O dečku, ki je šel na goro in se vrnil kot fant

Gore so že od nekdaj burile človeško domišljijo. Visoke, nedostopne in skrivnostne gore. Ovite z meglicami ali pokrite z večnim snegom. Gora je simbolno najvišja točka in središče sveta. Gore so bile domovanje bogov. V grški mitologiji je bil Olimp sedež dvanajstih božanstev. Parnas, dom boga Dioniza je bil center poezije, glasbe, književnosti in znanja. Gora Asgard je dobila ime po prebivališču bogov v nordijski mitologiji. Slovanski bog Triglav, gospodar vode, zemlje in zraka je prebival v kotanji sredi gore, kjer sta se prepletala dobro in zlo. Perun, bog groma, dežja in plodnosti je živel na vršacu od koder je pošiljal strele na sovražnike. Pot na goro je pot k svojemu bogu, naša izbira in odločitev, pot vzpona, razmišljanja, odrekanja in premagovanja samega sebe. In naša poslednja pot.

»Tokrat te ne morem vzeti s sabo, dragi otrok. To je moje zadnje potovanje,« reče dedek vnučku, s katerim sta včasih skupaj vandrala naokrog, to pot pa mora iti starec sam. »Kako lahko veš, da ne boš več potoval?« ga začudeno in nejeverno vpraša deček, saj vendar nikdar ni šel nikamor brez njega. »Preprosto vem,« mu odsekano, a ne neprijazno odvrne ded. Ker že težko hodi, se deček ponudi, da bo odšel na goro iskat veter, ki bi ga potiskal naprej: »Me boš počakal?« »Obljubim, da bom počakal, da se vrneš!« mu odvrne ded. Velik je kot gora in suh kot preklasto drevo, z dolgimi tankimi okončinami in dolgo belo brado, košatimi obrvmi, razbrazdanim obrazom, velikim orlovskim nosom, posejanim z mozoljastimi hribci in plešasto glavo, iz katere namesto las raste pravo majhno gorovje kot sinonim starosti in modrosti. Deček je, jasno, njegovo popolno nasprotje, majhen kot obcestni kamen, polnega obraza in rdečih lic, okoli vratu pa mu kot Malemu princu plapola rumen šal kot simbol nedolžnosti, prijateljstva, upanja in ljubezni.

Nasploh je scenaristka Séverine Gauthier (1977), ki se v večini svojih stripov, od samurajskih Rezancev (Noodles!, 2006) do indijanske Haide (Haïda, 2016) posveča dozorevanju in iskanju identitete otroških junakov, s Človekom goro naredila svojevrsten stripovski hommage Saint-Exuperyjevi klasiki. Deček ravno tako kot Mali princ srečuje na svoji poti različne protagoniste, drevo, kamne in kozoroge, ki mu na vprašanje, kje živi veter, odgovarjajo iz svojih izkušenj in filozofskih stališč objektov, ki jih predstavljajo. Skozi ves strip je opazna tudi ekološka nota, ki je prisotna v celotnem pisateljičinem opusu od naravovarstvenega Mojega drevesa (Mon arbre, 2008) naprej. Sicer pa je poleg zgodbe o odraščanju in spoznanju osnovna misel stripa, ki je še posebej aktualna ob današnji migracijski problematiki (Človek gora je izvorno izšel leta 2015), da so naše korenine povsod tam, kjer smo, da smo torej vsi ljudje prebivalci ene Zemlje, ne glede na to, kje se nahajamo. Drevo ima korenine tam, kjer je pognalo. Kamen jih ima najprej na gori, ko pa se odkotali v dolino, se ustali ob vznožju, kjer je pristal. Kozorog jih ima tam, kjer se nahaja in skače s previsa na previs. Veter jih ima povsod, kjer piha. In ko dečka nežno spusti z gore v dolino, ta za razliko od Malega princa, ki na koncu svoje poti umre in za vedno ostane otrok, pride z gore zrelejši in bogatejši za spoznanje, da smo vsi samo ljudje in da je smrt povsem naraven proces. Tudi za njegovega deda, ki je bil mogočen kot gora. In da nekaterih obljub včasih ni mogoče izpolniti, kot mu razloži veter. In ko mu na koncu odpihne kapo, vidimo da so mu na goli glavi začele poganjati prve majhne gore. Iz otroka je postal fant.

Lirična, nežna in subtilna pripoved je v risarki Amélie Fléchais (1989), ki je pri štiriindvajsetih letih debitirala z avtorsko pravljično pustolovščino o lovu za skritim zakladom Izgubljena pot (Chemin perdu, 2013), v kateri se otroci na svojem potovanju srečujejo z govorečimi živalmi in nadnaravnimi bitji, dobila polnokrvno vizualno interpretko s čustveno in doživeto upodobitvijo pisateljičinega mikrokozmosa. Slikarkin – ker dejansko gre za slikarske ilustracije, četudi so digitalne – svet domišljije, potopljen v široko paleto rjavkastih in modrikastih odtenkov zemeljskih barv je v popolni harmoniji s stiliziranimi figurami in na videz skopim in enostavnim, a v resnici bogatim in dobro premišljenim eksterierjem. Čeprav scenaristka večkrat hodi po tankem robu patetike, ki je pri tovrstnih zgodbah skorajda samoumevna, pa bralec nikoli ne zabrede vanjo, saj ga prav nič solzave figure v svojevrstni stilizaciji, daleč od disneyjevskega kiča, in umirjenih, prav nič kričečih barvah, skozi ves album tankočutno, a suvereno vodijo mimo posameznih čustvenih čeri. Na začetku in proti koncu knjige lahko spremljamo potovanje na dveh razkošnih dvostranskih ilustracijah v obliki potopisne karte, na kateri se deček z velikim nahrbtnikom pojavlja v različnih časovnih obdobjih in na različnih lokacijah, ki ga vodijo do vrha gore. Prva slika, na kateri začenja svojo pot je v zelenkasto rjavih, druga, na kateri se v snegu vzpenja na sam vrh, pa v rjavkasto modrih niansah. Slednja je prava likovna in kompozicijska mojstrovina z razgibano goro, skalnimi previsi in štrlečimi čermi, posejanimi s snežnimi zaplatami, ki se kot beli oblaki nagajivo prekopicujejo po strmem pobočju, ter naletavajočim snegom, obsijanim s pravljično mesečino. Veter, bivajoč v skalni duplini na vrhu gore, je simbolično prikazan kot velikanska modra ptica, njegov piš pa ponazarjajo jate majhnih ptic, ki dečka spremljajo vse od začetka poti.

Da gre pri tem po obsegu sicer dokaj skromnem stripu, saj ne dosega niti norme klasičnih francoskih albumov, za izjemno likovno delo, nakazuje že sama naslovnica s simboličnim prikazom osrednjega junaka v široki paleti rjavkasto rumenih barv. Deček – ki v zgodbi nima imena, ravno tako kot tudi ne njegov ded – je prikazan s portretom v ameriškem dopasnem planu ob sončnem zahodu, z rumenim vihrajočim šalom, polno oglato glavo s štrlečimi ušesi, ki spominja na lonec z ročaji, napol zaprtimi zasanjanimi očmi, majhnim zamaškastim nosom in blaženim nasmehom na ustnicah. Iz glave se dvigajo gore različnih velikosti, za katerimi so vidni vsi ostali protagonisti, drevo, kamni in kozorog, okoli nje pa mu v obliki jate ptic pihlja veter. Avtorica nam na intriganten način že s samo naslovnico ilustrira fabulo zgodbe, ki pa jo seveda razumemo šele po prebranem stripu. Ali, kot je rekel ded v knjigi: »Ti si moje najlepše potovanje.«