Nejunaškost je človeška

Tomo Podstenšek, avtor petih romanov, dveh zbirk kratke proze in večkratni nominiranec za kresnika je za svojo zadnjo knjigo kratkih zgodb Ribji krik prejel tudi nominacijo za nagrado novo mesto. Podstenšek, ki zase pravi, da noče biti »krizni pisatelj« – torej tisti, ki bi se okoriščal s pisanjem o medijsko razvpitih in s krizami povezanih temah –, je kljub temu izjemno pronicljiv opazovalec družbe, zato si za svoje zgodbe, ki jih že sproti vidi kot filmske sekvence, želi, da bi bile verodostojne in verjetne. 

Tvoja kratkoprozna zbirka Ribji krik je bila pravkar nominirana za nagrado novo mesto. Kaj ti to priznanje pomeni kot avtorju, ki je bil z daljšimi deli nominiran tudi za kresnika? Se boš kratkim zgodbam v prihodnje še več posvečal?

Ta zbirka mi je iz več razlogov posebej ljuba in zato sem še toliko bolj vesel vsakega pozitivnega odziva. Zavedam se tudi, da ob naraščajoči produkciji in krčenjem prostora za refleksijo književnosti danes pač ni več samoumevno, da je tvoja knjiga opažena in da najde pot do bralcev. Nagrade in nominacije so pri tem seveda v veliko pomoč, hkrati pa za avtorja pomenijo tudi določeno potrditev kvalitete s strani skupine profesionalnih bralcev, ki sestavljajo vsakokratno komisijo.

Kratko prozo pravzaprav pišem ves čas, med nastajanjem daljših tekstov in ob njih, res pa je, da je sproti ne objavljam ravno pogosto v literarnih revijah – večino zgodb v Ribjem kriku lahko bralci tako preberejo prvič.

Z vidika medijske pozornosti so romani sicer bolj odmevni, a sam enako uživam pri pisanju obojega, čeprav gre za dve literarni vrsti s precej različnimi zakonitostmi. Po pravici povedano imam celo občutek, da sem vsaj do zdaj v nekaterih kratkih zgodbah dosegel višji kvalitativni nivo kot pri romanih – tam se zaradi kompleksnejše strukture prej kaj zaplete, ideje in eksperimenti, ki se zdijo avtorju posrečeni, pa potem v praksi morda ne funkcionirajo najbolje … Pri kratkih zgodbah pa po drugi strani veliko bolj zmoti vsaka slogovna pomanjkljivost; napačno postavljena beseda, odvečen pridevnik ali morebitna druga okornost tu takoj zbode v oči, medtem ko lahko roman zaradi svoje dolžine »preživi« tudi s kakšnim šibkejšim stavkom. 

Zdi se mi, da si v svojih romanih – vsaj v zadnjem – tako kot v svojih zgodbah precej osredotočen na enega ali več izbranih likov, ki jih skozi pripoved natančno opazuješ in v nekem smislu celo seciraš, ko jih postavljaš v krizne situacije in siliš k sprejemanju odločitev. Vendar pa se pogosto izkaže, da odločitev oz. dejanj mogoče niti niso sposobni ali pa so kako drugače onemogočeni. Ali spremembe niso mogoče?

No, spremembe so – seveda v okviru objektivnih možnosti – vsekakor mogoče, vprašanje je le, koliko so ljudje nanje pripravljeni. Zdi se mi, da večinoma niso, da raje ostajajo v varnem občutku ugodnega nelagodja, če se tako izrazim. V tem smislu je moja proza izrazito realistična, njeni »junaki« pa človeški v svoji nejunaškosti, šibkosti, strahu pred neznanim … 

Ali velja isto, kadar pišeš o izrazito družbeni problematiki, o krizah in protestih?

Ja, mislim, da nisem nagnjen k upodabljanju pretirano heroičnih likov, bliže so mi ljudje iz mesa iz krvi, z vsemi svojimi napakami, notranjimi nasprotji in nekonsistentnostmi.

Zadnje čase pa se eksplicitni družbeni kritiki tudi malo izogibam; zdi se mi, da je postala družbena kritičnost kar nekakšen modni trend, nastaja veliko tovrstne literature in kot avtor se v nekem trenutku vprašaš, ali resnično opozarjaš na družbene probleme ali pa pravzaprav na njih parazitiraš in jih uporabljaš za samopromocijo in izgradnjo imidža družbeno kritičnega pisatelja. 

Tudi zaradi takšnih pomislekov se poskušam teh tematik lotevati malce bolj subtilno, morda bolj posredno, s prikazovanjem posledic, ki jih imajo družbene razmere na medčloveške odnose in vsakdanje življenje ljudi. 

Ali pa ti je kot avtorju nemara bolj zanimivo, da si z največjo natančnostjo izmisliš prav takšne okoliščine, v katerih bodo izbrani liki, soočeni z usodo, preprosto morali otrpniti, nekako obviseti v zraku?

Procesa oblikovanja likov in gradnje fabule pri meni skoraj zmeraj potekata vzporedno. Že na začetku imam navadno oboje – določen, sprva grobo skiciran lik, ki ga nato vse bolj dodelujem in karakterno poglabljam, in pa zgodbo, zaplet ali vsaj neko izhodiščno situacijo, v kateri se ta lik nahaja. 

Tako da ne bi mogel reči, da so moji junaki kakšni vnaprej oblikovani »poskusni zajčki«, za katere bi si šele naknadno izmišljeval različna eksperimentalna okolja. Jih pa seveda rad postavim v zanimive situacije, v katerih se morajo soočiti predvsem sami s seboj.

Kot da jih ves čas spremlja arhetip lastne preteklosti, ki mu ne morejo ubežati.

Ja, pa saj najbrž je tako ali tako vse vnaprej determinirano. Preplet dednosti in vplivov okolja, neskončna veriga majhnih, nepreglednih vzrokov in posledic, med katerimi pa zaradi prevelike kompleksnosti le redko uspemo razbrati povezave. 

Ampak ker bi bilo s tovrstno življenjsko filozofijo bolj težko osmišljeno živeti, kaj šele pisati literaturo, se pač pretvarjamo, da obstaja še nekaj takšnega, kot sta »svobodna volja« ali »samoiniciativnost«.

Če malo poenostavim odgovor, pa me vsekakor fascinira, kako ljudje pogosto ne moremo iz svoje kože tudi v situacijah, kadar se razumsko morda celo zavedamo, kaj bi bilo »pravilno« in dobro za nas. Kot na primer možakar iz zgodbe Kar je močnejše, ki se kljub dobrim namenom ne uspe uspešno opravičiti sodelavcu, čeprav se zaveda, da bo zaradi tega izgubil službo.

Ali velja to, da ne moremo iz svoje kože, potlej tudi v družbenem smislu, torej za pripadnost razredu ali sloju?

Določena stopnja prehodnosti v zahodnih družbah sicer obstaja, a bolj v funkciji vzbujanja lažnega občutka, da imamo vsi enake možnosti. Kolikor mi je znano, statistične analize hitro pokažejo visoko stopnjo korelacije med družbenim položajem staršev in otrok. Navdihujoče zgodbe o posameznikih, ki so se prebili z dna, so pravzaprav del propagande, da je sistem vendarle pravičen – če trdo delaš, si za to poplačan. Kar se zamolči, je dejstvo, da se morajo tisti iz nižjih slojev za dosego istih ciljev občutno bolj potruditi, imeti pogosto tudi malo sreče, na koncu pa veliki večini kljub vsemu ne bo uspelo.

Mantra, da je vse mogoče, če si le dovolj želiš in se dovolj potrudiš, v celoti prenaša odgovornost za neuspeh s sistema na posameznika – neuspešni so si za svoj položaj krivi sami, ker se niso dovolj trudili. Kar seveda ni res, sistem je že v osnovi nastavljen tako, da bo na koncu precej več poražencev kot zmagovalcev. (Seveda zgornje ugotovitve posameznika nikakor ne odvezujejo odgovornosti glede tistih stvari, na katere lahko kljub vsemu vpliva. Sorodna vprašanja sem z različnih zornih kotov obravnaval tudi v nekaterih svojih romanih, npr. v Sodbi v imenu ljudstva …) 

Pogosto se ukvarjaš tudi s socialno problematiko, kot so medgeneracijski odnosi, soodvisnosti ali delovna razmerja in njihove posledice. Tvoji analiza in psihologija se mi zdita sicer izjemno natančni, vendar pa me zanima, kaj ti je kot pisatelju bolj pomembno: verodostojen prikaz stanja ali iskanje rešitev?

Vedno me nekoliko preseneti, ko ljudje od mene kot pisatelja pričakujejo, da bom iz rokava stresel instantne rešitve za vse družbene probleme. Na nekaterih literarnih večerih sem tako dobival vprašanja v stilu »Kako bi odpravili revščino?«, »Kaj predlagate za odpravo globalne ekonomsko neenakosti?« in podobno. Počutil sem se skoraj kot kakšna kandidatka za miss, ki jo zaslišujejo, kako bo v primeru svoje zmage spremenila svet.

Ampak v redu, lahko razumem, da se zaradi tem, ki se jih lotevam, ljudem porajajo tudi takšna vprašanja. Kar je pravzaprav dobro. Razmišljanje o alternativah v času, ko nas z vseh strani prepričujejo, da alternative niso možne, je lahko samo koristno.

Je pa na taka (pre)splošna vprašanja seveda zelo težko dati konkretne, neutopične odgovore – kot avtor sem vendarle bolj omejen na prikazovanje stanja in refleksijo razmer kot na ponujanje konkretnih in uresničljivih rešitev.

Ob branju Ribjega krika se mi je pogosto zdelo, da je občutek usodnosti nemara povezan tudi s tem, da vedno obstaja še neka druga, vzporedna zgodba – da je na eni strani torej tista, ki jo liki živijo, na drugi pa tista, v katero bi radi vstopili, si z njo kupili doživetje, pa kar nekako ne morejo. So navsezadnje torej res zgodbe tiste, ki določajo naša življenja?

Mislim, da nas večina živi na takšen način – za lajšanje vsakodnevnih tegob si v glavi ustvarjamo alternativno realnost, ideal, ki je včasih bolj, včasih manj oddaljen od naših resničnih življenj. Sanjarjenje, načrtovanje prihodnosti in upanje na spremembe, za katere pa večinoma dobro vemo, da se ne bodo nikoli zgodile.

Veliko znakov kaže na to, da smo ljudje narativna bitja, ki poskušajo dobljene informacije zmeraj organizirati v zgodbo; z zgodbami si na tak ali drugačen način razlagamo delovanje sveta in najbrž bo kar držala Fischerjeva trditev, da prej verjamemo dobri zgodbi kot pa dobrim argumentom. No, danes se žal pogosto zdi, da precej bolj kot dobrim argumentom verjamemo celo slabim zgodbam – ampak to je že druga tema.

Poleg osredotočenosti na izbrane like si v svojem pisanju zastaviš tudi precej stroge prostorske omejitve, verjetno še najbolj očitno v prvencu, v katerem se liki znajdejo ujeti v dvigalu, tako rekoč na najmanjšem možnem prostoru, ki ne omogoča več nobenega pobega. Te pri kratkih zgodbah mogoče pritegne tudi to, da lahko še tako strogo odmerjen dogajalni prostor postaviš vsakič na drug konec sveta?

Postavljanje dogajanja v oddaljene in avtorju slabše poznane kraje je v kratki zgodbi verjetno res lažje kot v romanu. V kratki zgodbi je namreč zaradi omejene dolžine okolje tako ali tako orisano le z nekaj osnovnimi potezami, medtem ko je v romanu precej več tovrstnih detajlov in s tem tudi precej več pasti, kjer lahko avtor razkrije svoje »nepoznavanje terena«. 

Koliko pa potlej pri pisanju zgodb izhajaš iz izkušenj? Ali vanje vključuješ like in situacije, ki si jih kje videl ali spoznal?

Pa saj v najširšem smislu iz česa drugega kot iz izkušenj niti ne moreš izhajati. Pri tem seveda ne mislim samo na neposredne, ampak tudi na posredne izkušnje, kamor spadajo npr. vse knjige, ki si jih kdaj prebral, vsi filmi, ki si jih videl, vsi koščki pogovorov, ki si jih mimogrede ujel med vožnjo z avtobusom …

Ustvarjanje se mi zdi malo podobno sestavljanju mozaika – realnost oz. stvari, ki jih poznaš, lomiš na koščke in iz njih sestavljaš nekaj novega. Če so kosi, ki jih uporabljaš, večji, potem se giblješ bliže dokumentaristični prozi, če so manjši, pa se pomikaš bolj v smer čiste fikcije.

V svojo literaturo tako brez zadržkov vključujem vse, kar se mi zdi uporabno ali kar me navdihuje, hkrati pa te delčke nastajajočega mozaika zmeraj postavim v neki popolnoma nov kontekst, tako da se recimo živi modeli za moje like med branjem skoraj nikoli ne prepoznajo. No, razen mojih staršev – onadva se včasih najdeta še tam, kjer nanju med pisanjem sploh nisem pomislil. Ampak k sreči razumeta, kako funkcionira literatura in jima je prepoznavanje majhnih detajlov iz našega družinskega življenja bolj v dodatno zabavo kot pa razlog za užaljenost ali kaj podobnega.

Ali kot avtor čutiš kakšno posebno pripadnost – sceni, mestu? Ali se ti kdaj zdi, da je Maribor, kjer živiš, v kakršnemkoli smislu obrobje? 

Če sem iskren, ne čutim nobene posebne pripadnosti določenemu literarnemu krogu. Sem nekako bolj samohodec, tudi zaradi klavstrofobičnosti slovenskega prostora in posledičnih permanentnih konfliktov interesov se počutim udobneje, če sem od dogajanja na sceni nekoliko distanciran. Kar seveda ne pomeni, da nisem hvaležen ljudem, ki so mi pri mojem pisateljskem razvoju pomagali, ali da nisem odprt za različna sodelovanja v vsebinskem smislu.

Ne bom povedal ničesar novega, če ugotovim, da je slovenski kulturni prostor preveč centraliziran, kar škodi tako središču, ki si zaradi pomanjkanja kritične mase pravzaprav ne bi smelo privoščiti samozadostnosti, še bolj pa seveda obrobju, kamor spada tudi Maribor, ki je sicer majhno, a pestro mesto s številnimi raznolikimi ustvarjalci in kulturnimi producenti, zato bi bilo nehvaležno karkoli preveč posploševati. Tisti najbolj izrazit skupni imenovalec je žal finančna podhranjenost, ta pa hočeš nočeš pogosto vpliva tudi na kvaliteto izvedbe posameznih projektov.

Mnoge zgodbe tematizirajo tudi drobna rivalstva med prijatelji in sploh dialektiko moči – kdo bo koga, v neki zgodbi celo dobesedno … pojedel. Takšni konflikti dajejo tvojemu pisanju neko klasično dramsko kvaliteto in mu zagotavljajo jasno usmerjenost. Zakaj te ta tema privlači in kako pomembna ti je takšna forma?

Vsi omenjeni konflikti in občutja so v svoji osnovi sestavni del človeške narave, za potrebe literarnega učinka pa jih pogosto priženem do skrajnosti, včasih celo do absurda.

Na »dramskost« moje literature pa je najbrž vplivalo, da sem malo povohal tudi gledališko umetnost – sprva v okviru gledališkega studia Petra Boštjančiča, kasneje pri nekaterih avtorskih projektih. Je pa kratka zgodba zaradi svojih lastnosti pravzaprav omejena le na izsek iz sredine dramaturškega loka – zaradi ekonomičnosti se načeloma začenja že sredi dogajanja in ima običajno odsekan konec. 

Čeprav za zgodbe iz Ribjega krika to ni tako značilno, pa se v tvojem pisanju na splošno pojavljajo tudi odbijajoči liki, motivi ali razvoji, ki pa jih, zdi se, popisuješ s še dodatno natančnostjo, verizmom. Spomnim se denimo prizorov izločanja v dvigalu ali natančno popisane smrti na stranišču. Pa tudi sicer si ti nadvse prepričljiv ravno v tem, da včasih izbiraš pravzaprav nesimpatične like, s katerimi mogoče niti pripovedovalec ne sočustvuje. Ti je pomembno, da bralca na tak način prisiliš v soočenje?

Predvsem se mi zdi, da mora dobra literatura bralca vsaj malce dregniti, ga premakniti iz ravnotežja in prisiliti, da pogleda na stvari z nekoliko drugačne perspektive kot sicer. Knjiga, ob kateri ves čas zadovoljno kimamo in jo na koncu odložimo s pomirjujočo zavestjo, da so bile naše predstave o svetu potrjene, je lahko sicer čisto prijetno branje, vprašanje pa je, kaj od nje na koncu odnesemo. In upodabljanje nesimpatičnih likov, likov z vprašljivo moralo in negativnimi lastnostmi ter pripovedovanje zgodbe iz njihovih perspektiv je zame predvsem eden izmed postopkov, kako bralca izbezati iz cone udobja.