Tri zgodbe

Lorem ipsum

Sedel je na postelji in zrl v temen profil. Obrnjen je bil proti edinemu viru svetlobe, tankemu snopiču, ki se je komajda prebijal skozi staro ključavnico in padal na preperel parket. Profil majhne odprtine je imel nenavadno človeške poteze. Pogledal je stran. »Obrazi,« si je zamrmral. Zdaj jih je videl že povsod. Ko je zamižal, je vedno začutil nos tik pred svojim, čelo, ličnice, brado, veke. Ne oči! Veke. Zaprte veke, ki pa ga niso motrile nič manj. Kot bi ti obrazi, vsakič drugi, vsakič znova, lebdeli tik pred njegovim in toliko da se ga niso dotikali. Prikazali so se vedno, ko je zaprl oči. Skušal jih je držati čim dlje odprte, zaradi česar je bilo njegovo neredno mežikanje videti kot živčni tik.

Prijel je zavitek in vstal. Čez dobre četrt ure je že sedel v lokalu. Naročil je pivo in čakal. Kmalu se je pri vratih prikazal Ramuš. Mokri čevlji so puščali sled, s plašča mu je še kapljala voda. Ob mizo je položil hladilno skrinjo. 

In tako dalje. 

Omen est omen

Tok, tok, tok.

– Kar naprej. O, vi ste, poročnik. Slabo znamenje, poglejte, Rt dobrega upanja je v megli … kaj ste hoteli?

– Kapitan, do mene je prišel slepi potnik, ki …

– Slepi potnik? Vrzite ga s krova!

– Ne, ne razumete, on ne vidi!

– Mi je čisto vseeno, v kakšnem stanju je.

– Poglejte, res ne razumete, tudi psa vodnika ima.

– Vrzite še njega … in ne ugovarjate mi več, kdo je tu kapitan?

– Vi, gospod Krivec.

– Tako je! Še kaj?

– Pravzaprav da. Policija je zunaj, vas čakajo.

Unheimlich Maneuvre

Ne dihaš. Zagledaš se v veje. Njihova podoba se pači in razteguje. Približaš se. Nobenega listja ni na njih. Iztegneš roko. Tako bela je, da skoraj žari pred smaragdno zeleno, ki se izgublja v mrak. Deblo je mokro, a čvrsto. Veje silijo v vse smeri, odločno, spominjajo na z mahom poraščene okostnjake, ki eden čez drugega grabijo za svetlobo in se le nehote dotikajo tvojega golega telesa. Dušiš se. Primeš se za grčo. Vleče te navzgor. Navzgor. Drevo je prepredeno s sluzasto gmoto. Poskušaš se je ne dotikati. Bojiš se, da ti bo začela mezeti med prsti, ti zapolnila ušesa, usta, nos. Ne dihaš. Med vejami se premakne senca. Lebdi. Spet se premakne. Riba je.  

Odrineš se od veje, zračni mehurčki ti brbotajo okoli glave in predreš gladino jezera: »Aaaaaaah!«

»Ljubček, pridi malo ven,« ti reče dekle na peščenem nasipu, oblečeno le v sončne žarke, »boš lubenico?«