Nekje med vojno in literaturo

Knjižni festival Mesto knjige. Nova Gorica, 1.–8. 6. 2018.

Silvija Žnidar

Ernest Hemingway je v pismu F. Scottu Fitzgeraldu navrgel, da je vojna »najboljša tema od vseh«. Je historični dogodek, ki generira neskončne odtenke pisateljskega materiala. Vsi se odzivajo nanj, pritegne pozornost vseh. Njena grozljiva destruktivnost prinese, kakorkoli srhljivo se morda sliši, val literarnih in drugih umetniških produktov. Zato ima tudi festival, ki igra na temo vojne, obetavno, če ne celo plodovito izhodišče. 

Nova Gorica je mesto, ki se je rodilo iz duha povojnega obdobja, iz časa po drugi svetovni vojni. Nastalo je na zemlji, ki je bila krvava priča prvi svetovni vojni, preko katere je mesarila soška fronta, in kjer še danes menda naletiš na ostanke orožja tistega časa. Knjižni festival Mesto knjige je tokrat (med drugim) igral na to prostorsko-zgodovinsko komponento – za tematsko podlago si je izbral vojno in mir (v duhu 100. obletnice konca prve svetovne vojne). Festival, ki ga organizira Društvo humanistov Goriške, je potekal od 1. do 8. junija, gostil več kot dvajset dogodkov, od torka 5. 6. pa ga je spremljal tudi knjižni sejem. Sama sem se festivala udeleževala ravno od otvoritve knjižnega sejma naprej; tukaj ne komentiram glede na kronološko zaporedje dogodkov, temveč glede na tematske sklope ali njihove izstopajoče komponente.

Velika vojna izpred stotih let pa ni bila osrednja ali edina tema, rdeča nit. Festivalski dogodki so obravnavali različne oblike in pojavnosti vojne, struktur z njo povezanega nasilja, na različnih nivojih eksistence in resničnostni. Festival je tako vpeljeval diskurze virtualnih vojn, bojev za oblast in ekonomsko nadmoč, bojev za preživetje, bitke med spoloma itd. Literarni dialogi in pogovori, osrediščeni na beletristiko, so se pogosto dotikali večjezičnih avtorjev (kot so judovsko-palestinska avtorica Widad Tamimi, avstrijski pesnik in prevajalec Ludwig Hartinger, tržaška avtorica bosanskih korenin Diana Bošnjak Monai), kar ni zgolj naključno; v nasprotju z razdiralnostjo vojnih viher lahko večjezične komunikacije in pisave pod določenimi pogoji (oziroma tako bi si vsaj želeli) učinkujejo povezovalno med različnimi kulturami in tradicijami. Za rekontekstualizacijo vojn so gotovo potrebni tudi dnevniški zapisi, kronike. Ohranjanje spomina, nenehna opozorilna prisotnost zavesti o grozotah, ki se ne bi smele ponoviti, sta vezana tudi na to formo. Diana Bošnjak Monai je to dokazovala s svojim iz italijanščine žal še neprevedenim delom Iz Sarajeva z ljubeznijo, v katerem je dedkove dnevniške zapise iz časa obleganja Sarajeva kombinirala s svojimi spomini na vojno. Literatura tukaj deluje kot trmasta priča, odpornik proti represiji in izbrisu neke kulture, je borec proti nasilju in njegovi pozabi – in kot sama avtorica opozori z omembo Aleppa, vse preradi pozabljamo. 

 

Morda celo bolj kot literati so prepričali nastopajoči iz drugih strok, strokovnih področij, ki so pritegnili z ostrimi in izostrenimi slikami drugih realnosti. Česar niti ne moremo jemati kot slabost. Vsaka »budnica« je nujna – treba je izstopiti iz vsesplošnega, če ne že malomeščanskega ugodja, estetske elegance nefiltriranega branja ali poslušanja tekstov, požreti nekaj trdih dejstev. Ne nazadnje književnost vselej stopa z roko v roki z drugimi diskurzi in je integrirana v širše, kompleksne družbene pojave in dogodke. Pogovora, ki sta brez leporečenja nizala najbolj »surova« dejstva, sta bila vezana na predstavitev knjige Ujetniki omrežij Alija Žerdina, ter na objasnjevanje fenomena virtualnih vojn s strani Filipa Dobranića ter Lenarta J. Kučića. Žerdin je informiral s svojim raziskovalnim poznavanjem (oblastnih) omrežij v gospodarski smeri; od opazovanja ameriških korporacij, ki se povezujejo preko skupnih odborov oziroma vplivnih direktorjev (sedečih na več stolčkih različnih podjetij), je prešel tudi na slovensko ekonomsko-politično sfero, na njene elite. Za poslušalce in morda celo za temo vojne, bojev, je najbolj interesanten del o omrežjih solidarnostnih združevanj. Omrežja niso nujno maligna tvorba, ne nastopajo kot tvorbe korporacij, lahko so združenja posameznikov proti krivicam, proti ravno tem »malignim«, korporativnim strukturam, se pravi lahko predstavljajo element boja proti represiji, gibanje proti rigidnim oblastnim strukturam. 

Pogovor je zašel tudi v kulturno sfero. Po Žerdinu je kulturne dejavnosti težko zajeti s kriteriji, vendar pa naj bi se te koncentrirale okoli uredništev (kar je ponazoril s povezovanjem uredništev Tribune, ČKZ in Problemov) – če bi »po mizi razpostavili« vsa uredništva, bi lahko sledili iniciativam. Kulturna politika je za literaturo (danes in nasploh) izjemno relevantna tema, navsezadnje so tudi njena omrežja določena s tem, kdo razpolaga s kapitalom (tako simbolnim kot ekonomskim), kdo obvladuje tržišče, kdo je najbolj povezan, zato lahko obžalujemo, da je bila ta tema obdelana le mimogrede. 

Kučić in Dobranić pa sta publiko za dobro uro potegnila v svet in kaos virutalnih vojn, v svet tehnoloških sestavov, ki zmorejo nadzorovati populacijo. Zadeva ni delovala kot intervju ali kot sekvenčni dialog z zaustavitvami zaradi menjav tem ali pomanjkanja snovi, temveč kot kontinuirano, tekoče izmenjavanje mnenj. Tako kot nisi občutil razlike med vprašanjem in odgovorom, tako tudi po Kučiću in Dobraniću danes včasih ne veš več, kje je civilna in kje virtualna vojna. V tem kontekstu je bilo veliko povedanega o tehnologiji, njenih prednostih in pasteh. Kar nas lahko varuje (na primer kriptografija), nas lahko tudi nadzira. Seveda je strašljivo, da imajo nekatere programske vrstice status orožja, da obstajajo tehnologije za množičen nadzor populacije, da obstajajo tehnološke korporacije, ki so se povezovale z nacizmom (primer IBM-a in tretjega rajha), da obstajajo algoritmi, ki se lahko priučijo človeškega rasizma in ksenofobije, ker so ti elementi tako močno vpleteni v vsako poro naše družbe. A hkrati tudi tukaj obstajajo mesta in možnosti upora, četudi se zdijo minimalna. Primer tega je po Dobraniću umetnik Adam Harvey, ki se skuša z uporabo mode izogniti sistemu nadzora (transformacije s pomočjo ličil in različnih frizur, prirejenih oblačil, odsevnih očal itd). Predvsem pa je treba pobegniti iz virtualnih prostorov ter se medsebojno zbliževati, sklepati zavezništva v fizičnih okoljih; in, kot bi rekel Filip Dobranić, preprosto pobegniti iz Facebook ter Instagram uporabniških računov – ironično, med to izjavo je marsikdo v publiki pogledoval v svoj telefon.

Boj se je v teku festivala izkazal tudi na ravni različnih glasov nastopajočih, ki so zasedli različne pozicije s svojo literaturo ali mestom izjavljanja (ne gre za to, da bi bili ti različni posamezniki soočeni med sabo, tukaj je govora o postfestivalskem vtisu oziroma dojemanju različnih dogodkov). Tako bi lahko na povsem različna bregova postavili pogovor profesorja filozofije Sandija Cveka s pisateljem Sarivalom Sosičem, avtorjem prvenca Starec in jaz (ki se je uvrstil tudi v širši izbor za kresnika), ter literarni večer z Nino Dragičević, ki ga je moderirala Sara Šabjan. Sosič in Cvek sta uprizorila skorajda grotesken dialog dveh pozicioniranih moških, ki se zapleteta v jeremijado o lastni nerazumljenosti v grozljivem sodobnem svetu. 

Če je bilo govora o literaturi, je nastopala kot sredstvo njunega eskapizma, pobega iz mučne realnosti, kjer se je zaradi fragmentarnosti in informacijske nasičenosti nemogoče posvečati višjim intelektualnim ciljem. Dialogi s starcem iz knjige izpadejo kot razmerje Sokrat Platon, kjer možje izmenjujejo velike ideje ali pa celo kreirajo veličastno umetnost. Cvek in Sosič sta se reprezentirala kot advokata solipsizma, ujeta v lasten svet, kjer je samota breme in dar in kjer se z vsemi napori rojeva veliki individualist, self-made man, ki celo življenje posveča izdelavi lastne intelektualne persone. Beseda, ki se obsesivno izpisuje na straneh Sosičevega romana, je menda beseda sam, tudi njegov naslednji roman bo po napovedi avtorja nosil naslov Jaz sam. Ta izoliran jaz funkcionira tudi iz odpora, nerazumevanja do posameznikov, ki trošijo čas z neproduktivnostjo, uživajo v hrani, ali preprosto ne izkoriščajo svojega dragocenega časa za samoizobraževanje, samokreiranje. Avtor izpade kot industrijski nosilec hiperprodukcije, neustavljiv stroj za izdelovanje literature (mimogrede napiše pesniško zbirko, »literarno podivja«), podpirajoč rutinsko zverziranost, podobno natreniranemu psu. 

Z Nino Dragičević, vitezinjo poezije, je povsem druga zgodba. Njeni teksti in izjave so družbeno-politično ozaveščeni, izpisujejo spolno razliko, se borijo z diskriminacijo, marginalizacijo ženskega glasu in telesa. Njena pozicija izpostavlja nasilne taktike in oblastne manevre znotraj družbeno-ekonomskih, kulturnih struktur, ki se morda »izmuznejo vsakdanji percepciji«. Čeprav se zdi, da nastopa, sporoča, piše ali govori iz lastnega izkustva, se njen boj širi navzven; kot pravi, se je pomembno vzpostaviti kot politični subjekt. Ko bere (pa naj bo to iz preteklega dela Kdo ima druge skrbi ali iz nastajajočega pesniškega romana), te prikuje na stol, prizemlji z močnim glasom svojih besed, ki pričajo o brutalnih, mučnih kolizijah posameznice s svetom, sistemi, z drugimi in odnosi, s samo sabo, pričakovanji in normativi družbe itd. Kot pove o svoji knjigi Slavne neznane, je bil ženski glas tisti, ki je bil udušen in utišan, obsojen na samoto in smrt. Govor ali zgolj zvok sta po njenem mnenju lahko močno politično orodje za manevriranje družbe – in ženskam je bil, kot se kaže iz zgodovine glasbe, pogosto odvzet. A Nina Dragičević je glasna in treba jo je poslušati, slišati.

 

Festival Mesto knjige ni zastavljen pretenciozno. Ne prinaša kakšnih tujih »težkokategornikov«, ne pretirava s spektaklom dogodkov. Gostje morda niso zveneča imena, a nastope nekaterih si zapomniš. V osnovi precej dobro manevrira z menjavo ležernosti in »skoncentrirane resnosti«. Instrumentalno-glasbeni intermezzi med posamičnimi dogodki delujejo kot dobro odmerjena kontemplativna pavza, kot potreben kontrast k obteženemu govoru. Od glasbenih dogodkov velja izpostaviti glasbeno-pesniški večer z Esadom Babačićem in Andražem Poličem (duo Via Poetica). Preplet glasbe in branja poezije je izpadel skorajda hipnotično, a skozi zvok strun je prodrla marsikatera bodica Babačićeve poezije, ki ne ostaja zgolj v intimnem okvirju, temveč se tudi pikro zajeda v javno in njegove banalnosti, krize ter zablode. Nekateri dogodki so sicer zbežali mimo, morda ker jim je zmanjkalo na tematski raznolikosti ali pripravljenosti, angažiranosti govorca (kot na primer pogovor z Igorjem Škamperletom ali predstavitev knjige Matije Tume). Žal je sicer odpadel festivalski zaključek s Petrom Mlakarjem (ki naj bi v Novo Gorico prišel kasneje v jeseni), a Nina Dragičević je suvereno potegnila črto pod zaključek dogajanja. 

Na koncu koncev se nismo počutili opeharjene; izrečene so bile relevantne stvari, ki ne pristajajo na pozabo vojn in njenih žrtev ter opozarjajo na aktualne krize begunstva in na zatiskanje oči pred kriznimi situacijami, pred eskapizmom; nismo poslušali zgolj praznih puhlic, bili si smo opozorjeni in poučeni. Nismo se stiskali v festivalskih dvoranah, temveč smo se obiskovalci, med katerimi je bilo tudi precej radovednih, naključnih, gibali na prostem, ali pa bili soudeleženi v vodenem, zgodovinsko motiviranem sprehodu skozi Novo Gorico. Po literarnih večerih smo debatirali med sabo, se morda čudili nad nastopom Sarivala Sosiča in Sandija Cveka in hkrati ugotovili, da ponudijo »slabe« izvedbe največ materiala za pogovor, aktivirajo nasprotujoča si mnenja – začneš celo ceniti tiste nastopajoče, katerih beseda ima res težo. In nekateri obiskovalci so, ne nazadnje, izrazili zadovoljstvo nad dejstvom, da se knjižni festivali formirajo tudi na periferiji. Kljub nekaterim »odmevnim« festivalom, ki niso centrirani v Ljubljani (kot sta na primer Dnevi poezije in vina ter Vilenica), je glavno mesto še vedno najbolj nasičeno s takšnimi in podobnimi dogodki. A potencial je tudi na obrobjih – formira se drugačen prostor, platforma, privabijo se druge vsebine, pritegne drugačno občinstvo. Pomembno je širiti besedo, brati, razpravljati. Povsod.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zakaj (ne) pišem

    Dijana Matković

    Ne poznam ženske, ne glede na razred, ki mu pripada, ki ne bi dvomila v svoje pisanje, v svojo pravico izrekati svoje misli, svoja čustva, svoja dognanja.

  • Instantni odmerki groze in katarze

    Iva Kosmos

    Ponujeno vam je instantno etično doživjetje z natančno odmerjenimi sestavinami: predstavitev zločina, nedolžne žrtve, s katero sočustvujete, brutalnega zločinca, ki ga obsojate, in končnega rezultata lastne moralne pravičnosti, saj se vam razjasni, kaj je prav in narobe ter kam se morate postaviti. Ni velike razlike, če gre za Bosno, Ruando ali Španijo.

  • O dobroti in hudobiji ter vsem vmes

    Agata Tomažič

    Knjige o vojni so ponavadi dokaj mučno čtivo. Kot grenko zdravilo so – položiti si ga moraš na jezik, da bo potem bolje. Joškovi otroci so po tej plati skorajda razvedrilno branje, ki pa ima učinek najbolj tragičnih zgodb: bralec o knjigi razmišlja še dolgo po tem, ko jo je prebral in zaprl.