* * *
Eva Kokalj
Nekateri deli nikoli ne zrastejo nazaj.
Vedno znova me razoroži
nemoč in nepovratnost ljubezni,
ki ji čas izkljuva oči
in zobje ji požrejo vse besede,
ki smo jih nekoč izrekli
zadnjič
in potem odvrgli.
Zanalašč ohranjam
fosile izvirnih srčnih utripov,
ki jim ne verjame več nihče.
Kot bi nevidna roka zamolkle sprijaznjenosti
kdovekakšnega namena
prekrila vse – kar je včasih bleščalo.
Nekaterih ljudi ne srečaš nikoli več.
In vsakič ko si vtisnem spomin,
da bi ujela čas (v večnosti)
in me hkrati že ta večnost
premakne v prostor, kjer ni minevanja;
vsakič vem – da že izgubljam.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.