Jaz jaz jaz jaz

Jaz jaz jaz jaz. Ljubljana: Glej, 27. 3. 2014.

Ivana Zajc

Projekt Nemo mesto združuje slovenske igralce, mlajše od 30 let, in pesnike iz več evropskih držav. Režiser Jaša Koceli in njegovi sodelavci bodo v tem letu ustvarili trilogijo gledaliških uprizoritev, ki se bodo ukvarjale z življenjem generacije Y po evropskih mestih. Minuli petek je bila uprizorjena predstava Jaz jaz jaz jaz v produkciji Gledališče Glej, prva v sklopu trilogije, ki pa se ni skladala z imenom celotnega projekta – mesto namreč ni bilo niti najmanj nemo, ampak je dobilo močan in intenziven glas. Oziroma glasove. Gledališče Glej se je v okviru projekta povezalo z mladimi pesniki in ustvarjalci t. i. generacije Y. S slovenske pesniške scene so bili izbrani pesniki Ana Svetel,Gašper Torkar,Mitja Drab in Aja Zamolo; zadnja dva sta poleg Rebecce Pery in Camille Faucherre prispevala tekste za Jaz jaz jaz jaz, v nadaljevanju projekta pa bodo svoj glas pridružili pripadniki te generacije iz Anglije, Španije, Nemčije in Francije in štirje novi igralci.

Projekt Jaz jaz jaz jaz vključuje namreč več kot 30 sodelujočih. Besedilna predloga prve uprizoritve v trilogiji je koncipirana kot natančno razrezan kolaž različnih besedil, večinoma pesmi (v prozi) mladih pesnikov z mislijo na mesto, kakor je doživeto skozi oči posameznika. Inovativen in koordinacijsko zahteven pristop je rodil bogato besedilo, ki deluje kot prisluškovanje mnogoterim glasovom generacije in skuša uloviti njena razmerja z mestom. Ne sprijazni se s stereotipi, ampak podaja iskrene, partikularne izkušnje; odlikuje ga samokritičnost, včasih direktnost, tudi ironija in predvsem poetičnost ter neobremenjena kreativnost. Notranja organizacija je komajda zaznaven potek dneva: jutro, dan, večer in noč. V množici izrekanja se ustvarja občutek hiperprodukcije, ki se neomejeno širi z veliko vitalno energijo, ki je ne ustavi niti izrekanje lastnih napak.

Različni jeziki se spajajo z zvoki mesta, recimo avtomatskimi napovedovanji postaj, in glasbo Mihe Petrica. Med drugim slišimo tudi zanimiv francoski rap. Igralci prevzemajo nase like mnogih mladih in njihove glasove, katerih izmenjevanje se spaja z gibanjem. Miranda Trnjanin, Lena Hribar, Filip Samobor in Nik Škrlec so kos sicer težkim, neulovljivim vlogam, v katerih posojajo svoje glasove tudi premislekom v angleščini in francoščini, v skladu z globalizacijo, ki določa mesto. Včasih so direktni, izpovedni, spet drugič hermetični in gledalcu nerazumljivi, saj se v dinamičnem gibanju ne vrnejo in niso razloženi. Njihova občasna zabrisanost in bežnost je skladna s konceptom razdrobljenih človeških poznanstev, izolacije in občutkov ljubezni ter drugih čustev, ki so mrežasto razprostrti med osebami v mestu. Mesto je tematizirano kot poligon za naravne človeške nagone po bližini, ki se v množici ljudi izražajo kot iskanje, ki pa zaradi velikih razdalij in številnih oseb včasih deluje brezupno.

Glasovi odražajo ambivalentne težnje tako po individualnosti kot po povezavi z drugimi. Izražajo stisko, ker mesto s svojo arhitekturo omogoča toliko nenadnih srečanj, ki pa so le bežna in premalo. Prikažejo čustvene reakcije na bližino drugega med vožnjo z metrojem ali avtobusom, ki ljudi prisili, da stojijo tako tesno zraven, da zavohajo vonj neznanca. Razmišljajo o nedoumljivih povezavah, ki jih spleta mesto recimo s tem, da približno sto ljudi istega dne jé isti sendvič iz iste trgovine. Priznavajo samoto, kljub velikim količinam srečevanih oseb, in nezadržno željo po drugem. Čudijo se, koliko naključij je potrebnih, da v mestu dva človeka drug do drugega nekaj začutita, čeprav se bosta mogoče prav kmalu razšla. A nikoli ne bosta več ista. Razkrivajo, kako ljudi zaznamujejo recimo bivši sošolci ali bežni znanci, kako sprašujejo po njih, da bi imeli vsaj kako informacijo in povezovalno sled, čeprav jih sami nikoli ne pokličejo. Prikažejo, kako grabijo vsaj po ostanku nekega sociuma, ki bi jih sprejel medse. Vendar se posamezniki v Jaz jaz jaz jaz ne povežejo v skupnost, kar je perspektiva tretjega dela trilogje.

Iz teh prepletov raste tudi zapleten odnos do mesta, ki je dom in varnost, hkrati pa utegne dušiti in vzbuditi sovraštvo, tesnobo, gnev, željo oditi. V izmenjevanju glasov srečamo tako tudi tiste, ki so mesto zapustili. Tudi prisotnost drugih ljudi včasih iritira, trki z njimi ogrožajo in omajajo občutek lastne identitete.

Koncept predstave je pripravil režiser Jaša Koceli, rezident Gledališča Glej 2014. S temo je povezana projekcija fotografij v ozadju, za katero je poskrbela Mankica Kranjec in ki se inventivno ter duhovito premikajo po mehanizmu zaslona na dotik. Fotografija snuje iz pojava selfie, ki je razširjen v generaciji Y in predstavlja njeno manifestacijo. Igra igralcev z 2D fotografijami mesta je sveža in zabavna. Kostumografija Branke Pavlič – črnina brez posebnih poudarkov, a modna, kot so odprave, ki se srečujejo po mestu in v kakršni smo mogoče na predstavo prišli tudi sami – se spaja s konceptom.

Za projekte, ki želijo prikazati sliko neke generacije, obstaja past, da pri njenem oblikovanju izhajajo iz nekih vnaprejšnjih dogem, v okvir katerih so postavljeni pojavi, ki zato izgubijo svojo večrazsežnost, se prilagodijo in reducirajo. Projekt Jaz jaz jaz jaz je začel z druge strani: z glasom posameznikov, ki jih je združil v odprt, pulzirajoč organizem, ki tudi v svoji zadnji fazi – ki si jo lahko ogledamo na odru – ne podaja dokončnih trditev o generaciji Y, ampak napravi njeno dinamiko navzočo. Sad inventivne zasnove, ki je projekt spremljala že od nastajanja besedila, je tako odprta struktura, ki pa jo kljub prehajanju skozi različne like odlikuje osebna in iskrena izpoved, ki je blizu.

O avtorju. Ivana Zajc je magistrica profesorica slovenistike in primerjalne književnosti, je doktorska študentka na Oddelku za slovenistiko FF UL.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poezija skozi gledališče

    Goran Potočnik Černe

    Verjetno obstajajta dve vrsti odjemalcev poezije, bolj natančno, brane poezije. Taki, ki si poezijo raje pustijo prebrati šolanim, igralskim glasovom, in taki, ki pesniško besedo raje … →

  • Kako sem skoraj obupal nad slovensko kritiko

    Tibor Hrs Pandur

    Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji: »Zdelo se mi je, da ne glede … →

  • Preigravanje mola v duru ali resnica pod vprašajem

    Ana Gabrijelčič

    Mislim, da nihče od nas, ki smo se v petek zvečer nagnetli v dvorano Stara pošta Slovenskega mladinskega gledališča, da bi si ogledali glasbeno-gledališki performans … →

Izdelava: Pika vejica