Nenehno pehanje za smislom je nevarno, ker je ustvarjanje smisla na silo nevarno.

Živimo v najboljšem možnem svetu, ampak tak je samo, če delamo na tem, da ne bi bil več, da bi bil tisti, ki pride jutri, še malo boljši.

Rekel si, ker v mojih sanjah si govoril, / da imam vonj po plugu in kosi, / kovinskemu zarjavelo rdečemu rezilu pasti.

Četrtega maja je preminul Michael McClure, eden ključnih mož povojne ameriške književnosti. Če želimo resnično na hitro pojasniti za koga v literarnozgodovinskem smislu gre, se lahko poslužimo formule; kar je Ginsberg za beatniško poezijo, Kerouac za beatniško prozo, je McClure za dramatiko.

Postala sem zemlja. Vse je bolje kot biti živ mrlič. In vame smo sadili fižol in solato. Iz mene pobirali krompir. In redkvice.

Preživetvena strategija, ki smo jo ubrali marca, očitno ni bila najboljša. Morda niti ni imela takšnega namena: biti dobra.

Nekateri deli nikoli ne zrastejo nazaj.

Francoska pisateljica, filozofinja ter politična aktivistka, Simone de Beauvoir, je eno najpomembnejših imen 20. stoletja, ki je s svojim ustvarjanjem dodobra preoblikovala dotedanjo človeško miselnost in tudi po svoji smrti vplivala na družbene spremembe.

Najbolj zanimive reči se očitno dogajajo v kratkih stikih med ločenimi polji, pa najsi bodo ta žanrska, scenska ali nacionalna.

Načrt je ostati navpičen: navpičen na čas, navpičen / na smrt, navpičen kot tovariška kritika na tovariša.