* * *

Eva Kokalj

Nekateri deli nikoli ne zrastejo nazaj.
Vedno znova me razoroži
nemoč in nepovratnost ljubezni,
ki ji čas izkljuva oči
in zobje ji požrejo vse besede,
ki smo jih nekoč izrekli
zadnjič
in potem odvrgli.

Zanalašč ohranjam
fosile izvirnih srčnih utripov,
ki jim ne verjame več nihče.

Kot bi nevidna roka zamolkle sprijaznjenosti
kdovekakšnega namena
prekrila vse – kar je včasih bleščalo.

Nekaterih ljudi ne srečaš nikoli več.

In vsakič ko si vtisnem spomin,
da bi ujela čas (v večnosti)
in me hkrati že ta večnost
premakne v prostor, kjer ni minevanja;

vsakič vem – da že izgubljam.

O avtorju. Rojena maja 1989 v Celju. Leta 2008 se je vpisala na ljubljansko AGRFT, smer: gledališka in radijska režija, kjer je diplomirala leta 2014, s predstavo Skomine (S. Kane). Njena zadnja režija Vse se je začelo z golažem iz zajčkov (V. Hrvatin) je bila predstavljena tudi na festivalu Borštnikovo srečanje leta 2019. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Moskovska jutra

    Sabina Vostner

    Človečnost zajeti v obstoj / mehko raztrositi miselnost / enega poleta. // Sladka tišina / iz neba prejeta.

  • Sopeča sreča

    Meta Blagšič

    v času tišine sopeča sreča napada veke otroških oči

  • 2 pesmi

    Tone Škrjanec

    z vrha se je spustila toplota, ni bil bog, veliko jih to pomeša, to bleščečo svetlobo in toploto.

Izdelava: Pika vejica