Knjiga Stramorjevi koraki je zbirka kratkih zgodb Andreja Tomažina, ki se odlikuje z inovativno vsebinsko in oblikovno strukturo. Za razliko od drugih proznih prvencev mladih slovenskih avtorjev, ki še iščejo svoj literarni izraz, se zdi Tomažinovo delo po stilistični plati skorajda perfekcionistično izpiljeno – čeprav lahko bralec dobi občutek, da so posamezni vsebinski fragmenti iz zgodb nepovezani in prisiljeno sestavljeni skupaj, je ob pozornem branju zmožen zaslutiti neko višjo dramaturško platformo, ki povezuje asociativno razdrobljenePreberi

Poznate tisto otroško igro, pri kateri se otroci-muhe počasi bližajo otroku-pajku, ki stoji s hrbtom obrnjen proti njimi in ob vsakem njegovem pogledu otrpnejo kot kipi, zamrznjeni v času ? Igra je končana, ko se kateremu od njih uspe prebiti do pajka, vendar pa se ob najmanjšem opaženem gibu s strani pajka njihova pot tudi konča oz. začne od začetka. Tudi protagonist najnovejšega Podstenškovega romana Sredi pajkove mreže se po prihodu iz zapora znajde naPreberi

Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«. Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

Slovenski dnevi knjige so se začeli tako, kot se spodobi: slabo. Pa ne le zaradi dežja. Res, na dan otvoritve je bilo nebo še posebej sivo in gotovo je s svojo temačnostjo spodbodlo zapečkarske preroke k še bolj temnim napovedim o koncu knjige, branja, bralstva, papirja in kdo ve česa še vsega. Napredek je pred vrati in v tem ne vidim nobenega problema, kvečjemu prijetno osvežitev, saj je sprememba platforme vendarle zgolj in samo sprememba platforme, ne pa bralnega aktaPreberi

Fantasma epohé – Poezija in/kot igra, kolosalno zastavljen projekt pesnika, filozofa in umetnostnega zgodovinarja Andreja Medveda, je zainteresirana slovenska javnost pričakala razmeroma medlo. V tisku so se sicer pojavljali napovedniki, ki so sicer v presežnikih, a obenem precej na hitro označili izid nove knjige, kar pa je odziv, precej nesorazmeren z ambicioznostjo projekta, za katerega je publika po novem bogatejša.Preberi

Pred leti sem prijateljici ob vljudnostnem “Kako si kaj?” menda precej nevljudno odgovorila – “Tako, kot izgledam.” Ton mojega glasu ni bil agresiven (in ne, ne gre za zmanjševanje občutka krivde, ker je bila prijateljica mojih let nekaj mesecev za tem ustreljena), šlo je bolj za trenutno razpoloženjsko našpičenost. Ali pa sem tako samo mislila do trenutka, ko se mi je prijateljičina podoba začela vračati. Svetli, tanki lasje, nežne ustnice, ki se zdijo v nekakšnemPreberi