LUD Literatura

Enajst mesecev žitne kave

Odlomek iz romana

Primož Sturman

Na ulicah je bilo življenja le za vzorec. Našla sva se pred elegantnim lokalom v središču mesta, ki mi je bil zelo všeč in kamor sva večkrat šla na aperitiv. Tu se je tudi on počutil dobro, tu sva ob kozarcu penine ali aperol spritza vedno zgladila vse spore in pozabila, če se je prej kaj zalomilo. Imela sva svoje malo kraljestvo, torej svojo mizico z udobnim kavčem, daleč od vhodnih vrat in blagajne.

»Joj, nocoj pa res zebe. Razmišljam, kako bi bilo biti pri tebi ob kaminu in se greti. Prijetno in romantično hkrati,« sem mu rekla, ko sva že sedela za mizo.

»Nimam kamina, v dnevni sobi je samo peč na pelete.«

»Zakaj pa pripravljaš drva?«

»Za centralno, pa saj ni važno …«

Oziral se je naokrog, najbrž zato, da bi ugledal natakarja. Nisem ga vprašala, zakaj me ne gleda v oči. Misli so mu očitno nekam uhajale, verjetno je znova mislil na šolo in po malem ga je skrbelo, da ne bi na naju naleteli kaki dijaki in se nama muzali, češ, Calligarisova in Taccardi sta spet skupaj na aperitivu. Tu, v tem kotičku, kot bi na ta večer ne imeli bolj pametnega dela … Tako paranoičen je bil lahko tudi za silvestrovo. Toliko sem ga že poznala.

»Kaj še vedno gledaš naokrog? Saj naju poznajo, že vedo, kaj bova,« sem mu rekla, ko mi je bilo že dovolj.

»Če ti tako praviš,« je zavzdihnil.

»Malce izgledaš zaskrbljen …«

»Te dni sem imel veliko časa za razmišljanje …« je nadaljeval kot po navadi.

Spet melje. Ko bi vsaj povedal, kaj.

»Saj ni važno, saj veš, kaj vse se mota človeku po glavi, ko je predolgo sam,« je dodal sam od sebe.

Nekaj trenutkov sva bila tiho.

»Saj veš, da nisem mogla,« sem se mu skušala opravičevati.

»Ne skrbi, ti si zadnja, ki bi lahko bila kriva, če se jaz slabo počutim.«

Postalo mu je nerodno. Verjetno je mislil, da sem stavek razumela, kot da ga ne briga zame.

»Mislim, druge stvari so vmes,« se je hitel popravljati.

»Katere pa?«

»Če sedaj pogledam, neumnosti,« je spet rekel enigmatično.

»Nimaš nobene družbe tam gori?«

»Nekaj moških mojih let je …«

»Tudi žensk, si predstavljam.«

»Tistih ne srečujem,« je rekel povsem neprizadeto.

»Kako to misliš?« me je zanimalo. Nisem bila ljubosumna, daleč od tega.

»Ženske ne hodijo po tujih hišah in hramih, ko se v njih zbirajo moški …«

Stavek je pustil nedokončan.

»Drugače kot jaz živijo,« je hitel dodati.

»No, povej, kako.«

»Zjutraj so v službi, popoldne delajo doma, potem pa gredo v hram, zvečer pa po navadi zaspijo pred televizijo.« Ko je to govoril, je desno dlan držal navpično, jo rahlo pomikal gor in dol, od leve proti desni, kot bi hotel ponazoriti, da se življenje teh ljudi odvija po vnaprej določenih pravilih in ritualih. Ni bilo pretirano verjeti tem njegovim klišejem.

»No, saj si tudi ti danes delal doma,« sem se nasmehnila in ponesla pecljast kozarec proti ustom.

»To ni kot takrat, ko popravljam naloge ali pišem učne priprave. Misli mi bežijo …«

Imela sem občutek, da dela z mano, kot bi psu metal kost, v naslednjem trenutku pa jo z vrvico potegnil stran. Dovolj mi je bilo teh njegovih nebuloz.

»Si kaj gledal mejl te dni?« sem prešla na bolj stvarne probleme.

»Računalnika sploh nisem prižigal, doma sploh še nimam interneta. Zakaj me to sprašuješ? Saj smo končno na počitnicah …«

»Kaj ne veš? Ravnatelj ne more brez tega, da bi nam pisal tudi med prazniki.«

»Kaj pa piše?« je rekel, samo da je nekaj rekel.

»Ne bom ti kvarila presenečenja.«

Hote ali nehote sem se mu oddolžila za nedorečenost.

»Do kdaj si sama?« ga je zanimalo.

»Bivši pripelje Giado in Federica drugega pozno zvečer. V sredo okrog desetih,« sem bila natančna.

»Dva dni,« je ugotavljal, kot bi se čutil dolžnega nekaj pripomniti.

»Kaj, če bi šla tisti dan na smučanje?«

»Smuči imam doma nekje založene.«

Očitno ni bil navdušen nad mojim predlogom.

»Jih greva iskat?«

»Ne vem, kam sem jih dal. Poleti sem se selil, saj veš.«

Spet laže. Zakaj le?

O avtorju. Primož Sturman (Trst, 1980) je leta 2007 v domačem mestu zaključil študij sodobne zgodovine. Zaposlen je kot srednješolski profesor slovenščine in zgodovine na Humanističnem in družbeno-ekonomskem liceju Antona Martina Slomška v Trstu. Doslej je objavil tri izvirna literarna dela, in sicer dve zbirki kratkih zgodb – Gorica je naša (Litera, 2018) … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Izničenje (odlomek)

    Jeff VanderMeer

    Povedala bi vam imena ostalih treh, če bi bilo pomembno. A le geodetinja je preživela še več kot dan ali dva.

  • Kadilki

    Liu Zakrajšek

    Pa saj nisva tako brez denarja. Ti boš postala profesorica na faksu ali pa delala za neko hudo podjetje ali pa se bogato poročila.

  • Malo drugače

    Tomo Podstenšek

    Počasi, vse ti razložim, samo počasi. Nekaj se je zgodilo.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.