* * *

Eva Kokalj

Nekateri deli nikoli ne zrastejo nazaj.
Vedno znova me razoroži
nemoč in nepovratnost ljubezni,
ki ji čas izkljuva oči
in zobje ji požrejo vse besede,
ki smo jih nekoč izrekli
zadnjič
in potem odvrgli.

Zanalašč ohranjam
fosile izvirnih srčnih utripov,
ki jim ne verjame več nihče.

Kot bi nevidna roka zamolkle sprijaznjenosti
kdovekakšnega namena
prekrila vse – kar je včasih bleščalo.

Nekaterih ljudi ne srečaš nikoli več.

In vsakič ko si vtisnem spomin,
da bi ujela čas (v večnosti)
in me hkrati že ta večnost
premakne v prostor, kjer ni minevanja;

vsakič vem – da že izgubljam.

O avtorju. Rojena maja 1989 v Celju. Leta 2008 se je vpisala na ljubljansko AGRFT, smer: gledališka in radijska režija, kjer je diplomirala leta 2014, s predstavo Skomine (S. Kane). Njena zadnja režija Vse se je začelo z golažem iz zajčkov (V. Hrvatin) je bila predstavljena tudi na festivalu Borštnikovo srečanje leta 2019. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V hosti za hišo zdaj tečem z masko

    Veronika Razpotnik

    bom prišla v nebesa
    če vržem ogenj na policijski avto
    bodo kakor Mojzes pred njim klečali
    anarhisti
    in mi polagali svoje črne maske pred noge

  • Meditacije

    Lenart Sušnik

    zreduciran sem / na pisanje osebnoizpovednih / ob otožnem jazzu in rakiji

  • Epos

    Vid Karlovšek

    Mister Jozen je zjutraj kot ponavadi (in vendar ne kot po navadi, navade, rutine, bolečine in vseh podobnih človeka zatirajočih besed namreč Mister Jozen ni maral) nadvse preudarno, plemenito in pretežno krasno vstal iz svoje postelje in se začuda ni spremenil v insekta

Izdelava: Pika vejica