Poznate tisto otroško igro, pri kateri se otroci-muhe počasi bližajo otroku-pajku, ki stoji s hrbtom obrnjen proti njimi in ob vsakem njegovem pogledu otrpnejo kot kipi, zamrznjeni v času ? Igra je končana, ko se kateremu od njih uspe prebiti do pajka, vendar pa se ob najmanjšem opaženem gibu s strani pajka njihova pot tudi konča oz. začne od začetka. Tudi protagonist najnovejšega Podstenškovega romana Sredi pajkove mreže se po prihodu iz zapora znajde naPreberi

Ob koncu šolanja na Klasični gimnaziji v Zagrebu, po kar zahtevnem urniku iz latinščine, grščine, matematike in fizike, ki je – poleg pečata na hišnem proračunu zaradi številnih ponavljanj – iz naivnežev ustvarilo kopico mladih prebrisancev, se je kar 20 od mojih 33 sošolcev odločilo za študij na Pravni fakulteti Univerze v Zagrebu. Čeprav mi ni do obsojanja, pri taki razredni diferenciaciji očitno ni bilo težko biti drugačen, saj sem, kot mnogi drugi, svoj izpustniPreberi

Bilo je še precej na začetku moje literarnokritiške kariere, ko sem bil po prvih opaženih revijalnih objavah povabljen k sodelovanju pri enem še danes živečih slovenskih dnevnih časopisov. Kmalu po potešitvi začetnega vznemirjenja, ki je spremljalo mojo debitantsko visokonakladno pojavitev, me je zalil hladen tuš. Kaj tuš, bilo je kar vedro hladne vode, le da z vrvico, ki ga je sprožila, nisem upravljal sam, ampak tehnična redakcija štajerskega medijskega ponosa. V mojem tekstu so namrečPreberi