David Bowie v ameriškem filmu

Je ta gospod z naglasom gangster?
Seveda je gangster. Še iz postelje
je videl gladki soj svetlobe na dnu jezera.
V naglici odvržene srajce svojih žrtev
se je spreobrnil in začel brati Derridaja.

Dejstva za zaprašeno biografijo čez sto let
ne bodo več tako pomembna.
Pomembno bo, da se bodo obleke še naprej
lahko sušile na svežem zraku.
Da bodo ptice gospodarile temu istemu zraku
in da Pajki z Marsa ne bodo popolnoma zarjaveli.

Ta gospod je v vseh ozirih gangster!
Še pingvini, ki se udinjajo kot statisti,
se kimajoče strinjajo. In pištole?
Tudi pištole. Čeprav se tokrat počutijo
skrajno zapostavljeno. Kajti naš junak
operira z noži, jih sublimno polaga na gladko
ebenovino. V zlobno osrčje celuloidne noči.

Besneči Orlando, ki sope – vonj po smodniku –
epi so vedno samo krvavi. Filmi včasih,
in takrat nas ne navdušijo do čisto zadnje kaprice.

Mršavi beli vojvoda – lepo je biti renesančni človek!
Strašno lepo! A drži se tistega, zaradi česar te
občudujemo: četrtkovega otroka, sprememb, življenja
na Marsu, Varšave in pogleda, ki sega skozi nas,
kot bi hotel tolažiti in božati sence,
ki jih mečejo ugasle zvezde in major Tom,
z enim očesom – modrim in drugim – rjavim kot kakav.