Moje pesmi nimajo naslovov

danes sem na postaji srečala starejšega gospoda
ki me je vprašal, kam pelje sedemka
na Bavarski dvor, potem pa zavije, pravim
veste, to je bila včasih Ajdovščina
ker je bilo tam polje z ajdo
spominja me na dedka
ki ga ni več
izstopiva na isti postaji
in želim si
da bi šla z njim
in ga še kaj vprašala o stari Ljubljani
in klobuku, ki ga nosi

***

včasih v tvoje življenje pride prijateljica ti se z njo čist poštekaš zdi se ti da si vse povesta resnica pa je malo drugačna zveš čez čas ugotoviš čez čas začneš ceniti prave prijatelje ki so okrog tebe že dlje pa saj jih v bistvu ceniš že veš čas ne veš zakaj še vedno iščeš nove zakaj v tvoje življenje pridejo novi jih preveč spustiš blizu jim je všeč tvoja energija jim daš vse oni pa tebi nič na koncu si spet ti tista ta izkoriščena preveč prijazna preveč ustrežljiva preveč narediš za druge vedno si nekaj preveč in nikoli dovolj zase

***

Posebej simpatično se mi zdi, ko se na isti postaji, a na nasprotnih straneh ceste srečata dve isti številki avtobusa.

Posebej simpatično se mi zdi, ko zraven mene stojijo tujci.

Posebej simpatično mi je, ko se na avtobusu usedem nasproti gospodične, ki urbano pospravi v notranjost njenega ovitka. Enako naredim tudi jaz.

Posebej simpatično se mi zdi, ko pridem domov tako pozno in se mi ni treba pogovarjati s tabo.

***

Namerno se izogibam
tvoji ulici.
Ulici, kjer delaš.
Ulici, kjer se tvojemu pogledu ne morem izogniti.

Ulici, na kateri sva se še pred nekaj dnevi ponovno našla.
Ulici, na kateri sva si izmenjala novi telefonski številki.
Ulici, kjer si me ponovno spravil v smeh.

***

Na moji postaji
se starejši ljudje vedno zelo radi pogovarjajo z mano
zadnjič neki dedi
danes ena gospa
kar iz nič je ustrelila
da jo tam kjer živi
soseda nadleguje
in se dere za njo prasica
pravi da grozno
ja pa tudi za drugimi se dere
a sem jaz tak človek
da se vsi kar začnejo z mano pogovarjat
samo ti ne.