Kako postati zmagovalec v pajkovi mreži, ki ti jo spletejo najbližji?

Tomo Podstenšek, Sredi pajkove mreže. Maribor: Litera, 2014. (Piramida)

Miša Gams

Poznate tisto otroško igro, pri kateri se otroci-muhe počasi bližajo otroku-pajku, ki stoji s hrbtom obrnjen proti njimi in ob vsakem njegovem pogledu otrpnejo kot kipi, zamrznjeni v času ? Igra je končana, ko se kateremu od njih uspe prebiti do pajka, vendar pa se ob najmanjšem opaženem gibu s strani pajka njihova pot tudi konča oz. začne od začetka. Tudi protagonist najnovejšega Podstenškovega romana Sredi pajkove mreže se po prihodu iz zapora znajde na začetku nove življenjske poti, le da se zgolj nezavedno zaveda, da je opazovan s strani krvoželjnega pajka, ki mu je spletel mrežo, iz katere se je skoraj nemogoče izviti. Čeprav občuti prikrite poglede ljudi, ki v njem vidijo povzročitelja nesreče iz malomarnosti ali celo morilca, si po začetnem obdobju malodušja in pesimizma kmalu opomore in z malo sreče celo pride do zaposlitve, partnerke in stanovanja. Vendar pa se zgodba na treh četrtinah poti povsem obrne na glavo – iz lahkotne psihološke drame s primesmi žanra noir se prelevi v zapleteno detektivko z dvojnim obratom. Dvojni salto, ki ga na koncu izvede Podstenšek, je izpeljan tako nepričakovano in »posiljeno«, da mu marsikateri bralec le s težavo sledi, še posebej zato, ker je bil prej navajen na povsem drugačen ritem in stil pripovedi. A avtor, ki je v svojih romanih (Dvigalo, Sodba v imenu ljudstva) znan po psihološkem taktiziranju, dramatičnem ustvarjanju suspenza in neobičajnih dramaturških obratih, v prostem času pa se preizkuša na gledaliških odrih kot režiser in igralec, se ne zadovolji z Aristotelovim dramaturškim lokom in predvidljivim zaključkom, temveč preganja svojega bralca naravnost v epicenter lastnega eksistencialnega brezna.

Bralec, ki se je v romanu Dvigalo prepričal, da drži Sartrova misel, da so »pekel ljudje okoli tebe« in ki je skozi roman Sodba v imenu ljudstva doživel uvid, da so posamezniki bolj kot k družbeni revoluciji usmerjeni k samodestrukciji, se skozi branje pričujočega romana nenadoma znajde v pajkovi mreži tudi sam, saj se realnost, ki si jo je zgradil skozi oči protagonista, izkaže za fikcijo – še več: za reality show, v katerem so prijatelji strateško pomembne figure, ki ti v skladu s staro judovsko kletvijo »dajo vse, da ti lahko naknadno vse naenkrat vzamejo«. Roman Sredi pajkove mreže je tako kljub slabo zastavljeni dramaturgiji, ki je več kot očitno plod avtorjeve želje čim bolj drastično šokirati, lepa prispodoba današnje potrošniške družbe, ki stavi na lepo zunanjost, bleščečo embalažo, statusne simbole, navzven urejeno službo, harmonično družino, medtem ko v svoji notranjosti prikriva gnilobo dolgoletne prezadolženosti, neživljenjskih kreditov, plehkih odnosov, alkoholizma in družinskega nasilja.

Podobno kot se v filmu Truman Show protagonist lepega dne zave, da je ves svet dobesedno ustvarjen za to, da vzdržuje fikcijo njegovega življenja in da so teorije zarote pri vsem skupaj še najmanjše zlo, se tudi junak pričujočega romana nenadoma zbudi v nočno moro, za katero bi Lacan dejal, da predstavlja brezno Realnega, okrog katerega je nagneteno Imaginarno z vsemi svojimi statusnimi označevalci, ki sami po sebi nič ne pomenijo. Na koncu se svet izza zaporniških rešetk zdi veliko bolj varen in realen kot svet zunaj njih. Zato ni čudno, da je glavnemu junaku ohranjanje stika z realnostjo v zaporu še najbolj uspevalo: »In ohranjati stik z realnostjo je edina prava pot, mu je ves čas pridigal Borut. Vse drugo je samo laž, utvara, iluzija, ki te prej ko slej pripelje v še večje sranje. Samo zaradi zavedanja, da si v dreku, se seveda ne boš rešil iz njega, boš pa imel vsaj možnost, da to poskusiš.« Šele, ko si »v dreku« oz. na najnižji stopnji življenja, se zaveš, da nimaš nič izgubiti in takrat se nahajaš iz oči v oči z realnostjo samo, ko pa si začneš graditi fikcijo o svobodi, ljubezni, zaposlitvi, urejenem življenju, si že ujetnik svojih pričakovanj, iluzij in – pajkove mreže.

Glavna etična dilema, ki jo avtor predstavi v romanu, se kaže skozi polemiziranje o tem, ali je protagonist, ki se je znašel v zaporu zaradi povzročitve prometne nesreče s smrtnim izidom, v resnici v celoti odgovoren za nastalo situacijo in ali ni morda tudi sam žrtev nesrečnih okoliščin. Povedano z drugimi besedami: ali je pajek ali zgolj muha v pajkovi mreži negativnih okoliščin. V dialogu s prijateljem, ki v njem vidi krivca, namreč glavni junak predstavi drugačen vidik te problematike: »Nihče ni kriv, a ne razumeš?! Zakaj bi moral biti vedno nekdo kriv, nesreča je pač nesreča … Ampak ne, ljudje zmeraj potrebujejo krivca! Če ga ne najdejo, si ga pač izmislijo, da se jim ni treba sprijazniti, da smo bolj kot ne samo listje, ki ga nosi veter.« Citirani odlomek je ključen za razumevanje zapletene dramaturgije, s katero Podstenšek izvede že prej omenjeni dvojni obrat na koncu romana. Z njim želi pokazati na veliko večje individualne in družbene posledice, ki nastanejo zaradi »svete vojne« maščevalcev, ki vzamejo usodo v svoje roke, kot tistih, ki so se znašli v okoliščinah, v katerih niso mogli svoje volje (in odgovornosti) že v štartu uveljaviti. Čeprav je pajkova mreža na začetku romana le prispodoba za revščino in osamljenost glavnega junaka, ki si v nedogled išče službo in stanovanje, postane na koncu romana povsem konkretna spletkarska mreža, v katero se protagonist ujame kljub temu, da je vseskozi dobival pomisleke in namige s strani svoje partnerke. Ko doume iracionalno zasnovo tega monstruoznega scenarija, mu tudi spoznanje o tem ali gre za človeško zlobo ali zgolj za naklep, ki izvira iz bolečine ob izgubi najbližjega, ne pomaga kaj dosti: »Kar fascinira, v nenavdušujočem smislu seveda, je sama sposobnost človeškega bitja, da domisli in izvede tako peklenski plan. V tem je slutil neko živalsko, prastaro počelo, ki ne pozna usmiljenja in se ne zmeni za razum, ki zmeraj najde krivca, četudi ga ni; ki se ne ustavi, dokler maščevanja ne dovrši ali pa pogine pri njegovem izvrševanju. Blaznost, ki jo poraja … Kaj? Bolečina? Prvič ga je prešinilo, da morda ne on in ne ženska v drugem avtomobilu pravzaprav nista največji žrtvi tiste preklete nesreče.«

Čeprav je, roko na srce, takšna zgodba v realnem življenju zelo neverjetna, saj se ljudje pri maščevanju hitreje zatečejo k impulzivnim reakcijam kot k dolgoročnemu in strateškemu planiranju, pa Podstenšek lepo prikaže psihološko dinamiko med »pajkom« in »muho« ter pokaže na dejstvo, da smo ljudje bolj ali manj žrtve posploševanj, stereotipov in iluzij, ki si jih spletemo v lastni glavi.

 

O avtorju. Miša Gams je magistra antropologije vsakdanjega življenja, vendar ji ta študij koristi iz povsem drugih razlogov, kot je sprva domnevala. Z veseljem se namreč loteva vsakdanjih opravkov, kot so čiščenje, pospravljanje in popravljanje, delo na vrtu, skrb za otroka, pogovor z namišljenim prijateljem itd. V prostem času kdaj napiše tudi … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nejunaškost je človeška

    Andrej Hočevar

    Mantra, da je vse mogoče, če si le dovolj želiš in se dovolj potrudiš, v celoti prenaša odgovornost za neuspeh s sistema na posameznika – neuspešni so si za svoj položaj krivi sami, ker se niso dovolj trudili. Kar seveda ni res, sistem je že v osnovi nastavljen tako, da bo na koncu precej več poražencev kot zmagovalcev.

  • Spominki

    Tomo Podstenšek

    Danes je minil štirideseti dan. Nekaj bo treba storiti, tako ne gre več naprej. Se odločiti: živeti ali umreti. Lažejo, ko pravijo, da upanje umira … →

  • Pijače, kruh in drugo

    Tomo Podstenšek

    Zagledal sem jo že od daleč, ko je bila še čisto na drugi strani ulice. Nosila je živo rdečo obleko in bila je edina, ki je hodila po sončni … →

Izdelava: Pika vejica