Dežela strahopetcev

Bradata možakarja, zavita v stare debele plašče, sta ponižno stala pred nemškim častnikom, ki je s svojo enoto sredi vojne vihre kdove kako zašel v odročni hribovski zaselek sredi gozdov, dregetala od mraza – kajti bila je zima in zunaj je bilo prekleto mrzlo – in od strahu ter napeto poslušala okupatorjev monolog, da bi razumela, kaj jima je sploh hotel povedati: »Ste kdaj opazovali metulje, gospod župan? Pa vi, gospod učitelj? Niste?! Škoda. Kajti spoznanja takega proučevanja so izredno uporabna za človeški rod. Nekatere vrste metuljev živijo v majhnih skupnostih. Dokler je dovolj hrane in se počutijo varne, sprejmejo medse tudi druge metulje. V primeru nevarnosti pa opozorijo samo svojo vrsto, vsiljivci pa ostanejo na milost in nemilost prepuščeni sovražniku. S tem, ko plenilcu predajo plen, si zagotovijo lastno preživetje. Mogoče se vama bo zdelo tako ravnanje nemoralno, ampak mrtvi se vedno motijo. Lahko gresta.«

Še istega večera se je v županovi hiši zbral vaški svet in razglabljal o vsiljivcu v njihovih vrstah. V vasi ni bilo nobenega Juda, Roma ali komunista, da bi ga bilo treba pregnati. Vsi so se rodili v vasi. Skoraj vsi. Eden se je priklatil sem še kot otrok. Stara Fedorine ga je privlekla od nikoder in ostal je pri njej. Brodeck. Naslednji dan Brodecka ni bilo več v hiši. Ponoči so ga odpeljali neznano kam. Zdaj so imeli prebivalci mir pred Nemci. Do naslednjič. Ta naslednjič je prišel proti koncu vojne. Vaščani so v gozdu odkrili tri premražene in sestradane begunke, ki so se skrivale pred vojaki. Odpeljali so jih v vas, jih nahranili in oblekli – ter strahopetno predali Nemcem. Edina, ki se je pogumno zavzela za begunke in jih hotela rešiti, je bila Brodeckova žena Emelia. Zjutraj so okupatorji za vedno odšli iz vasi, za seboj pa so pustili tri razmesarjena in posiljena trupla mladih žensk. In eno še živo. Emelio. Po vojni se je skrhani Brodeck vrnil iz koncentracijskega taborišča. Preživel je. Bil je »pes Brodeck«. Sojetniki so ga pljuvali in sovražili bolj od paznikov. Ni bil ponosen nase, a je preživel. Doma ga je čakala stara Fedorine. V razbita usta mu je po žlici dajala hrano in bedela ob njem, ko se mu je bledlo od vročine. Žena Emelia namreč po tragičnih dogodkih ni bila več čisto pri sebi. Samo topo je strmela predse in tiho prepevala. In tu je bila še hči Poupchette. Medtem ko ga ni bilo, je postal oče. Nikoli ni izvedel, kdo je bil. Vojaki ali vaščani. Sicer pa to sploh ni bilo več pomembno: »Tvoj oče sem Poupchette, naj govorijo kar hočejo. Najlepše cvetje včasih vzklije na gnoju.«

Ko je že kazalo, da se bo življenje nadaljevalo, kjer se je pred vojno končalo, je prišel v vas tujec brez imena. Vaščani so mu rekli Anderer, »tisti drugi«. Med čudaške prebivalce je prišel še večji čudak. Umetnik. Slikar. Debelušen možak dobrovoljnega zalitega obraza v živopisnih cirkuških oblačilih, ki so bila v popolnem nasprotju s ponošenimi brezbarvnimi plašči krajanov in mračno povojno atmosfero. Bil je tudi edini v vasi in stripu nasploh, ki se je smejal. Čeprav se seveda ni imel za kaj. Le čemu bi se človek v neki odročni vasi po koncu vojne sploh lahko smejal. Sicer se je sprva zdelo, da so ga domačini nekako sprejeli medse, toda skozi nezaceljene vojne rane, sovraštva do tujcev ter osebne travme je prihajalo do vedno večjega nezaupanja. Višek njegove ljubeznivosti v kraju, v katerem ni bil nihče z nikomur ljubezniv, pa je bila razstava. Začelo se je z vabili, odišavljenimi z rožno vodico, ki jih je Anderer potisnil pod vrata vsake hiše. Vabila na njegovo razstavo pokrajin in portretov v vaški krčmi, kjer je imel najeto sobo.

»Dolgo sem razmišljal, kako naj se vam zahvalim za sprejem in gostoljubje. Mislim, da sem, brez lažne skromnosti, doumel velik del vas samih in pokrajine, kjer živite.« je brez sarkazma prijazno povabil k ogledu razstave in se vrnil v sobo. Vaščani so si z zanimanjem ogledovali razstavljena dela. Pa ne zato, ker bi bili kakšni veliki ljubitelji umetnosti, ampak zato, ker so bile slike tako vznemirljive. Pokrajina je bila drugačna, kot v resnici, in vendar si takoj prepoznal kraj na sliki. Vaščani na portretih si niso bili preveč podobni, a je vsak točno vedel, kdo je portretiranec. Bili so resnični, v Andererjevih slikah so se videli take, kot so bili v resnici, razgaljene in razkrite do obisti. Domačini so bili prestrašeni. Bili so prepričani, da je slikar vedel, kaj so storili med vojno, če je tako dobro videl, kakšni so. To je zapečatilo njegovo usodo. Vaščani so ga čez nekaj dni ubili. Najprej njegovega konja v opozorilo, kaj se mu lahko zgodi, če ne odide iz vasi, in potem še njega. Brodecka, kot najbolj razgledanega in pismenega človeka v vasi, pa so zadolžili, da o smrti tujca – pri kateri sam ni bil udeležen – napiše poročilo, česar pa se je le nerad lotil. Nazadnje je sprejel nalogo, vendar je hkrati z uradno verzijo skrivaj napisal tudi svojo osebno zgodbo. Glavni junak Brodeckovega poročila tako ni skrivnostni tujec, kot bi pričakovali, ampak sam Brodeck. Pravzaprav antijunak. Štirideset let pred Brodeckom je v Franciji izšel strip Jeana van Hammea in Danya Histoire sans heros, Zgodba brez junakov, o skupini preživelih potnikov strmoglavljenega letala v južnoameriški džungli, ki se borijo za svoj obstanek. V stripu so kljub naslovu (skorajda) vsi junaki. V Brodecku dejansko ni nobenega. Še več, vsi so strahopetci. Razen Brodeckove žene, ki pa mora za svoj pogum plačati visoko ceno. Poanta je jasna. Pogum se ne izplača. Preživijo lahko samo strahopetni.

Strip je nastal (in izšel v dveh delih v letih 2015 in 2016) kot priredba istoimenskega romana francoskega pisatelja in režiserja Philippea Claudela. Manu Larcenet je iz obsežnega dela izločil in poudaril najbolj značilne fragmente ter jih s temačnim grafizmom v poetičnem ritmu povezal v celoto. Strip je, tako po scenaristični kot vizualni plati, mračen, tesnoben in klavstrofobičen. Navkljub razkošnim pejsažem zasneženih gozdov in pokrajine, ki se ponekod razprostirajo preko cele strani, ima bralec občutek ujetosti v dinamično razporejene kadre, iz katerih ne more pobegniti, dokler ne prebere cele knjige. Poleg kafkovske atmosfere nas od prve do zadnje strani spremlja še – mraz. Larcenetove grafične podobe so tako doživeto narisane – pa najsi gre za zimsko pokrajino ali hladne protagoniste –, da prav čutimo, kako se nam zareže pod kožo. Tanka elegantna linija, ki je v popolnem nasprotju z robatimi prebivalci in samo fabulo, je v kontrastnem črno-belem slogu dopolnjena s ploskovnim senčenjem in ostrimi potezami čopiča, s katerima nam avtor naturalistično prikaže bedo vojne in revščine. Nesorazmerno visoke figure z majhnimi glavami in orjaškimi trupi, zavitimi v debele ponošene plašče so v harmoniji z mogočnimi drevesi, pri čemer se draperija in obrazne gube stapljajo z drevesnim lubjem. Portreti vaščanov s podočnjaki, razpokanimi ustnicami in razbrazdanimi obrazi prikazujejo realistično in prav nič olepšano podobo čudaških prebivalcev, medtem ko so okupatorji prikazani kot mastodontski monstrumi. Njihova zunanjost, ki je sicer v nasprotju z realnostjo in realizmom stripa, pa ni cenena in patetična asociacija na fašizem, ampak ogledalo njihove duše, kot jo vidi sam Brodeck. Od vojakov v vasi do paznikov v koncentracijskem taborišču. V stripu je tudi veliko nemih prizorov, ki zaradi odlično vodene dramaturgije, pri kateri avtor anksiozno skače po različnih časovnih obdobjih, sploh ne potrebujejo spremnega teksta. Fascinantni so nočni snežni prizori, ki s poigravanjem svetlobe in senc še potencirajo že tako mračno in mučno vzdušje, s katerim nakazujejo brezizhodnost položaja. Kar Larcenetu vsekakor ni tuje. Že od mladosti se je namreč spopadal z različnimi psihičnimi težavami v obliki bipolarnih motenj, zaradi česar je ves čas jemal zdravila. V času risanja Blasta (izšel je v štirih knjigah v letih od 2009 do 2014) jih je nehal in ustvaril nasilno in surovo likovno in scenaristično mojstrovino, v katerem se zrcali njegovo duševno stanje. Manična depresija je vidna tudi v Brodeckovem poročilu, ki ga je Larcenet risal takoj za Blastom, čeprav je v primerjavi z njim risba navkljub težki tematiki veliko bolj spokojna.

Edina stvar, ki me je pri albumu malce zmotila, je ležeč format. Prav lahko bi bil pokončen, saj v stripu razen panoramskih slik – ki pa bi bile lahko ravno tako pokončne – ni nobenega razloga – kot denimo pri Balkanalijah Samire Kentrić – da ne bi bil v konvencionalnem formatu. Po drugi strani pa s tem knjiga bolj kot na običajen strip spominja na umetniško grafično mapo – kar v bistvu tudi je. Likovna mojstrovina, v kateri na zadnji sliki vidimo v offu Brodecka, kako z ženo in hčerko zapušča vas, pri čemer se njegovo koščeno telo spoji z naloženo dvokolnico, ki jo poriva, in v meglici spremeni v debelega Andererja. Krog je tako sklenjen.