Transnacionalno povezovanje proti avtističnemu kretenizmu

Politika literature. Ljubljana: Klub Cankarjevega doma, 15.1. 2015. (Literodrom, 1. dan)

Igor Divjak

Iz zvočnikov se je razlegala Azra: anarhizam mi je bio u krvi, svi na barikade / sanjao sam kako vode proletere mlade / a danas doktore pomozi mi / teško mi je, vjeruj mi, / što da radim bez akcije po čitavi dan? Pesem nas je takoj uvedla v problematiko možnosti in nemožnosti družbenega boja in nas v klubu Cankarjevega doma, nenavadno elitnem okolju za dogodek, ki ga je organizirala Paraliterarna organizacija IDIOT, spomnila na drugačne čase, ko so se taki prostori gradili iz družbenega samoprispevka, državno dirigirani angažma pa je vedno zahteval tudi obvezni prispevek vsakega posameznika za kulturo. Da se je medtem zgodilo marsikaj in da razmere terjajo družbenopolitično akcijo še toliko močneje kot nekoč, so nas na branju, ki je sledilo, spomnili verzi Vladimirja Đurišića, ki se v slovenskem prevodu glasijo: mesnina, vojnina, liberalno ustaštvo mojih siromašnih staršev v zgradbi monteksa se topi / srednji razred dovoli da siva barva gre v / olivnato. Politične utrinke v verzih drugega tujega gosta večera, Bojana Savića Ostojića, pa na primer najdemo v pravkar izdanem zborniku Idiot Balakan 2: Sem v šapicah ideologa. / Erogeno političen. / Stavim, da Banjaluka ne bo / gorela. Da se bo tam iz vžigalic / delalo fotoaparate. Včasih je političnost izražena implicitno, a zato toliko močneje. Naslov ene od Savićevih pesmi se glasi Kosovel je Srbija.

Mednarodni literarni festival Literodrom se je nato začel z udarno temo Politika literature in moderator Uroš Prah je že z uvodnim vprašanjem nakazal, da ne bodo razpravljali o kakršnikoli politični nemoči ali javni neodmevnosti literature, ampak se bodo raje posvetili tistemu, kar se v nenaklonjenem okolju na literarno-družbenem polju dejansko dogaja. Vprašanje se je glasilo: Ali je ustanovitev neodvisnega časopisa, založbe že sama po sebi politično dejanje? Odgovor Vladimirja Đurišića, urednika portala ProLetter, ki je izjemno uspešno deloval dobri dve leti, je bil pritrdilen, saj morate v tem hiperkorektnem sistemu, ki daje na videz priložnost vsem, tudi ogroženim in manjšinam, delovati kot piratski zarotniki. Politika umetnosti je po njegovi izkušnji taka, da je »treba varati ljudi na nasprotni strani, jih prepričati, da delate za splošno dobro, hkrati pa delati svojo zgodbo«. Portal ProLetter je nastal malo kot prevara, tako kot vse v umetnosti in kulturi, registrirali so ga kot portal za slepe in slabovidne, z avdio vsebinami, in tako je dobil tudi denar. »V resnici pa smo delali za druge ljudi s posebnimi potrebami, za tiste, ki potrebujejo dobro novo književnost.« Objavljali so besedila z vsega Balkana, v srbskem, hrvaškem, črnogorskem jeziku, pa tudi Slovence, Makedonce.

Pritrdilen je bil tudi odgovor Bojana Savića Ostojića, urednika spletnega časopisa za poezijo Agon in neodvisne založbe Knjižuljak, saj »sodobna Evropa v smislu predstavljanja sodobne poezije ne obstaja«. V Srbiji je položaj še toliko bolj zaostren, saj je družbeni tok usmerjen k tradicionalnim vrednotam, kar je paradigma že od 90. let. Tako paradigmo pogojujejo kulturni sponzorji. »Le zato, da je lahko kandidiral za sredstva, je tako znani Književni list postal Srbski književni list, kar je škandalozno.« Za razvoj Agona vidi nujnost drugačne smeri, mednarodno, meddržavno sodelovanje, ne pa zapletanje v notranje oportunistične priložnosti. Tretji udeleženec razprave, pesnik Muanis Sinanović, predstavljen kot oseba, ki je tudi sama udeležena v družbenem boju, pa je v razmisleku o kriterijih za dodeljevanje kulturnih sredstev na podlagi nacionalne relevantnosti izpostavil ločnico med pojmoma konservativno in progresivno. Menil je, da je od 80. let v literarnem polju prevladoval liberalen, progresiven diskurz, na žalost pa »ravno v zadnjih mesecih opaža vračanje k paradigmi nacionalne kulture, ker je budžet ministrstva izčrpan. Pojavljajo se klici po nekem kritiškem svečeniku, ki bi prečistil nacionalno kulturo.« Tu se Sinanović v pozitivnem duhu razprave ni podrobneje spuščal v tradicionalni konflikt med konservativno in liberalno kulturno sfero na Slovenskem, kulturni boj, vmešavanje politike v kulturo in zlorabljanje literature v politične namene, aktualistične razprtije, ki smo jim vsakodnevno priča v medijih.

Nanj se je navezal Đurišić, ki je dejal, da je v nekem intervjuju v Črni Gori izjavil, da je »ameriški pesnik, ki piše v črnogorskem jeziku«, zaradi česar se je potem nanj usul plaz kritik. »Lahko rečem, da ne pripadam instituciji črnogorske poezije,« je še dodal. To je pojasnil s tem, da pojem pesnika kot nekoga, ki vleče nacionalno ideologijo, ni več nekaj relevantnega. Po njegovih besedah, nas je pokojni Tomaž Šalamun spomnil, da je konec tudi institucije pesnika kot pomembne osebnosti v družbenem kontekstu. Šalamun je bil prav toliko kot slovenski tudi hrvaški, črnogorski, srbski pesnik. »Internacionalno, transnacionalno delovanje je rešitev za avtorje, da ne postanejo avtistični kreteni, ki delujejo v okviru malih kultur. Tako delovanje bi bilo trapasto. Če nekdo pri nas deluje proti oblasti, je avtomatično označen kot nekdo, ki deluje proti črnogorski kulturi, kot četnik.« Nekoliko problematična se lahko zazdi le Đurišićeva teza, da angažma literature v tem času tudi ni več usmerjen v ulično protestništvo. Če bi se protestniški naboj literature, tako kot trdi, v zadnjih petnajstih letih z ulice res prenesel na internet, potem so bila na primer tudi množična branja pesnikov in pisateljev ob zadnjih velikih protestih v Sloveniji odvečno dejanje. Zdi pa se, da se je tudi s pomočjo njihovega odločnega nastopa na ulicah in trgih nekaj malega le doseglo. Samo internetno debatiranje, objavljanje in izmenjevanje literarnih in drugih besedil pa bi, po drugi strani, podobno kot razpravljanje po klubih – ne glede na to, ali so elitni ali alternativni –, lahko zapadlo v razsvetljevanje že razsvetljenih in politično-literarni larpurlartizem.

Uroš Prah je nato debato usmeril na konkretni vprašanji, kako napraviti dogodek, ki bo spremenil svet, in na kakšen način lahko literatura prispeva k temu dogodku, pri čemer se je navezal na znano terminologijo Alaina Badiouja. Teoretično najeksplicitnejši je bil Sinanović, ki je spomnil, da je dogodek nekaj, na čemer je treba graditi. Pesnik in pisatelj pa po njegovem mnenju gradita tako, da se »pesniški, pisateljski preboji dogajajo predvsem na ravni forme. Temu lahko rečemo tudi dogodki.« Kot meni, pa nikoli ni mogoče do konca pojasniti, ali in v kolikšni meri ti pesniški dogodki tudi dejansko vplivajo na širše družbeno dogajanje. Manj dvoma je dopustil Bojan Savić Ostojić, ki je jasno zatrdil, da je pesem lahko tudi politični dogodek, ki spreminja kulturno paradigmo. Kot primer je navedel vplivnost Šalamunove Dume 1964, še močnejša politična pesem pa se mu zdi Zakaj sem fašist. Avtor je po njegovem mnenju z jezikom naredil nekaj, kar je dogajanje pognalo na drugačen način, sprožilo je odziv javnosti in zaskrbljenost. Šalamun mu je rekel, naj prevoda pesmi raje ne objavi, saj se ne ve, kdo vse jo bo bral. Vseeno jo je, potem pa je bilo na internetu kakih 300 zgroženih komentarjev, češ, da to že ni poezija, kako lahko kdo napiše kaj takega. »Take pesmi so bombe,« je komentiral Ostojić. »Zame je prava politična poezija jezikovna, taka, v katero je vložen jezikovni angažma.« Kot primer takega srbskega pesnika je nato navedel Vujico Rešina Tucića, ki je z zbirko Jaje u čeličnoj ljusci »osvobajal kontekst za novo paradigmo in kasneje žogo prepustil drugim. Politični jezik je konvertiral kot nihče pred njim.«

Tudi Đurišić je bil prepričan v moč poezije, da spodbuja družbeno dogajanje. »Poezija je vedno bila kontradiktoren, avtonomen prostor, ki pa seveda spreminja svet.« Toda če nekdo nekomu postavi vprašanje o relevantnosti sodobne poezije, je tisti, ki nanj odgovarja, že postavljen v vlogo žrtve. Zato tako vprašanje ni konstruktivno. Pomembni pa so dogodki, ki generirajo skupine posameznikov, dogodke na ravni medijske komunikacije. »Nekdo svojega življenja nikoli ne bo spremenil zaradi pesmi, ampak zaradi celokupnosti dogodkov v neki družbi.« Tezo o zmožnosti poezije za kreiranje malega dogodka je podkrepil z anekdoto o tem, kako je nekoč uporabil Šalamuna. Na Norveškem se je po naključju znašel na nekem simpoziju med skupino mladih poslovnežev. Vsak je moral na svojo fotografijo napisati nekaj o sebi in vsi po vrsti so pisali puhlice v slogu »Jaz sem Jim, rad imam vse ljudi«. On pa se je spomnil na verz iz Šalamunove pesmi in napisal »Vladimir Đurišić je pošast«. Mladi poslovneži niso vedeli, kaj bi s temi besedami, potem pa je čez nekaj ur vse skupaj prešlo v razpravljanje o pošastnosti človeške narave in o množičnih muslimanskih protestih ob Mohamedovi karikaturi danskega avtorja. Vsi so karikaturista napadali in zagovarjali pravico fundamentalistov, da se branijo, le on se je postavil na njegovo stran. »Najprej se moramo soočiti s pošastnostjo v sebi, če hočemo drugim postavljati paraetična merila,« je to komentiral Đurišić.

Muanis Sinanović je ob njegovi anekdoti spregovoril nekaj besed o nedavnem terorističnem napadu na časopis Charlie Hebdo. Najprej je obsodil vsakršno ubijanje, bil pa je tudi kritičen do karikaturistov, češ da so »degradirali vsako možnost lastne subverzije, ker niso dojeli, da problem muslimanov, ki napadajo karikiranje, ni kulturni problem, ampak gre za maskiranje njihovih socialnih problemov pod masko kulturnega problema«. Jeza, ki se ob tem sprošča, se mu v določenih momentih zdi celo progresivnejša kot originalna karikatura. Razveselilo bi ga, če bi kdo iz muslimanske skupnosti izumil umetniško formo, s katero bi parodiral Charlie Hebdo. To bi bil zanj potem pravi teroristični napad. Sam pa bi kot pisec članka ob tem rad opozoril, da se je v razpravi spet pokazala razlika med formalno simbolno transformativnostjo in potrebo po konkretnem javnem dejanju, bodisi nasilnem ali nenasilnem, terorističnem napadu ali protestu na cesti. Spet se je pojavil problem, ali dejansko dogodkovnost sprožajo simboli ali konkretna akcija. Množično postavljanje Francozov v vrste za nakup nove številke časopisa, tako kot protesti islamistov ali na primer v Nemčiji zborovanja pristašev in nasprotnikov nacistične Pegide, razodevajo nujnost, da se za svojo pravico izpostaviš na cesti.

Razpravo so zaključili s stališči o tem, katera praksa v poeziji je progresivna, pri čemer pa so raje kot z neoprijemljivimi definicijami postregli s konkretnimi primeri. Savić Ostojić je poudaril, da praksa brez konteksta ni dovolj. Pesnik Nenad Jovanović je na primer v 90. veliko pisal, toda tedaj je bil precej neopažen, saj ga je zakrival kontekst literarne nacionalistične paradigme, nekakšnega klasicističnega transsimbolizma. »Jovanovićev glas slišimo šele zdaj, petnajst, dvajset let pozneje.« Na splošno pa meni, da je progresivno tisto, kar vodi, kar spodbuja dogajanje, konservativno pa zapira prostor in se zadovolji z obstoječimi recepti. Nekoliko bolj enigmatičen je bil Sinanović z izjavo, da je v kontekstu umetnosti progresivno tisto, kar ves čas spreminja koordinate dojemanja progresivnega. Vseeno pa je to jasno ponazoril z dvema primeroma. Zanj je progresiven Andrej Tomažin s kratkoproznim prvencem Stramorjevi koraki, saj je »na ravni forme ukinil distinkcijo med progresivnim in konservativnim, med urbanim srednjim razredom in kmeti, podeželskim srednjim razredom.« Od mlajših pa se mu nekaj podobnega zdijo pred kratkim izdane pesmi Jana Krmelja. Đurišić je prostodušno priznal, da pravega recepta nima. Kot nepričakovani komet se pojavi nekdo, ki spremeni metodo mišljenja. Tak je na primer pesnik, ki piše pod psevdonimom Rikardo in ga je pred nedavnim odkril Savić. Človek piše podobno kot neoavantgardist Branko Maleš ali na tem večeru najpogosteje omenjani Tomaž Šalamun, pa niti za prvega niti za drugega sploh nikoli ni slišal.

Članek lahko sklenem le z ugotovitvijo, da sta oživljanje transnacionalnih stikov z Balkanom in razmišljanje o politični moči literature nadvse dobrodošli potezi, ki bi lahko vsaj malo prevetrili in vznemirili našo literarno sceno. Glede na to, da se skupina Idiotovcev spogleduje z avantgardnim izročilom, se lahko spomnimo, da je podobne podalpsko-balkanske povezave prek zagrebške skupine Zenit nekoč vzpostavljal že Kosovel, Ferdo Delak pa je v svojih manifestih zahteval balaknizacijo Evrope. In da vse skupaj ne bo izzvenelo le kot prazno teoretiziranje, naj navedem še primer progresivne politične pesmi zgoraj omenjega Rikarda. Njen naslov je Makaze, sekiru, pa čak i naoštrenu lopatu umesto britve radije koristi da bi se obrijao Aleks Karpenko iz Nižnjeg Novgoroda u Rusiji, ali po slovensko: Škarje, sekiro in celo naostreno lopato raje kot žiletko za britje uporablja Aleks Karpenko iz Spodnjega Novgoroda v Rusiji, ki jo najdemo na spletni strani Agona:

Depresija nije zajebancija
Ona nosi kolt M1911A1 92F 9mm Parabelum (9*19)
TT-kompakt u kalibru 9mm Para
CZ 99 S&w 40
Za početaк dovoljan je Sig P220
Onda se u moj život ušunjao SIG SAUER P226 X-FIVE COMPETITION u kalibru 9mm
Ruger LC9 (9x19mm) Browning M1906
CZ 75 D COMPACT (CZ 75 P-01) ili Beretta 92FS je zakon.
Kao rezerva Sig Sauer P229.
Moj otac ima Inox verziju, a ja CZ-85B

Literodrom (Vladimir Đurišić, Bojan Savić Ostojić, Muanis Sinanović)

Literodrom (Vladimir Đurišić, Bojan Savić Ostojić, Muanis Sinanović)

Literodrom (Uroš Prah, Vladimir Đurišić)

Literodrom (Uroš Prah, Vladimir Đurišić)

O avtorju. Igor Divjak je samostojni literarni kritik in prevajalec. Večino dela opravi za RTV Slovenija. Leta 2013 je doktoriral na smeri ameriške študije Filozofske fakultete z nalogo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji. Od pomladi 2018 je odgovorni urednik portala Vrabec Anarhist.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ankul na bum autističn

    Muanis Sinanović

    Pred kratkim je Aleš Mendiževec v članku Kako pisati ali jaz in njegov drugi, objavljenem na Airbeletrini, podal precej dobro kritiko kolumniško-esejističnega sloga, ki se … →

  • Kako sem skoraj obupal nad slovensko kritiko

    Tibor Hrs Pandur

    Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji: »Zdelo se mi je, da ne glede … →

  • Bliže svobodi

    Igor Divjak

    Vekovi smo daleko od slobodata. »Stoletja smo oddaljeni od svobode, / ker se še vedno osvobajamo tujih / verig. In v telesu / ne čutimo … →