Obtolčen, opraskan in razčlovečen

Verjetno vsak izmed nas v uri najhujšega eksistencialnega nemira fantazira o odmiku od civilizacije. O distanci od vrveža ulic metropol, hitrega tempa in povzpetniške mentalitete, ki svoje privržence spreminja v delovne stroje z bore malo manevrskega prostora za grajenje identitete. Umik v naravo, v ponovno vzpostavitev mirnega, obvladljivega tempa, življenje v stiku z gorami – tovrstna fantazija preveva tudi protagonistko romana Mamut pesnice in pisateljice Eve Baltasar. Ta se tekom pripovedi vse bolj odtujuje od svoje nekdanje službe raziskovalke k samotarskemu življenju v stari gorski hiši. Ob vsem tem dogajanju ima junakinja v mislih zgolj en cilj: oploditev, h kateri stremi z razčlovečeno živalskostjo. Na mesenost, živalskost, nagonskost nenehno namigujejo uporabljene besedne zveze, ki ohranjajo tovrstno intonacijo: »pomlad je pršela po oknih z močnimi curki življenja«, »mesto se oklene blede svetlobe […], zgrabi jo kot s porodnimi kleščami« in podobno.

Junakinja cilju sledi z divjo predanostjo, osvobojeno vsakršnih moralnih ali družbenih omejitev. Tako rekoč je »žival v ujetništvu, ki zamišljeno obstane, ko dvigne gobec v zrak, ker je zavonjala majhne otroške prstke in nekje v sebi še vedno čuti divjo slo«. Povedi hlastno, meseno in brezosebno opisujejo njen lov za sredstvi, ki bi ji omogočila doseči želeno pretakanje novega življenja po njenih žilah. Branje je nelagodno, nagnusno, celo mučno – prisili v razmislek, ki sega onstran okostenele družbene sprejemljivosti in osivele morale.

Osvobajanje pri tem za pisateljico pomeni odtujevanje od lastnega telesa, postopno raztelešenje, ki je postopno razčlovečenje. Narava, podeželje in samota junakinjo rešujejo pred utapljajočim se mestom s pomočjo »obnovitvene tišine te sobice za dekompresijo«. Gola mesenost se v pripovedi sreča s prvobitnostjo ruralnega življenja, ki vidike bivanja zvede na osnovne telesne potrebe: po hrani, spancu in ohranitvi naravnega reda (četudi to pomeni ubiti mačke v hladilniku). Tovrstno zvedenost potreb junakinja čuti kot pot k odkrivanju svojega resničnega bistva: »Samota nas ne naredi inteligentnih, vendar pa nas prisili, da postanemo iznajdljivi in da se borimo za življenje, vsili nam neizmerno ljubezen, najpomembnejšo ljubezen: ljubezen do samega sebe.«

Z vsakim mesecem, ki ga preživi oddaljena od brezbarvne civilizacije, zdrsne »nazaj na neimenovani koordinati«. Narava s svojo pristnostjo, brezkompromisnostjo in krutostjo pa v njej prebuja »pradavni jaz, neki fosilizirani jaz, ki me zdaj zahteva«. Prebuditev pradavnega jaza terja usmrtitev nekdanje fasade mlade raziskovalke, ki je vselej pisala, raziskovala, premišljevala. Opustitev svinčnika, prenehanje podpisovanja se zdi kot dokončni prelom z nekdanjima identiteto in življenjskim smislom. Askeza, h kateri protagonistko žene življenje med grobimi zidovi opustele gorske hiše, jo končno oropa tudi srca. Namesto njega »imam črno puščavo, kamen, ki molči«. Tako tudi nekdanja želja po otroku ni več želja po otroku, temveč spopad z »nezaustavljivo rastočim tumorjem«, ki ga spremlja občutek »tovorjenja trupla«.

Proces razčlovečenja, ki je hkrati proces odkrivanja iskrene ljubezni do sebe, je v delu orisan na ozadju družbene kritike, ki k naravni, malodane živalski ruralnosti usmerjeni življenjski slog junakinje zoperstavlja duhamornosti rutinsko naravnanega kapitalističnega sistema, kot ga predstavlja življenje v mestu: »Delati osem ali devet ali deset ur za mizerno plačo kogar koli zbije na predhodni model samega sebe na evolucijski lestvici človeka. Izgubiš sposobnost razmišljanja o čemer koli drugem kot o najosnovnejših stvareh: da pri nečem vztrajaš toliko časa, da si priskrbiš za jesti, nato pa si v kaki luknji poiščeš zavetje pred nočjo in vremenskimi neprilikami. Pred tisoči let se je tem luknjam reklo votline. Zdaj se jim pravi prosti čas, šport, družbena omrežja. Zapremo se v svoje bedne celice, vsi ponosni sami nase, in si mislimo, kakšni srečneži smo.«

Novodobni neandertalec je zaprt v votlini garsonjere in namesto jamskih slikarij ustvarja objave na družbenih omrežjih. »Ne potrebovati« bi pri tem »lahko bila besedna zveza, ki me osvobaja« iz okovov navidezne nujnosti akumulacije množice nepotrebnih predmetov, ki zastirajo pogled na nesmiselnost posameznikovega življenja.

Mamut je večplasten, redkobeseden manifest o praznosti sodobnega bivanja, prežet s preciznim feminističnim komentarjem na temo materinstva. Protagonistka izzove tradicionalne predstave o materinskem čutu, ki je zanjo (kot za feminizem nasploh) nekaj neobstoječega, konstrukt patriarhata. Tako jo raje kot želja po otroku prežema »želja po oploditvi«, njen hladni odnos do materinstva pa je viden že na ravni uporabljenih formulacij za opis njene želje: njen 24. rojstni dan je njena »oploditvena zabava«, moški niso njeni partnerji, temveč zgolj brezosebna sredstva za dosego njenega cilja, pastir, s katerim zanosi, pa je robat, godrnjav starec, ki mu v zameno za denar ponuja spolne usluge. Ko otroka rodi, ga pusti v bolnišnici in se vrne v svojo samotno kočo, kot bi šla zgolj po opravkih. Gre za finalno dejanje osvoboditve, ki je hladno, racionalno in razbremenjujoče. Konec tako razkrije, da protagonistki nikoli ni šlo zares za otroka, temveč prav nasprotno: za osvoboditev od družbenih zahtev, ki od ženske pričakujejo potomstvo. S tem, ko rojenega otroka zavrne, pokaže svoj upor zoper tovrstne pritiske.

Na površinski ravni se izrisuje brutalna, realistična in mesena izpoved posameznice, ki jo stene njenega meščanskega stanovanja razčlovečujejo bolj, kot to lahko stori samotarsko življenje v gorski koči. V globinah prvoosebnega sveta pa se pne slojevita kritika družbenih norm, pričakovanj in morečih zahtev, ki človeka zreducirajo na delovno silo, njegove osebne poteze pa preoblikujejo v sredstva za poganjanje sistema.

Upor zoper družbena pričakovanja s svojo odmerjeno ubeseditvijo spominja na pisavo Constance Debré, katere nekonvencionalna, družbi kontrirajoča dejanja ji pomagajo pri plavanju proti toku. Odmik od vsega civilizacijskega je pri obeh orisan kruto, šokantno, meseno, brezkompromisno. Bralca ne poskušata nežno prepričati o zmotnosti sodobne družbe, temveč ga polnega bušk in prask mečeta na ulico.

Kirurški, brezosebni odnos do lastnega (ženskega) telesa pa Evo Baltasar druži z drugo pisko – z Mieko Kawakami in njenim pristopom do materinstva, ki ga spremlja specifičen način prevpraševanja integritete ženskega telesa. Maternica je tako rekoč odtujena od telesa, v katero je vstavljena, poseduje svojo voljo, junakinja pa do nje vzpostavlja temeljno distanco, s pomočjo katere sestavne dele svojega organizma dojema kot od svojega sebstva popolnoma ločene predmete.

Redkobesedni roman na 83 straneh oriše meseno, eksplicitno, nagnusno, sokov polno vztrajno upiranje družbenim konvencijam, premisleke o njihovi okostenelosti, o dušenju sebstva, ki se dogaja v njihovem kolesju. Bralca ne kratkočasi, ne ponuja mu lagodnega pobega iz realnosti, temveč slednjo temeljno prevprašuje, nič hudega slutečega listača strani pa trdno priveže nase z besednimi vrvmi. Postavlja mu kruto zrcalo, v katero je prisiljen zreti, dokler ne ugleda grde narave sveta, ki ga je imel za samoumevnega. S svojim edinstvenim slogom in grobo intonacijo prežvečeni dvojici mesto – vas, kritikam kapitalističnega sistema in feminističnim podstatem podarja svežino ter uspe šokirati v svetu, v katerem ni nič več šokantno.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.