Proti velikodušnosti v kritiki
Kolumna
Martin Justin
V filozofiji obstaja nekaj, čemur filozofi pravijo princip velikodušnosti. Gre za metodološko načelo, ki zahteva, da mora bralec dvoumnosti vedno interpretirati v prid avtorja. Če kakšna trditev ponuja več interpretacij, je prava tista, ki je najbolj skladna z ostalimi avtorjevimi domnevami in vodi do najboljšega argumenta; če se kaj zdi očitno narobe ali pa samoumevno, verjetno to razumem narobe; če česa ne razumem, se nisem dovolj potrudil jaz, ne pa avtor. Velikodušnost ne izhaja nujno iz bralčeve dobre volje – gre za intelektualno skromnost, zavedanje lastnih interpretativnih omejitev. Takšna velikodušnost ima tudi svoje meje, seveda, a se običajno ne izteče v obtoževanje avtorja, temveč v skesan obup bralca.
Dolgo časa sem menil, da nekaj podobnega velja tudi v literarni kritiki. Kritiki morajo biti velikodušni in poiskati najboljšo verzijo literarnega dela, ki ga obravnavajo. Ta morda ni najbolj očitna, morda zahteva nekaj interpretativnega napora, poznavanja medbesedilnega, zgodovinskega konteksta ali avtorjevih predhodnih del, vendar je dolžnost kritika, da jo poišče, ovrednoti in predstavi bralcu. To se sliši lepo. Na neki način skoraj samoumevno – kdo, če ne kritik, bo literarna dela zares prebral, jim posvetil čas in napor, ki sta potrebna, da zares zaživijo?
Zdaj razumem, da je bilo takšno razmišljanje precej naivno. Velikodušna kritika ne more biti dobra kritika. Ena od pomembnih vlog kritike je, da ponudi argumentirano vrednotenje literarnega teksta, ki drugim bralcem pomaga, da se orientirajo v poplavi sodobne literarne produkcije. Da izvedo, kaj je vredno njihovega časa in kaj ne. Kritika, ki zvesto sledi principu velikodušnosti, tako bralcem poda popačen signal. Sploh na literarnem trgu, kjer je večina literarnih del še kar povprečnih: ne ravno odličnih, ne pa tudi povsem poraznih. Kjer ima večina del zanimive vidike, do katerih se lahko dokopljemo, če malo poškilimo ali pa se dela lotimo z malo interpretativne kreativnosti.
Po mojih izkušnjah imamo primer takšnega literarnega trga pri nas. Tako ad hoc se zdi, da obstoječi sistem sofinanciranja knjižnih programov za več let vnaprej ustvarja odlične pogoje za precej nenadzorovano svobodno uresničevanje avtorskih vizij. Programi so običajno sestavljeni na podlagi osnutkov ali obljub. Ko je program enkrat sprejet, je knjigo pač treba izdati. Ob vsem zamujanju in preobremenjenosti pogosto ne ostane več veliko časa za uredniške posege, uredniki pa tudi nimajo veliko moči pri pogajanju – če avtor vztraja pri svojem, mu je na koncu pač treba popustiti, v nasprotnem primeru knjiga morda sploh ne bi izšla, urednik pa bi si nakopal jezo tako avtorja kot javne agencije. Še ena nedodelana knjiga na trgu se zdi veliko manjše zlo.
Tako dobimo cel kup knjig, ki so vsaj v principu domiselne, a nedodelane. A ker pri literaturi nič ni absolutno, lahko pod drobnogledom spretnega in velikodušnega kritika tovrstne nedodelanosti postanejo kvalitete. Zmedena, nepovezana pripoved lahko postane igranje s konvencionalno strukturo romana. Ali pa odslikava fragmentiranost sodobnega subjekta. Ali pa odraža kakšno bolj specifično značilnost pripovedovalca oziroma pripovednega sveta – soočanje s travmo? Kronični stres in razdrobljenost sodobnega življenja? Preskakovanje pozornosti na internetu? Zatikajoč se slog lahko postane namerna intervencija v lahkotnost in s tem nevarnost linearnega razumevanja sveta. In tako naprej.
Nočem reči, da velikodušni kritik teh razlik ne zna prepoznavati. Bolj gre za to, da se na vsak način želi postaviti na stran avtorja. Zaveda se, da imajo bralci različne okuse, so bolj ali manj tolerantni do različnih avtorskih zvijač in spodletelih poskusov, ter se odloči, da bo utelesil kar se le da potrpežljivega bralca. Velikodušen kritik je na primer tisti, ki o satiričnem vohunskem romanu zapiše, da je »izziv za literarne sladokusce«, namesto da je »vse skupaj precej duhamorno«. Ali pa tisti, ki slog nekega romana označi za »res izjemno dodelan«, namesto da bi priznal, da »deluje precej utrujajoče in na momente pretirano, če ne že nepotrebno«.
Problem z velikodušno kritiko je, da bo časovna in interpretativna investicija takšnega kritika skoraj vedno večja od investicije drugih bralcev. Če se literarni kritik obnaša, kot da dela ne bere, ampak je njegova naloga, da spozna njegovo bistvo, pri čemer se nikakor ne sme zmotiti, njegovo mnenje ne bo koristno za nekoga, ki se iste knjige loteva z manjšo mero predanosti. Sploh na literarnem trgu, kjer bralci – tako kritiški kot tisti za prosti čas – nimajo zagotovila, da so knjige, ki jih berejo, prestale kak osnoven test kakovosti.
Kaj kritikom torej preostane – da postanejo škodoželjni? Nekaj več tega morda ne bi škodilo, saj bi uravnotežilo instinktivno čaščenje literature študentov (ali svežih diplomantov) primerjalne književnosti, ki predstavljajo velik del slovenske kritiške populacije. A se mi v splošnem velikodušnost ne zdi slab princip. Vendar le, če ga razumemo kot eno stran sporazumnega odnosa, ki ima tudi svoje zahteve.
To velja v filozofiji. Princip velikodušnosti namreč vodi le branje, kar se tiče pisanja, pa so filozofi naučeni, da sledijo drugačnemu načelu: da predpostavijo, da je njihov bralec nestrpen, sovražen in len. Če argument ne bo jasen, bo sklenil, da je neveljaven. Če ga bo mogoče interpretirati na več načinov, bo izbral najslabšega. Če česa ne bo razumel, bo preprosto odnehal in do konca življenja mislil, da tvoje pisanje ni vredno njegove pozornosti. Zato je velikodušnost sploh mogoča – interpretativni trud je vredno vložiti tam, kjer lahko računamo, da bo poplačan. In poplačan bo samo, če je tudi avtor dobro opravil svoje delo.
Ne pravim, da bi morali tudi avtorji in uredniki o svojih bralcih razmišljati podobno, da bi morali svoja dela poenostavljati, ker so ti neumni in si ne bodo vzeli časa za natančno branje. Pravim le, da velikodušnost ne bi smela biti zastonj. Branje je komunikacija, ki temelji na medsebojnih pričakovanjih. Če pisatelji in založbe (in konec koncev Javna agencija za knjigo) pričakujejo bralčev trud in čas – njegovo velikodušnost –, potem jim mora biti tudi bralec zmožen zaupati, da so tudi oni pripravljeni komunicirati z njim. Da bo bralni napor nekam pripeljal. Da bo lahko bralec vstopil v tekst in bo ta govoril z njim. Da je delo, če je zapleteno, zapleteno z razlogom onkraj avtorjeve želje po zapletenosti in nezmožnosti založniškega procesa, da bi to tendenco umirila. Da bodo knjige, ki se izdajajo, dobre in vredne branja.
Dokler pa imamo polfunkcionalen sistem sofinanciranja in izdajanja literature, v katerem si nihče ne more vzeti dovolj časa za vsako knjigo in ki tako proizvede veliko predvsem povprečnih izdelkov, velikodušnost preprosto ni primeren kritiški in bralski odnos. Bralcem je to jasno in zato čtivo iščejo drugod ali pa so preprosto nehali brati. Kritiki te izbire nimajo (razen če želimo dokončno opraviti s celotno institucijo kritištva). Lahko pa čakajo, da se stvari izboljšajo, in do takrat varčujejo s svojo naklonjenostjo.

Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.