O sramu, Kajuhu in nedonošenčkih

Tudi jaz sem nekoč brala Elfriede Jelinek. Mogoče je ločiti delo od avtorja, si ponavljam, nujno ju je ločiti, medtem ko štejem padle: ne tistih, katerih trupla se nepokopana kopičijo na ulicah, temveč tiste, ki v teh dneh drug za drugim izrekajo nepojmljivo zaslepljene parole in se enoumno postavljajo na stran zavojevalcev.

Tu so prizori, ki jih je nemogoče pozabiti, tu manjša in večja hinavstva, ki vznikajo v vseh strukturah in pretikajo vse nivoje družbenega življenja. »Že dobra dva tedna ne gledam več novic,« prizna prijatelj, medtem ko na prvi leden večer letošnje jeseni srkava pivo iz pločevinke, nenadoma zelo jasno zavedajoča se ljubljanske tišine okoli naju. »Spravljajo me ob pamet – prav toliko njihova vsebina kot diskurz, ki se ob njej ustvarja.«

Ta kolumna je nameravala govoriti o nečem drugem. Ta kolumna naj bi omenjala Hildegardo iz Bingna, čaj iz bezgovih jagod in zdravilno moč poezije. November je, čas plamenečih sončnih zahodov in zardelih lic, čas ptic selivk in nepričakovanih razodetij. Kjer živim, kljub vsemu vlada vsaj navidezen mir, boji potekajo le za zaprtimi vrati domov in znotraj razmerij moči. Začenjam znova in znova, poskušam pisati o dobrih, lepih, večnih stvareh, o nekem prijaznem obetu –

nedonošenčke zavijajo v folijo, da bi jih ohranili pri življenju

po bolnišnici še vedno odmeva streljanje

Tako se pač vrtim v krogu. Poskušam se zamotiti, a na ekranu se pojavi video, v katerem skupina spletnih vplivnežev karikira vojno, povoje, v katere so zaviti, moči umetna kri. Neutrudni naslovi poročajo o novih izjavah teh, ki sem jih nekoč občudovala, o katerih sem nekoč mislila, da so glasniki razuma. Poskušam ločiti osebnosti od zablode, jih obravnavati kot proizvode zgodovinskih okoliščin, a ne gre: s tem jih le podcenjujem, podcenjujem pa tudi škodo, nastalo spričo njihovega pravičniškega vihtenja besed. Čigava dolžnost je, če ne prav teh, ki dostopamo vsaj do majhnega delčka javnih občil, da poskusimo biti razumni, poskusimo biti človečni? Poskušam se zamotiti, a namesto tega poslušam besede, ki so kot iztrgane iz nekega drugega časa – »To je boj med otroci luči in otroci teme, med človečnostjo in zakonom džungle« –, in potem težko mislim na karkoli drugega.

Skoraj natanko pred mesecem dni se je Frankfurtski knjižni sejem pričel z Žižkovim govorom, s protestnim odhajanjem veljakov iz dvorane, s kolektivnim zatiskanjem oči. Na dan objave tega besedila se za obiskovalce odpira 39. Slovenski knjižni sejem, in sprememb, razen na slabše, ni. Na dan objave tega besedila boste verjetno že vedeli vse o tem, kdo je na njegovem odprtju padel in kdo ostal pokončen, kdo si je upal spregovoriti in kdo ne, komu se je to sploh zdelo vredno. »Zakaj sploh še govoriti o tem?« me sprašuje prijatelj med izdihi cigaretnega dima. »Saj je nemogoče povedati kaj novega, nemogoče kaj spremeniti. Ljudje so obveščeni, a nočejo popustiti, saj bi bilo zavedanje krivde prehudo.« Prav res, za povrh pa sem pred časom prav v zvezi s to serijo kolumn zatrdila, da se nalašč ogibam pisanju o aktualnem družbeno-političnem dogajanju, da se namesto tega raje lotevam dolgotrajneje relevantnih tem. A kaj, sprašujem, je relevantno dlje od človeškega dostojanstva, od človekovih pravic, ki jih imamo na Zahodu polna usta že vsaj zadnje stoletje, pa v ključnih trenutkih nanje priročno pozabimo? Hildegarda bo morala počakati.

»Nisem te poznal / in vendar sem dodobra te poznal, / tovariš, ki ob zidu klecnil si krvav,« piše Kajuh v pesmi »Mrtvim tovarišem«, prav tisti Kajuh, ki ga v ospredje postavlja letošnji Slovenski knjižni sejem, odprt na današnji dan. Lahko bi bil kdorkoli, kjerkoli, a postavljen ob zid vsakdo klecne, zaprt v kletko se vsakdo izvija in krotoviči. Nisem jih poznala, a vendar sem jih prav dobro poznala, dobro razumela njihov obup in brezizhodnost, in zato moram –

v napadu na šolo pod okriljem ZN ubitih 50 ljudi

nastajanje avtoritarne države med vojno

protestniki zahtevajo takojšnjo prekinitev obračunov

Na Instagramu neki slovenski pisatelj sprašuje: ali bi kadarkoli iz kateregakoli razloga sodelovali v vojni? Dolgo razmišljam in se oklepam ideje o miru, nazadnje sem primorana priznati poraz. Bi, vsekakor bi, in ne le to – v takšnih ali drugačnih bojih pravzaprav že sodelujem. Sodelujem s svojim molkom, sodelujem s svojim pisanjem, sodelujem z branjem in izrekanjem podpore, sodelujem tudi takrat, ko nisem na barikadah. Nikogar ni treba ustreliti v obraz, da bi postal vojni zločinec. Nikogar ni treba premagati, da bi se vojna končala.

Ta kolumna je nameravala govoriti o nečem drugem. Ta kolumna naj bi omenjala Hildegardo iz Bingna, čaj iz bezgovih jagod in zdravilno moč poezije. Morda bi bil lahko zdravilen Kajuh, ki je sam predobro poznal odpor šibkejšega proti zatiralcu in ki je v ostri zimi na Paškem kozjaku še vedno verjel v moč besed – težko je dvomiti o tem, kako bi se dandanes izrekel on. Morda bi lahko Kajuh vsaj začasno položil roko kot hladen obkladek na razgreto čelo, z besedami iz pesmi »Slutnja«: »Ne, ni res, ne morem verjeti … / Da bomo z barbarskimi klici hiteli preko zemlje, / da bomo pobijali vse, razrušili vse, / mi, ki čitamo Byrona, Gorkega, Bloka, Puškina, / in da bomo jutri divjali s peno krvavo na ustih. / Uživali bomo ob krvi nedolžnih teles. / O, ne … o, ne … / Kako sram me je …«