* * *

Eva Kokalj

Nekateri deli nikoli ne zrastejo nazaj.
Vedno znova me razoroži
nemoč in nepovratnost ljubezni,
ki ji čas izkljuva oči
in zobje ji požrejo vse besede,
ki smo jih nekoč izrekli
zadnjič
in potem odvrgli.

Zanalašč ohranjam
fosile izvirnih srčnih utripov,
ki jim ne verjame več nihče.

Kot bi nevidna roka zamolkle sprijaznjenosti
kdovekakšnega namena
prekrila vse – kar je včasih bleščalo.

Nekaterih ljudi ne srečaš nikoli več.

In vsakič ko si vtisnem spomin,
da bi ujela čas (v večnosti)
in me hkrati že ta večnost
premakne v prostor, kjer ni minevanja;

vsakič vem – da že izgubljam.

O avtorju. Rojena maja 1989 v Celju. Leta 2008 se je vpisala na ljubljansko AGRFT, smer: gledališka in radijska režija, kjer je diplomirala leta 2014, s predstavo Skomine (S. Kane). Njena zadnja režija Vse se je začelo z golažem iz zajčkov (V. Hrvatin) je bila predstavljena tudi na festivalu Borštnikovo srečanje leta 2019. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Železne pesmi

    Dominik Lenarčič

    Oni so za žlindrastega človeka ustvarili poseben kalup. V njem lahko ta ulije telo za drugega.

  • Tri pesmi

    Tadeja Logar

    prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

  • Ponte Rosso

    Anja Pečjak

    zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena / in se davi // davi se / oči padajo iz jamic // davi se / visi v zraku obešena za kolke / in se davi

Izdelava: Pika vejica