Potovanje po Frankfurtskem knjižnem sejmu 1/2

Pred leti, ob zaključevanju dodiplomskega študija Primerjalne književnosti in literarne teorije, sem se odločala, kje bi nadaljevala študij. Marsikaj mi je »dišalo«, ko pa sem odkrila, da je mogoče na Oddelku za bibliotekarstvo študirati založništvo, se mi je to zdela odlična priložnost, da povežem svoje znanje ekonomije (z ekonomske gimnazije) in ljubezen do književnosti. Še pred dejanskim vpisom sem si izbrala izbirni predmet Osnove slovenskega in mednarodnega knjižnega trga pri prof. Mihi Kovaču. Tam sem se prvič seznanila z nekaterimi založniškimi pojmi, tema pa me je pritegnila do te mere, da se pognala v branje slovenskih knjig o založništvu, ki jih je bilo takrat na voljo še precej manj kot danes. Zbirka Bralna znamenja danes šteje že 18 knjig. Pri predmetu sem prvič slišala tudi o tujih založniških sejmih, ki so predvsem poslovne narave, med drugim tudi za Frankfurtski knjižni sejem, ter da bomo tam gostovali kot država gostja. Že takrat sem si obljubila, da bom sejem takrat obiskala, ne glede na to, kje bom in kaj bom počela.

Frankfurtski knjižni sejem

Od tistih sanj o prihodnosti do danes je minilo že kar nekaj let. Delala sem že pri nekaj slovenskih založbah, razvila svojo knjižno blog znamko Booknjiga in uspešno vpeljala knjižne škatle v dve založbi. Če se danes spominjam, da so nam na predavanjih rekli, da je v založniško panogo težko priti, ker je precej zaprte narave, populacija zaposlenih pa ni ravno mlada, se s tem ne morem več strinjati. Založbe so se pričele odpirati in v svoje kroge sprejemati mlajše sodelavce, ki imajo znanja, s katerimi lahko dosežejo določene aspekte uspešnosti, ki jih prej niso mogle. Seveda morajo razmišljati tudi o prenosu nalog in odgovornosti na mlajše, ki bodo panogo ponesli naprej, brez tega se krog založništva ne more nadaljevati. Vesela sem, da sem lahko pridobila takšne in drugačne izkušnje pri slovenskih založbah, in vesela podpore, ki mi jo dajejo, da je moj blog sploh zaživel. Brez zaupanja v to in v kvalitetne knjige, ki jih lahko pod okriljem tega širim, Booknjige sploh ne bi bilo. In ravno blog mi je pomagal, da sem letos lahko Frankfurtski knjižni sejem sploh obiskala, saj sem se prijavila za novinarsko/blogersko akreditacijo in jo uspešno tudi dobila. S prijateljico sva se v Frankfurt odpravili v lastni režiji in po sreči dobili ugodno prenočišče, kar je dva meseca pred sejmom precejšen izziv.

Ampak vrnimo se še malce nazaj, natančneje za dve leti v preteklost, ko sem prvič obiskala sejem v Frankfurtu. Takrat sem na sejem odšla z založbo KUD Sodobnost International, s katero sem sodelovala in ki je imela na tam svojo stojnico. Sejem je bil prilagojen pandemičnim razmeram: stojnice so preventivno postavili bolj narazen, nekatere bolj oddaljene založbe so svojo prisotnost vnaprej odpovedale. Zame pa je bil to trenutek, ki sem ga komaj čakala. V svojem prostem času sem se namenila raziskati številne hale, ki jim ni bilo videti konca, poskušala čim več dokumentirati, si ogledala enkratni paviljon Kanade, ki je za postavitev zapravila ogromne količine denarja, pa vendar padla na najslabše leto. Meni se je predstavitev zdela čudovita, s projekcijami vode in črk, ki si jim sledil po dvorani, predstavitvami avtorjev na videoposnetkih, ki so se pojavili, ko si se jim približal, branimi odlomki, ki so se prikazovali nad obiskovalci … Pa vendar se ne spomnim, da bi takrat v njihovem paviljonu zasledila kak dogodek. Ne dvomim, da so bili, je pa tudi res, da nisem imela veliko časa in sem čez mnoge atrakcije bolj kot ne »letela«.

In nazaj v sedanjost in k veselju ob slovenskem častnem gostovanju. S kolegico Sanjo sva se temeljito pripravili in pregledali program; dogajalo se je namreč toliko, da bi potrebovali Hermionin časotresk, če bi želeli obiskati vse dogodke. Treba je bilo narediti izbor in si postaviti prioritete. Vendar na takšnih dogodkih nič ne gre po načrtu, kajne? Navdušena sem bila, da lahko na sejem peljem nekoga, ki tam še ni bil, medtem ko sem se sama po številnih halah že kar znašla.

Na sejem sva prispeli v četrtek, 19. 10., in si šli najprej ogledat slovenski paviljon. Na prvi pogled so me navdušili njegov minimalizem ter mirnost in energija, ki ju je oddajal, v primerjavi z ostalimi prostori je bilo v njem namreč izjemno prijetno. Mislim, da so se sem prihajali sprostit tudi drugi. Prostora za dogodke sta ločevali dve veliki pregradi, za katerima so se skrivale sence ljudi, ki so poslušali slovenske nastope. Vmes smo se lahko sprehajali med policami prevodov, izpostavljeni avtorji so imeli še domiselno postavljene panoje. Največja fotoatrakcija pa je bila gugalnica, ki je predstavljala avtorico Heleno Kraljič. Vmes so bili postavljeni mehki sedeži, na katerih so obiskovalci lahko počivali, vonjali svež rožmarin in sočustvovali z ubogo figo, ki je ponazarjala delo Gorana Vojnovića.

Slovenski paviljon na Frankfurtskem knjižnem sejmu

Vseeno pa mirnost morda ni tisto, na kar velja meriti pri razstavljanju na največjem knjižnem sejmu: paviljon namreč marsikoga ni navdušil. A če se ljudje gostovanja Slovenije ne bodo spominjali po paviljonu, jim bo v spominu zagotovo ostal izjemno močan vsebinski program. Dogodki so bili res dobro zastavljeni, odlično obiskani, organizacija popolna, izvedba odlična. Čeprav sta bila oba prostora za dogodke v istem prostoru, kjer so se lahko sprehajali obiskovalci in prosto govorili, so pregrade zvok vseeno ravno dovolj udušile, da smo lahko nastopajoče normalno slišali (kar o našem domačem sejmu težko rečemo).

Prvi dan svojega obiska sva obiskali dogodek o poeziji, na katerem sta nastopala Ana Pepelnik in Maxime Coton iz Belgije. Naslov dogodka je bil The Sound of Poetry in moderator se je temu posvetil tako, da je Ano prosil, naj svojo pesem »Tehno« prebere v slovenščini, čeprav je bila večina poslušalcev tujcev. Menil je, da moramo pesem slišati tudi v originalnem jeziku, da jo lahko začutimo. Ana je na njegovo vprašanje, kako zanjo zveni poezija, odgovorila, da imamo v slovenščini mnogo besed, ki so kot zvok, ki oddajajo občutek premikanja in energije, tako kot njena pesem. Maxime se je v glavnem strinjal z njo in povedal čudovito misel, da obstaja prostor, kjer se zvok lahko izrazi, in to je prostor med besedami. Ker je sam tudi režiser, na svoje dokončane pesmi gleda tudi tako, da so lahko osnutek za nekaj novega. Ani se zdi poezija njeno sidro, z njo najde način, da komunicira sama s sabo in s publiko, da je slišana. Vsekakor navdihujoč dogodek za začetek obiska. Veliko presenečenje je bilo, da so obiskovalci postavili kar nekaj vprašanj.

S Sanjo sva premor pred naslednjim dogodkom izkoristili za fotografiranje in pohajkovanje po drugi hali, vendar ne predolgo, saj sva bili od enajsturne vožnje z avtobusom precej utrujeni, zato sva se usedli v prijetno zasnovano kavarnico v našem paviljonu (ki je imela med drugim v ponudbi tudi cockto, radensko, štrudelj in kranjske klobase). V njej si lahko na velikem panoju poslušal dogodek z enega od dveh prizorišč, se družil z ljudmi (tako sva spoznali prijetnega nemškega založnika Ane Pepelnik in še enega njegovega pesnika) ali pa opazoval tiste, ki so obiskali prizorišče.

Naključje – ali pa morda tudi ne – je naneslo, da sva se ravno ta dan odločili za obisk dveh dogodkov, na katerih je bilo nosilno ime Ana; druga je bila namreč na vrsti Ana Schnabl. Ta dogodek je bil prvemu čisto nasprotje: če je bil prvi umirjen pogovor o poeziji, je ta drugi kar vrel od energije. Moderatorka Karina Goldberg je, kot sva s Sanjo izvedeli pozneje, namreč velika oboževalka Aninih romanov in svojega navdušenja ni mogla skrivati. Vendar to ni motilo samega dogodka, njeno prezenco sem dojela kot prijetno energijo, ki jo je oddajala. Izvedela sem celo nekaj novega, avtorica je namreč pred svojo kratko prozo in romani pisala dramska besedila, ker pa se je naveličala pisati dialoge in imeti samo »govoreče glave«, si je morala postaviti nov izziv. Za kar smo izjemno hvaležni! Da si sama ni nikoli predstavljala, da bi lahko postala avtorica, je lahko navdih mnogim mlajšim generacijam, ki še zbirajo pogum za pisanje. Sama opaža, da se pripadniki generacije Z najdejo v njenih besedilih, saj jim prinesejo nekaj, kar jim je blizu, njene knjige jih nagovarjajo. Navdušena sem bila, da je po koncu dogodka do Ane pristopilo kar nekaj poslušalcev, ki jo so prosili za podpis.

Nastopa Ane Pepelnik in Ane Schnabl v Frankfurtu

Midve s Sanjo pa sva presenečeno opažali, da oba moderatorja nista imela popolnoma nobenih zadržkov pred tem, da sta ljudi povabila k nakupu knjig (pred dvorano je bila dolga miza s prevodi naših knjig v nemščino), prav tako pa so jih obiskovalci lahko poiskali na stojnicah založb, ki so se nahajale v drugih halah, ali pa v knjigarnah po mestu (več o tem v drugem prispevku ).

Kot da za prvi dan ne bi imeli dovolj, sva se zvečer odpravili še na en dogodek, ki je potekal izven sejma, v Künstlerhaus Mousonturm. Šlo je za večer branja kratke proze slovenskih avtorjev v interpretaciji igralcev in s kratkimi, a odlično zastavljenimi vprašanji avtorjem. Glede na pričetek ob 21. uri in na dolžino (več kot do polnoči) je dogodek obiskalo zavidljivo število ljudi, naštela sem jih okoli 40, čemur se nisva mogli načuditi. Sredi tedna, pa tako dober obisk! Seveda je bilo vmes nekaj Slovencev, pa vendarle – ostali so bili tuji (ali domači?) obiskovalci. Me prav zanima, kakšna je kultura literarnih dogodkov, ko v mestu ni sejma.

Najina energija je vidno kopnela, zato sva se z dogodka na žalost predčasno odpravili proti svojemu hostlu, ki je bil zelo blizu sejemskega prizorišča, za kar sva bili izjemno hvaležni. Odlično se je bilo uleči, narediti objave za Instagram, nato pa skoraj v trenutku zaspati.

Petek se je pričel precej pozno; spali sva malce dlje in se odpravili na brunch v enega od trendovskih lokalov, za katerega sem izvedela na družbenem omrežju. Sploh ni razočaral, najedli pa sva se tako, da bi lahko ponovno zdržali cel dan na sejmu (ta traja nekje do 18. ure, takrat odide večina ljudi). Petek je bil tudi tisti dan, ko sejem popoldne odprejo tudi za prve obiskovalce, zato je bilo pričakovati malce več obiskovalcev kot prejšnji dan. Čeprav se nam ljudem iz založniške panoge zdi, da to velikokrat ponavljamo, ni odveč ponovno omeniti, da je Frankfurtski knjižni sejem v prvi vrsti namenjen profesionalcem v panogi. Na njem se v glavnem trguje z avtorskimi pravicami, navezuje stike s tiskarji in drugimi segmenti v založništvu. To ni sejem, kot si ga morda predstavljajo obiskovalci sejma v Ljubljani. Po eni strani me spominja na Expo, kjer se države prav tako predstavljajo s svojimi industrijskimi in drugimi dejavnostmi ter navezujejo poslovne stike za nadaljnja sodelovanja. Ker nama prejšnji dan ni uspelo obiskati naše nacionalne stojnice, kjer JAK razstavlja tudi naše druge prevode, kjer imajo založbe sestanke, kjer se odvijajo dogodki in pogostitve, sva ga obiskali v petek in tam srečali mnoge znance ter se zadržali kar nekaj časa. Prijetno je bilo klepetati s prijatelji, sejem se tako ni zdel več kot neki tuj prostor, saj je bil letos to naš prostor. Sprehod skozi halo nemških založnikov nama je dal senzorično preobloženost, nisva vedeli, kam naj gledava, kaj naj fotografirava, da bi vam čim bolje predstavili vso razsežnost tega sejma. Ta med drugim pritegne tudi znane avtorje, letos so prvič uvedli točko Meet the Author, kamor si se moral posebej prijaviti, da si lahko dobil podpis, ali pa so avtorji podpisovali kar na stojnicah založb. Veliko je takšnih avtoric knjig za najstnike in mlade odrasle, avtoric romantičnih knjig (ki so nama bile neznane), med znanimi pa velja omeniti Karen McManus (Eden od nas laže in druge knjige), Cassandro Clare (Mesto kosti), Cornelio Funke (Srce iz črnila) in Sebastiana Fitzeka.

Na ta dan sva obiskali le en slovenski dogodek, pogovor Juergena Boosa in Aleksandra Čeferina. Ta me je malce razočaral, začetek pogovora je bil nadvse obetaven, konec pa je na žalost nekoliko obvisel v zraku, saj nismo dobili zaključka o povezavi med branjem in nogometom, kar je bila v prvi vrsti tema. Za obiskovalce je bil seveda uspešen, prostor je bil napolnjen do zadnjega kotička, nekateri so ob straneh celo sedeli na tleh, Čeferin pa je lepo hvalil našo deželo, a vendar povedal, da bi morali med športniki več narediti s spodbujanjem branja.

Čeprav se nama je zdelo, da sva drugi dan povsem zapravili, zdaj, ko gledam retrospektivno, opažam, da nisva doživeli tako malo. Ves čas se nama je zdelo, da bi lahko še to, lahko še tisto, pa vendar sva na sejem prišli v lastni režiji, v prvi vrsti z mislijo na svoj užitek, na to, da se imava na svojem delno delovnem oddihu dobro, da se druživa, pogovarjava, da skušava vase vtisniti tudi tiste stvari, ki jih lahko le doživiš, ne pa tudi opišeš.