Potovanje po Frankfurtskem knjižnem sejmu 2/2

Obiska Frankfurta si ne bom zapomnila samo po knjižnem sejmu, knjigah, odlični družbi, ampak tudi po nadvse okusni hrani. Kar zame ni nič čudnega za tujino – večkrat izberem lokacije, ki ponujajo kaj, kar v domačem okolju pogrešam.

Zato ne bodite presenečeni, če vam povem, da sva s prijateljico soboto ponovno pričeli s krepkim »zajtrkom«, za katerega sva pred načrtovanim pohajkovanjem po mestu navdušili še druge prijatelje. Da soboto preživimo izven sejma, v knjigarnah in muzejih, sploh ni bila slaba odločitev, saj nam je bilo izmed vseh dni ta dan vreme naklonjeno s soncem. Nekje zadaj je sicer trkalo malce slabe vesti, da bomo zamudili nekaj odličnih dogodkov, ki so se ta dan odvijali v slovenskem paviljonu, vendar tako dobre priložnosti res nismo smeli izpustiti.

Že takoj po okrepčilu smo zavili v prvo knjigarno za vogalom (Karl Marx Buchhandlung), kjer smo v izložbi najprej zagledali slovenske prevode – bili so tako izpostavljeni, da bi jih bilo težko spregledati. Knjigarna je bila ustanovljena leta 1970, z globokimi koreninami v študentskih gibanjih, in je svoje kupce od nekdaj zalagala s politično literaturo. Danes je bolj univerzitetna knjigarna, ki je specializirana za kulturne in politične študije. V njej lahko še vedno občutimo dih študentske revolucije. Manjše knjigarne imajo vedno posebno prijetno vzdušje, ko vstopiš vanje, te pozdravi prijazen prodajalec ali prodajalka, potem pa se zagledaš v (največkrat) lesene police, od tal pa dobesedno do stropa polne knjig. Od navdušenja ne veš, kam bi gledal, v katero smer bi se najprej obrnil, kje bi najprej začel prebirati naslove. Zakorakaš med nižjimi omarami do čisto zadnjega kotička in se zagledaš v hrbtišča knjig. Po njih podrsaš, kakšno vzameš ven, pogledaš naslov, jo prepoznaš in ugotoviš, da imamo v slovenščini čisto drugačno naslovnico. Tla škripajo pod tabo, ko si vzameš čas in te nihče ne moti. Želiš si, da bi se lahko vzpel po leseni lestvi in si nabral cel kupček knjig. Vendar jih je večina v nemščini, knjige pa je tudi težko cel dan vlačiti s sabo … Pogrešala sem kakšen prijeten kotiček za sedenje in listanje, vendar nič zato. Kupila sem tri umetniške razglednice Frankfurta za v svojo zbirko, in ko smo se vsi nagledali simpatične knjigarne, smo se odpravili proti glavni nakupovalni ulici.

 

Knjigarni Hugendubel (levo) in Karl Marx (desno).

Hugendubel je ena od dveh glavnih knjigarniških verig v Nemčiji (druga je Thalia), zato se seveda ne gre čuditi, da je to največja knjigarna v Frankfurtu, ki se razteza preko štirih nadstropij, med sabo povezanih s stopnicami, prehodi, tekočimi stopnicami in dvigalom. Seveda v njej ne boste našli mirnega kotička kot v manjših knjigarnah, zato pa je zelo lepo poskrbljeno za tiste, ki bi želeli par strani prebrati, se usesti, prelistati revijo, saj so v vsakem nadstropju kotički za branje, ki so malce odmaknjeni od miz in polic s knjigami. Mi smo se najprej »zapodili« k mizi s slovenskimi prevodi, vse pregledali in dokumentirali. Navdušeni smo bili tudi nad to izpostavitvijo (v pritličju, glavnem prehodnem mestu z največ obiskovalci). Sledil je obisk kleti, v kateri so domovali fantazija, znanstvena fantastika, stripi, mange in otroške knjige. V resnici je bilo v sami knjigarni kar kaotično, prometa je bilo toliko, da si se stalno moral umikati, čakati pred prehodi, da si lahko prišel do določenih polic … Ko smo se naveličali pregledovanja nemških izdaj, smo se odpravili še v zgornja nadstropja, na angleški oddelek, in čisto do vrha, kjer se nam je odprl prelep pogled na celotno knjigarno. Seveda je čudovito videti, koliko ljudi se navdušuje nad branjem, kako do blagajn odhajajo s polnimi naročji knjig, kako z miz izginjajo kupi in trgovci ne dohajajo, da bi jih dopolnili … Po dolgem navduševanju nad knjigami in manjših nakupih smo se odpravili na zrak, polni različnih vtisov, pa tudi malce utrujeni, saj nismo bili vajeni takšnih knjigarn.

Naša naslednja postojanka sta bili Goethejeva hiša in Muzej nemške romantike (Deutsche Romantik-Museum), ki domujeta v stičnih hišah in ju lahko obiščete za ceno ene vstopnice. Najprej smo si ogledali hišo, v kateri se je rodil in odraščal Goethe, hišo, ki nas je presenetila s številnimi sobami v slogu poznega baroka. Po pričakovanjih smo se po njej vzpenjali po škripajočih lesenih stopnicah, si kar hitro ogledali večino prostorov (nobeden od nas ni poslušal avdio vodiča, ki je bil na voljo) in videli Goethejevo sobo ter mizo, za katero je ustvarjal. Ravno tam je napisal Trpljenje mladega Wertherja in pričel s pisanjem Fausta. V hecu smo se spraševali, kaj je bilo tako groznega v hiši, kjer je imel najbrž precej dobre pogoje za pisanje. Med letalskim napadom na Frankfurt leta 1944 je hišo zadela bomba, in da je njena podoba takšna, kot je danes, so jo morali obnoviti. V vsej hiši se niso odločili za postavitev nobene postelje, so pa obnovili kuhinjo in ostalo pohištvo. Muzejska pot nas je nato vodila do krasnega vrta za hišo, ki smo si ga stežka predstavljali brez vseh modernih stavb, ki so ga obdajale, zlahka pa kot mirno oazo za sproščanje in pisanje.

Odpravili smo se v notranjost in v drug predel, kjer je bil v več nadstropjih Muzej nemške romantike. Ta nas je neizmerno bolj navdušil, saj je posvečen romantiki kot celoti (največji muzej romantike na svetu), v vseh umetniških zvrsteh, kjer se je pojavljala. Muzej je zastavljen privlačno, interaktivno in spodbuja uporabo postavljenih eksponatov, zato smo v njem preživeli kar nekaj časa. Domiselno so ga zastavili, tako da je skladen z romantičnimi idejami: prostor, posvečen bratoma Grimm, je tako porisan s figurami po stenah in stropu, hkrati deluje temačno in privablja ljudi, da se usedejo in preberejo kakšen odlomek; v drugem kotičku se lahko usedeš in sestavljaš svoje verze na steni, kjer so besede pritrjene »na ježka«, v tretji sobi se sprehajaš med ogledali in citati o romantiki na njih ter interaktivno poslušaš dele iz Schumannove opere Faust (plošče položiš na mizo, ki ob stiku začne predvajati glasbo) ali pa se usedeš v temno sobo, kjer se prične projekcija za belimi zavesami z dežjem in predvajanjem starih filmov, kot sta Drakula in Frankenstein, izmenjevaje se tudi z različnimi novejšimi verzijami. V kotu zgornjega nadstropja pa nas je pričakala začasna razstava Prešernovih rokopisov, ki si jih mnogi v času priložnostno postavljene razstave v NUK-u nismo uspeli ogledati. Postavljeni na mizah, zaščitenih s steklom, kjer si lahko prižgal dodatno osvetlitev, majhnimi stoli in lučkami, ki so spominjale na NUK, so nam dajale domač občutek.

Poslovili smo se od obeh muzejev in si privoščili dolgo pričakovan odmor ob kavi in pivu. Čakala sta nas še ena striparna in kratek ogled glavnega mestnega trga. Zelo dobro založena knjigarna s stripi X-tra boox Comics & Gifts nam je ponovno dala vedeti, kako malo imamo v slovenščini prevedenih tovrstnih del (kar se zadnje čase sicer izboljšuje), in nam vzbudila željo, da bi se morda rodili nekje drugje. Toda kaj bi z vso to izbiro, bi se morda izgubili v poplavi preveč knjig in stripov? Že v domači deželi se nam zdi, da na leto izide preveč knjig, in kako bi se potem počutili v Nemčiji, Italiji, na Finskem? Zdi se mi, vsaj na stripovskem področju, da smo za zdaj v tisti situaciji, ko do nas pridejo res kvalitetni in posebej izbrani prevodi in je področje nekako regulirano s tem. Tisti, ki pa si želimo brati še dodatno, pa na srečo (ali žalost) pač posežemo še po angleških stripih in knjigah. Dan se je počasi bližal koncu, ob prijetnem klepetu in pivu (še zdaj ne moremo verjeti, da smo ga zraven stolnice našli za 2,60 €) ter nato italijanski večerji smo se zadovoljni poslovili in odšli vsak v svoje prenočišče. Naju s Sanjo je namreč čakal še zadnji sejemski dan, nedelja.

 

Nemški prevodi slovenski del v Hugendubel in razstava Prešernovih rokopisov v Muzeju nemške romantike.

Drugače kot ostale dni sva tokrat vstali bolj zgodaj, spakirali in se odločili za »navaden« hostelski zajtrk (kruh, salame, jajca, sir, marmelada). Prtljago sva kljub dvomom o varnosti pustili v hostlu in, zdaj že vajeni javnega prevoza, odšli na sejem. Še ena zanimivost se nama je zgodila v vseh štirih dneh: vsak dan naju je kdo vprašal za smer, očitno nisva izgledali kot turistki, ampak kot domačinki. Sicer Frankfurt zaradi svojega poslovnega značaja velja za precej prehodno mesto, tako da bi težko res rekli, kdo je tukaj domačin. Šele zadnji dan nama je uspelo na sejem priti skozi glavni vhod (vse dni prej sva tja šli skozi hitri dostop za novinarje in sodelujoče) in se popolnoma zavedeti razsežnosti celotnega sejma. Na poti do prve hale sva srečali dve Slovenki, mamo in hčer, ki ju je zanimalo, kje lahko kupita angleške knjige, in žal sva ju morali razočarati, da dvomiva, da jih bosta kje našli. A vseeno, vredno si je ogledati sejem. Prišli sva v hale, kjer so založniki in drugi predstavniki založništva svoje stojnice že popolnoma izpraznili. Res velja, da nekateri knjige, ki jih prinesejo s sabo, kar podarijo, ker se jih ne splača »tovoriti« nazaj, zato so po nekaterih stojnicah knjige ležale vsevprek, drugje so imeli razprodaje po 5 € (vendar nič posebnega), spet drugi pa so morali na svojih stojnicah jasno označiti, da knjige niso na prodajo ali prosto za vzeti. Malo nama je bilo žal, da teh praznih stojnic nisva videli v prejšnjih dneh.

Na samem sejemskem prizorišču in v glavnih dvoranah je tokrat kar mrgolelo ljudi! Ko sva se postavili na balkon in pogledali navzdol, je izgledalo kot mravljišče, ljudje so v dolgih vrstah čakali na podpis knjige, hodili sem in tja, posedali in se pogovarjali. Zunaj je bilo še kar znosno, v notranjosti pa skoraj nemogoče, zadušno in skoraj tako kot v Hugendubeljevi knjigarni prejšnji dan. Povsod sva srečevali različne cosplayerje, ki so naokrog hodili z navdušenjem in se jim je iskreno videlo, da je zanje to eden dolgo pričakovanih dogodkov. Ta dan sva odkrili tudi TikTok kotiček s kolesom sreče in knjižnimi vrečkami za vse, vendar je bila vrsta za čakanje predolga. Se pa vidi, da se organizatorji sejma neverjetno posvetijo ustvarjalcem, letos so se tudi prvič odločili podeliti TikTok Book Awards, ki nagrajuje, spodbuja in prepoznava knjige, avtorje, vsebino, založnike in ustvarjalce vsebin, ki so naredili knjižno TikTok skupnost takšno, kot je sedaj. Medtem ko v tujini sledijo trendom in se knjižne sejme res trudijo narediti bralcem domače, prepoznati tiste, ki se s tem ukvarjajo ljubiteljsko, pri nas še vedno pogrešam sodelovanje našega največjega knjižnega sejma z ustvarjalci vsebin o knjigah. Niti duha ne sluha o kakršnikoli pobudi (ki smo jo mi že večkrat dali, ko je bil sejem še v Cankarjevem domu). Nikakor pa ne gre za to, da ustvarjalci spletnih vsebin o knjigah v Sloveniji sanjamo o finančnih nagradah, temveč si želimo le sprejetosti in priznanja, da obstaja tudi naša knjižna skupnost, ki se za glas o knjigah trudi na drugačen način.

Knjigarniški del z najbolj popularnimi knjigami je bil nasičen s kupci, pri različnih založbah sva odkrili izpostavljene slovenske avtorje na več policah, občudovali naslovnice in si telefone napolnili s številnimi fotografijami. Del velike dvorane je bil namenjen tudi različnim ustvarjalcem, vsaj približno povezanim s knjigami, prodaji različnih printov, figuric, zvezkov, rokovnikov z natisnjenimi inicialkami – še nekaj, kar pogrešam tudi na našem sejmu: priložnost za manjše ustvarjalce, ki v takšne stvari vložijo veliko ustvarjalnosti in truda. Na srečo jih lahko najdemo na kreativnih sejmih po mestu (kot je Artish) in na konvenciji Na meji nevidnega.

Sledil je še obisk zadnjega pogovora z naslovom Is Slovenia Small?, na katerem so sodelovali Miha Kovač, Adrian Pollman, nemški diplomat v Sloveniji, Katja Stergar in Amalija Maček. Pollman je povedal, da njega sploh ni skrbelo, kako se bo Slovenija odrezala na Frankfurtskem sejmu, in verjetno je bil pri tem v manjšini, hkrati pa je pohvalil odličen teden slovenske predstavitve. Vsi trije predstavniki slovenskega gostovanja so se strinjali, da jih je skrbelo, kako se bodo ujeli v načrtovanju gostovanja, vendar jim je to neverjetno dobro uspelo, kar se pozna na programu, seveda pa ni pa šlo brez nekaj improvizacije, saj so morali, zaradi odstopa direktorja JAK in drugih težav, v ekstremno malo časa narediti veliko. Mislim, da nam je poslušalcem ta dogodek dal nekakšen neuraden zaključek gostovanja (čeprav mu je zvečer sledila še uradna predaja), Slovence pa je v mislih obiskovalcev zasidral kot odločne, skrbne in vsekakor ne samo majhne.

Tudi najin obisk sejma se je s tem bližal koncu, z vami pa si želim deliti še nekaj naslednjih misli slovenskih avtorjev, s katerimi sva preživeli nekaj časa ali pa sva jih največkrat srečali. Za izjave sem prosila Ano Pepelnik, Ano Schnabl in Andreja Blatnika.

Kako občutite Frankfurtski knjižni sejem in kako gledate na svoje prevode in prevedene knjige (ali se jim zdi, da se kaj izgubi v prevodu)?

Pepelnik: Dobro se počutim, počutim se tako, kot da imam srečo. Po spletu ugodnih, srečnih naključij imam priložnost biti tukaj, ker je bila moja knjiga prevedena v nemščino. Upam, da se bo kdo iz tega (nemškega) prostora srečal zaradi tega z mano, s tem, kar počnem, kar pišem, in mu bo mogoče polepšalo dan. Glede na to, da sama prevajam, se vedno kaj izgubi, ampak se lahko tudi kaj dobi kje drugje. Dokler prevajalec lovi neko zvočnost – ne samo vsebine, ampak tudi prostor pesmi in glas avtorja – in mu uspe to prenest v jezik, je to to. Založnik si je pustil malce več svobode in igranja pri prevodu, ampak se mi zdi, da vseeno dobro funkcionira v nemščini.

Schnabl: Moram priznati, da o učinkih Frankfurtskega sejma ne premišljujem, ker se bodo pokazali kasneje. Sem zadovoljna, da sem spoznala nekaj zanimivih slovenskih avtoric, ki jih prej nisem imela priložnosti spoznati. Kar se tiče kakovosti prevoda, se mi zdi super, ampak jaz prevodov ne dojamem kot zares svoje delo, tak zelo potujen odnos imam do njih. Rada se z njimi pokažem, vendar nisem to jaz, ni to moj jezik, to je jezik mojega prevajalca, ki je opravil odlično delo.

Blatnik: Občutje je zelo lepo. Ko sem bil precej mlajši človek, kot sem danes, pred tridesetimi leti, sem sanjaril, kako čudovito bi bilo biti tukaj, ampak to absolutno ni bilo mogoče, saj takrat v svetu ni bilo prevedenega skoraj nič, zlasti ne v tistem nesocialističnem svetu. Zdaj se vidi, kako veliko je teh knjig in kako je bila pot do sem seveda dolga in posuta z mnogimi ovirami, vendar na koncu mislim, da smo lahko vsi zadovoljni. Malce smo utrujeni, ampak srečno utrujeni. Zame je zelo dragoceno pojavljati se kjerkoli drugje, ker se s tem na neki način zelo širi oblika odzivov na moje knjige. V Sloveniji imam že 40 let pisateljske prakse in že nekako vnaprej vzpostavljen način, kako naj bi se moje knjige brale. Vsakič ko prideš na neki nov trg, se to ponovno vzpostavi od začetka, in tisti, ki vemo, kako deluje književnost, se zavedamo, da se to vzpostavi drugače.