostrmel od popolne / nejevere, zahvalil svojemu zobarju

le tirnici najinih planetov sta naredili vse, / da se le ne bi križali

Znanstvena skupnost / in tisti vsaj malo radovedni so vsi prišli / gledat. Kako zacvetiš v ta gozd beline.

»Ali je nočno nebo podobno zmaju vaših sanj?« »Ja, hvala, da ste to vprašali. Je!«