Portret nekega posiljevalca

Drobno svetlolaso petnajstletno dekle je boječe sedlo na rob postelje poleg starejšega moškega. »Nezmožna sem ljubezni. Sovražim svoje starše …« se je začela izpovedovati človeku, za katerega je mislila, da ji bo pomagal. Vendar možaku še na misel ni prišlo, da bi jo poslušal do konca, ampak jo je kar takoj začel otipavati, saj je bilo vendar popolnoma jasno, da ji primanjkuje tako čustvene kot telesne ljubezni. Sunkovito ga je odrinila in stekla proti vratom – ki so bila zaklenjena. »Star si in impotenten in porivati moraš otroke, da ti vstane!« je zakričala in se kot divja mačka postavila v prežečo obrambno držo. »Poberi se!« ji je rekel čez hip ter odklenil vrata. Punca je imela srečo. Druge je niso imele.

Slednjim je kanadska striparka srbskih korenin Nina Bunjevac, takrat svetlolaso petnajstletno dekle, ki je v spremni besedi povsem iskreno opisala svoje prvo srečanje s posiljevalcem iz Aleksinca, posvetila knjigo Bezimena. Puncam, ženam, materam in nasploh vsem anonimnim žrtvam spolnega nasilja. Posiljenim in pozabljenim ženskam brez imena, ki se niso mogle braniti.

Leto dni po opisanem dogodku se je Nina odpravila na krajši obisk k bratu v Kanado, ki pa se je zavlekel za nedoločen čas, saj je medtem v Jugoslaviji izbruhnila državljanska vojna. Nina, rojena Kanadčanka, ki se je z mamo pred očetovim nacionalizmom zatekla v Jugoslavijo, se je pred Miloševićevim umaknila v rojstno deželo. In ostala. V svojem prvem stripovskem celovečercu Očetnjava (Fatherland, 2014, pri nas je pri založbi Modrijan izšel leto dni kasneje) je na stvaren in dokumentiran način orisala tragično pot svojega očeta od sadističnega in pretepaškega mulca preko političnega zapornika do kanadskega gastarbajterja in pročetniškega terorista, ki v garaži sestavlja bombe. »Tvoj boj ni moj boj, oče!« sklene svoje poglavje z očetom avtorica in se poda v boj za pravice ponižanih in posiljenih žensk.

Glavni junak ali bolje antijunak stripa je Benedict, Benny, kot sta ga ljubkovalno klicala starša, ki sta ga dobila v jeseni življenja. Zanju je bil čudežni otrok, vendar je bil precej bolj čuden kot pa čudežen. Molčeč, vase zaprt in nezainteresiran za vse razen za punce. Neprenehoma se je vlekel za oneta, doma, v šoli ali v cerkvi, in spolne sle mu nikakor niso mogli izbiti iz glave, čeravno so večkrat poskušali s precej močnimi argumenti v obliki zaušnic in leskove šibe. Skrivaj je bil zaljubljen v lepo sošolko Becky, navdih njegovih sanjarjenj, zaljubljenost pa je kmalu prerasla v popolno obsedenost. Srednjo šolo je obesil na klin in iz čudnega otroka postal še bolj čuden mladenič. Živel je v svojem svetu senc in spolnih fantazij.

Iz realističnega portreta avtorica postopoma prestopi v nadrealistični svet samotarskega čudaka v obliki pozabljene skicirke zdaj že odrasle lepe Becky, v kateri so narisani domišljijski prizori seksa iz Bennyjevih sanjarij. Pravljično prizorišče v stari hiši sredi gozda postane center zamišljenih seksualnih orgij, pri čemer bralec nikoli ne ve, kaj je res in kaj ne. Meja med fikcijo in realnostjo je zabrisana tudi v vizualnem delu, zato je značilna črtkasta filigranska risba povsod enaka. Bogato šrafiran slog z detajli iz Očetnjave pride v Bezimeni še bolj do izraza, saj razkošne črno-bele ilustracije zavzemajo celotno desno knjižno stran, medtem ko je leva stran rezervirana za tekst v oblačku. Ta kompozicijski pristop seveda ni novost, saj sta ga v kultnem stripu francoskega novega vala Mačje oči (Les yeux du chat) že leta 1978 uporabila risar Jean Giraud – Moebius (1938–2012) in scenarist Alejandro Jodorowsky (1929). Urbana legenda pripoveduje, da je Jodorowsky napisal scenarij za kratek petstranski strip s po petimi sličicami na vsaki strani, Moebiusa pa je zgodba o slepem dečku, ki na koncu spregleda z mačjimi očmi, tako prevzela, da se je odločil narisati petindvajset razkošnih celostranskih slik. Da pa bi strip lahko zaživel v samostojni knjižni obliki, sta podobe razvrstila po lihih straneh, na sodih pa sta ob ponavljajoče se vizualno enostavne črne silhuete dečka ob odprtem oknu in prihajajočega orla v daljavi, ki mu prinaša oči, sem ter tja dodala še kakšen stavek, s čimer sta zadostila tako literarni formi kot albumski normi.

Če so Mačje oči kljub odsotnosti oblačkov kot zaščitnega znaka devete umetnosti zahvaljujoč Moebiusovemu izjemnemu poznavanju stripovskega jezika, odlični montaži in dinamiki polnokrven strip, pa Bezimena bolj spominja na album starih fotografij, pri čemer tudi pripovedovalkin tekst v osamljenih oblačkih na črni podlagi ne pripomore k bolj stripovski naraciji. Figure protagonistov v prostoru so statične, skorajda zamrznjene (tudi če prikazujejo spolni akt, ki je že sam po sebi dinamičen), tako kot so hladni sami medčloveški odnosi v zgodbi. Po drugi strani pa hladna risba omogoča avtorici nečustven in nepatetičen ter skorajda dokumentaren pristop k občutljivi tematiki, tako kot že prej v Očetnjavi. Odnos med nacionalizmom in humanizmom zamenja odnos med posiljevalcem in žrtvijo, in čeprav je popolnoma jasno, na kateri strani so simpatije Nine Bunjevac, avtorica skuša razumeti in prikazati tudi drugo plat, očeta terorista in pedofilskega posiljevalca. Kajti četudi so bile protagonistke spolnih sanjarjenj – Becky in njeni prijateljici –, ki so se raztezala od čutnega hollywoodskega slačenja preko oralnega seksa do sadomazohističnih seans, v pozabljeni skicirki in Bennyjevi domišljiji odrasle ženske, nam realnost na koncu prikaže tri trupla dvanajstletnih deklic.

V Bennyjevi glavi so bile najstnice zrele ženske, zato sploh ne more razumeti, zakaj so ga policisti prijeli in kakšno zvezo ima on z mrtvimi otroškimi telesci. »Nikoli nisem videl teh deklic,« zavpije. »Poglejte v zvezek! Vse je v zvezku.« Olajšanje, ki ga je prevzame, ko mu prinesejo »Beckyjino« skicirko, pa splahneli že na prvi strani. Ta je porisana z nedolžnimi otroškimi risbami. In podpisana z imenom ene od žrtev. Žebelj v krsto krivde pa mu zabije anonimna očividka, starka brez imena, bezimena, ki ga prepozna kot zalezovalca deklic.

Bezimena, naslovna junakinja (ki simbolizira katerokoli spolno zlorabljeno žensko), se pojavi v prologu in epilogu knjige, precej ohlapni in malce dvoumni priredbi starogrškega mita o boginji Artemidi in mladcu Siproitu, v katero avtorica umesti osrednjo nadrealistično zgodbo s pridihom pravljične grozljivosti. V antični pripovedki mladenič ob vodi naleti na deviško boginjo, sicer zavetnico mladih žensk in otrok, golo med kopanjem in jo skuša posiliti, ona pa ga za kazen spremeni v žensko. V stripu pa se svečenica pred sovražniki zateče k Bezimeni in jo prosi za pomoč, nakar ji ta potopi glavo v vodo. V tistem trenutku preneha obstajati in rodi se Benny. In ko si na koncu jokajoči Benny v zaporu zadrgne zanko okoli vratu, Bezimena povleče svečeničino glavo iz vode in jo mirno vpraša: »Za kom si jokala?«

Za tremi umorjenimi deklicami? Za prisilno poročenimi punčkami? Za revnimi dekleti brezvestnih zvodnikov? Za pretepenimi ženskami, ki so »padle po stopnicah«? Za vsemi žrtvami spolnega nasilja? Za vsemi ponižanimi in razžaljenimi ženskami brez pravic in svobode? Bezimena je knjiga, ki jo bomo zagotovo prebrali večkrat. In se k njej – kljub nekaterim nejasnostim ali pa prav zaradi njih – vedno znova vračali in vsakokrat odkrili kaj novega. Čeprav bodo odgovori na zastavljena vprašanja še vedno odprti …