Magični realizem Zenice v kafkovskem noirju

Selvedin Avdić, Sedem strahov. Prev. Sonja Polanc. Ljubljana: VBZ, 2021 (Besede brez meja)

Muanis Sinanović

Roman Sedem strahov Selvedina Avdića je v več kot desetletju, ki je minilo ob objave, obveljal za nekakšnega tihega klasika sodobne bosanske in širšeregionalne književnosti. Tihega v smislu, da ga kritiki in profesorji upoštevajo, bralci berejo, pa vendarle velja za nekakšen unikum, za nekaj, kar se omenja v drugačnem kontekstu – in zato bržkone v manjši meri – kot dela nekaterih najbolj izpostavljenih avtorjev tega področja.

Razlog je hitro razviden. Sedem strahov je izrazito žanrski roman, ki se upira najbolj priznanemu načinu pripovedovanja; rabi melodramatičnih elementov, zgodovinjenju, imperativu velikega teksta. Navsezadnje je razmeroma kratek, ponudi pa tudi možnost naivnega bralskega užitka v temačnem vzdušju, zapletu in razpletu. Ima izrazito postmodernistične elemente, vendar se ogne fragmentaciji in intelektualizaciji. Z zunanjimi referencami bi ga najlaže opisali takole: gre za mešanico kafkovskih, magičnorealističnih in noirjevskih prvin.

Bržčas to zelo ustreza bosanskemu stanju. Daytonski sporazum je deželo spremenil v birokratsko moro. Duhovni in ideološki pluralizem, značilen zanjo skozi stoletja, ustvarja družbeno zavest, v kateri se prepletajo protislovni tokovi, kjer se konsenz vedno znova vzpostavlja in prelamlja, zaradi česar ima realnost pogosto vpliv magije, tistega anything goes, ki pomeni, da se tudi »vse« lahko zgodi. Postsocialisitčno in povojno razsulo vtis magične realnosti seveda še potrjuje. Noir, kot vrsta kriminalke, pa je prikladen za državo, v kateri je kriminal institucionaliziran.

Veliki dosežek tega romana je, da problemov ne naslavlja neposredno, temveč jih ponotranji na ravni oblike, ta pa je istočasno precej dostopna. Tendencioznost v žanru ni vedno ponesrečena. Spomnimo se denimo na pisanje J. G. Ballarda, pri katerem nam je vseskozi jasno, da nekaj sporoča in da drvi točno v določeno smer; pa vendar ga radi beremo in malokdo mu odreka literarno veljavo. Moč Avdićevega dela je drugačna, ne zaznavamo nagibanja k razvoju določene ideje, temveč razvoj duševnih stanj, kot je značilno za etablirani roman.

Prvoosebni pripovedovalec je povsem deprimiran moški srednjih let, ki ga je zapustila žena, vendar se znajde sredi primera skrivnostnega izginotja legendarnega lokalnega radijskega voditelja Alekse, ki je poniknil med vojno. Pripoved ga popelje na pot notranje refleksije, ki se vije skozi mračen družbeni nered, naphan z mitološkimi bitji in vdori metafizike. Ta je v zgodbo vpeta tako lahkotno in samoumevno, tako neprisiljeno, da je ne bo mogel zameriti še tako klasičnemu realizmu zavezan bralec. V ospredju je osebna zgodba, lahko bi celo rekli, da zgodba povprečnega moškega.

Skozi pripoved o osebni krizi se plete tiha nit družbenih problemov, kolektivne mračnosti in izgubljenosti. Vendar je poleg širše, bosanske identitete zelo pomembna tudi lokalna, mestna. Zlahka prepoznamo Zenico kot kraj, ki že sam po sebi deluje distopično, kot industrijski kup ruševin socialističnega modernizma. Tako ni odveč poudariti, da gre za delo izrazito urbane estetike in duha, da je na neki način celo tekst-mesto. To slovenski bralec sicer zlahka spregleda, ker z lokalnimi specifikami ni seznanjen, mesto pa nikjer ni omenjeno z imenom.

Iz zapisanega bi lahko sklepali, da gre za delo z izrazito mračnimi potezami. Pa vendarle je prežeto z neko pritajeno svetlobo. Kljub vsemu je ton nekako lahkoten in topel. Ljubezen se na nobeni točki ne podredi zlu. Takšno delo pa je težko napisati. Avdiću v veliki meri uspe, zaradi česar si zasluži dodatno priznanje. Vendarle mu na nekaterih točkah rahlo zdrsne, ne da bi padel na tla. Gre za to, da je jezik temačnosti preprosto bolj izviren, laže pišemo o zlu, medtem ko je dobro vseskozi razumljeno kot preprosto, s čimer korespondira izvirnost besed, s katerimi ga opisujemo. Na ta način Avdić mestoma zdrsne v določen manierizem, ki delu odvzame nekaj žmohta.

V novejši zgodovini regionalne književnosti je roman menda prepoznaven po tem, da je eden redkih, ki stran avtorjevega naroda predstavi v vlogi storilcev vojnih zločinov. Tu gre lahko za dvorezen meč. Dejstvo je, da je bila ta stran največja žrtev in da je zločine izvajala najmanj sistematično. V tem kontekstu se težko ognemo vtisu o liberalnem signaliziranju vrline, ki je v postjugoslovanskem kontekstu vedno usmerjeno proti lastnemu narodu, v odnosu do katerega intelektualci apriorno zavzemajo distanco. Nagnjeni so k privzemanju naracije, ki pravi »vsi so isti«. Njen smiselni element je ta, da se bori proti demonizaciji določenih narodov in esencializaciji zla. Vendarle pa s tem stopi onkraj zgodovine in ji skuša vsiliti neko splošno idejo. Ta splošna ideja v prvi vrsti služi intelektualcem, ki se tako povzdignejo v slonokoščeni stolp vsegliharskega moraliziranja, v drugi vrsti pa potrjuje zahodno pripoved o primitivnih balkanskih plemenih, ki ne morejo drugače, kot da se med seboj vedno znova pobijajo. Ravno ta mistifikacija pa je bila ključna pri tem, da Zahod v dogajanje dolgo ni posegel tako, da bi zaščitil realne žrtve vojne.

Takšno interpretacijo nam omogoča vdor konteksta empiričnega avtorja, ki se sicer poklicno ukvarja z žurnalizmom kot produkcijo določenega tipa zavesti. Pluralizem magičnih bitij in idej, ki se pojavljajo in izhajajo iz germanske mitologije, islama, hinduizma in številnih drugih tokov, bi lahko v nenaklonjenem branju deloval kot nekoliko prisiljen univerzalistični eklekticizem, vendar je ta, kot smo omenili, trdno zakoreninjen v organski bosanski zavesti, pluralizmu, ki se je razvijal skozi stoletja. Kakorkoli, splet različnih vtisov omogoči, da se je težko ogniti opazki o blagem podtonu politične korektnosti, ki pa nikoli ne prestopi meje tendencioznosti.

Največja prednost romana je nepozabna atmosfera, ki jo vzpostavi. Na neki način se zdi, da je obrtniško elegantno speljana, a razmeroma preprosta zgodba, polna žanrskih tropov, samo pripomoček za vzpostavitev posebnega literarnega sveta, h kateremu se želimo znova vrniti. Če smo na začetku omenili možnost naivnega branja, lahko za konec dodamo, da meje med naivnim in pretanjenim ni lahko zarisati – kar je samo še ena prednost dela. Druga največja pa je psihološki portret protagonista in vpetosti njegove psihe v svet kot kozmos, ki ima dokaj jungovski značaj. Tekst znova vzpostavi izginulo verigo med realpolitičnim (v tem primeru postsocialisitčnim) stanjem in stanjem kozmosa, kar je v svetu razčarane fikcije poseben dosežek. Navsezadnje v romanu ne moremo zgrešiti nečesa unikatnega, tega, da je, kot bi rekli v Bosni, povsem »svoj«, s čimer predstavlja prednostno bralsko izbiro.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopisih, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nihanje samotnih teles

    Ana Lorger

    Amplituda je največji odmik nihajoče fizikalne količine od ravnovesne lege, je izmikajoča se, prehajajoča iz ene skrajnosti v drugo. Ta definicija je hkrati tudi dober opis romana Amplituda Nataše Sukič, izdanega leta 2020 pri Založbi Škuc.

  • Od Alcott preko Beauvoir do …?

    Aljaž Krivec

    Če bi želele_i Male ženske (Little Women), klasiko, pod katero se je podpisala Louise May Alcott, predstaviti z vidika recepcije, adaptacij, prevodov itd., bi bilo o tem mogoče napisati novo in verjetno še daljšo knjigo od njih samih. Katere Male ženske? Že tu se zaplete … Male ženske so skoraj nekakšna institucija, ki zahteva dodatno kanonizacijo.

  • Afrika – moja dežela?

    Martina Potisk

    Postavljanje dogajanja na prostrane afriške planote, prerasle z magičnostjo in mistiko, ki s svojim primežem uokvirjajo življenje tamkajšnjih domačinov, zaznamovanih s prvobitno vitalnostjo in neizbežno … →

Izdelava: Pika vejica