Živimo v neskončni sedanjosti

Andrej Blatnik, foto: osebni arhiv

Intervju z Andrejem Blatnikom, avtorjem knjige Nezbrano delo

Žiga Rus

Pred kratkim je Andrej Blatnik svoje kolumne, komentarje in spremne besede iz zadnjih let zbral v Nezbranem delu. Seveda se tudi v tej zbirki »majhnih premislekov« v prvi vrsti posveča knjigi – kot bralec, kot pisec, kot urednik, pa tudi kot dolgoleten preučevalec bralskih in prodajnih trendov pri nas in na tujem. Ni presenetljivo, da večji del Nezbranega dela zaznamuje zaskrbljenost, a je v njem nanizanih tudi kar nekaj idej, kako se s preizkušnjami na področju knjige spopasti. Medtem ko se v teh dneh znova posveča pisanju literature – ob pomoči Igorja Bavčarja, kot je ekskluzivno razkril za intervju –, je prispeval nekaj majhnih premislekov še za Literaturo na spletu.

 

V Nezbranem delu večkrat omeniš Plitvine Nicholasa Carra, delo, ki med drugim opozarja na poplitvenost spletnega branja. Če gre verjeti v Plitvinah navedeni raziskavi, bodo tudi naju brali nekako v obliki črke F: najprej prvo vrstico mojega vprašanja, nato bo pogled padel za kar nekaj vrstic in preletel prvo vrstico tvojega odgovora, nakar bo sledilo dolgo skrolanje navzdol …

No, malo nama bo pri sprejemanju napisanega morda pomagalo, da so obiskovalci www.ludliteratura.si najbrž trpežnejši bralci, bolj vajeni poglobljenega branja. A za vsak primer bom odgovarjal bolj na kratko …

 

Kljub takim zadržkom pa literarni portali še vedno vznikajo. Ni si težko zamisliti dejavnikov, ki najverjetneje vplivajo na ta pojav – verjetno mu botrujejo ugodna projektna podpora, odsotnost stroškov tiska, pa seveda lažje piarovsko »diseminiranje« prispevkov po družabnih omrežjih. Pa vendar – ali nismo glede na to, da naj bi bila literarna scena tista, ki ceni poglobljenost pisanja in branja, s selitvijo na splet zanemarili končnega cilja?

Stara preživetvena modrost je »prilagodi se ali pogini«. Ko sem pisal kolumne za Dnevnik, sem videl, da so imele tiste, ki jih niso zaklenili za plačljivo uporabo, bistveno večjo odmevnost. In tiste, ki sem jih delil na svojem Facebook profilu, še večjo, in toliko večjo, kolikor bolj jih je kdo delil. Vse znano in pričakovano. Brez posodabljanja ne gre, a ob tem večinoma spregledamo, da nas ta virtualizacija vsakdanjega življenja, ki jo družbeno zapovedani izolacionizem še spodbuja, pripelje do posledic, ki jih očitno nočemo analizirati, saj jih jemljemo kot samoumevne. Dandanes pogosta fraza »imamo težave s povezavo« ne opisuje samo trenutnega tehničnega stanja, ampak vse bolj trajno duhovno.

 

Do povezave med pisci in bralci sicer včasih pride, a tudi to močno določa medij, v katerem se pojavlja. Spletne vsebine pogosteje dosežejo odziv kot natisnjene, a je ta – tudi ko gre za zadeve literarnih krogov – najpogosteje objavljen na družabnih omrežjih ter temu primerno hiter, kratek in oster. Če je daljši, pa v tem okolju spet učinkuje nekam nenavadno.

Na Literaturi smo imeli glede tega precej debate ob uvajanju spletne strani in Andrej Hočevar, njen duhovni in fizični vodja, je zagovarjal tezo, da je splet lahko medij tudi za daljša in bolj poglobljena besedila. Mednarodna ekipa, ki je izvajala raziskovalni projekt E-read, je ugotavljala nasprotno: da si izkušeni uporabniki branja besedila, ki jih pridobijo na spletu, natisnejo in jim sledijo s svinčnikom v rokah. Običajno skeptiki odgovarjajo, da gre tu za nedigitalizirane starce, ki se ne znajo znebiti zdaj odvečnih navad, a že nevrološko gre za različne tipe branja, kakor opozarja tudi Maryanne Wolf v knjigi Bralec, vrni se domov, ki izide v kratkem. A vendar se digitalnemu prenosu besedil ne moremo odreči, je in bo naša realnost. (Na neki način se v različnih pogledih nanj pojavlja staro razhajanje med Adornom in Benjaminom, ali je kulturna industrija nujno slaba zaradi svojega, pa recimo tako, poplitvenja kulture in umetnosti ali pa je lahko tudi dobra, vsaj kot način učinkovitejše distribucije.)

 

Poleg tega splet, kot opozarjaš, ni tako večen, kot se zdi – spletne povezave včasih že čez deset let ne vodijo več nikamor. Ne vem natančno, kako se s to minljivostjo spopadajo denimo v NUK-u, vsekakor pa obstaja bojazen, da bodo prihodnji raziskovalci mnogo teže raziskovali denimo prvo recepcijo te ali one slovenske avtorice …

Morda je to uglašeno z našim duhom časa, ki spet, kakor v antiki, vidi samo tisto, kar se dogaja zdaj, ne pa tistega, kar se je v preteklosti ali se bo v prihodnosti. Živimo v neskončni sedanjosti in želimo biti mladi vse do smrti. Večkrat pozabo literarne preteklosti ilustriram s primerom Pavleta Zidarja, ki je bil v mojih mladih letih osrednji slovenski pisatelj, zdaj pa moji študentje ali udeleženci na pisateljskih delavnicah ne vedo zanj. Nevrologi bi sicer hitro razložili, da možgani takoj brišejo odvečne podatke, če je preveč nakopičenega – Carr v Plitvinah tako navaja fenomen taksistov, ki si kupijo GPS in potem hitro pozabijo, kako se na pamet pripelje do mestnih znamenitosti.

 

V Nezbranem delu ne citiraš le Igorja Bavčarja v Financah iz leta 2005, temveč tudi Bavčarja v Teleksu iz leta 1988. Kratek preizkus z guglanjem me ne pripelje do omenjene izjave (samo do tvojega teksta), očitno torej črpaš iz drugega vira, nemara osebnega, kar je še nekaj, kar morda ni čisto v skladu z modernim branjem: zdi se mi, da se skozi večino nas kot bralcev pretaka marsikaj, manj pa je morda napora, da bi kaj trajno zadržali za prihodnjo uporabo, analizo, primerjavo …

Tisto iz Teleksa (ki očitno ni digitaliziran!) sem si sicer izpisal, in po 32 letih pride prav, saj bo končalo tudi v mojem novem romanu Trg osvoboditve, ki se vrača v osemdeseta. A zdaj celo jaz, vernik zapisanega, ne zapisujem več v blokec, ampak si domislice snemam na telefon in jih hranim v oblaku, drobce iz časopisov pa poslikam ali izrežem; prilagam dokaz, spet gre za Bavčarja, ta je očitno s svojo preobrazbo res zanimiv romaneskni lik.

 

 

Hkrati me izrezek pod računalniškim zaslonom vsak dan opominja, naj pišem, naj pri ostalih sprotnostih ne pozabim na tisto, kar (uporabimo pogojnik) naj bi trajalo dlje. Ali vsaj ostalo dlje. Nekako tako opominjajo tudi knjige in nosilci zvoka in slike, ki jih imamo na policah: tu smo, uporabi nas. Kar je na trdem disku ali v oblaku, hitreje zbrišemo, tudi iz spomina.

 

Pogovarjava se ravno sredi knjižnega sejma, ki je letos kajpada spletni in zato tudi bolj v ozadju zavesti (zdi se, da celo medijske; Delo je na torkovih kulturnih straneh, ki se najbolj posvečajo knjigi, namesto o sejemskih nominirancih in zmagovalcih raje poročalo o Bookerjevem nagrajencu in nominirancih za britansko nagrado Young Writer of the Year). Liffe je ob četrtini načrtovanega programa dosegel tudi četrtinsko prodajo vstopnic. Kakšne prodajne uspehe napoveduješ sejmu?

Tega si ne upam – tisti, ki vnaprej vedo, kaj bodo kupili, so na sejmu doslej kupovali tudi zaradi popustov, ki so bili za nove knjige tam dovoljeni, a ta motivacija je s suspenzom Zakona o enotni ceni knjige odpadla. Veliko prodaje pa pride iz spontanih nakupov, ko obiskovalec sejma pač opazi – in kupi – marsikatero knjigo, za katero prej ni vedel, da obstaja, in v današnji medijski realnosti je taka velika večina objavljenih knjig. Letos tega ne bo, prav tako ne bo nakupov, h katerim bi nas nagovorili živi dogodki. Dodatna težava pa je tudi, da bo za naročene knjige treba plačevati poštnino vsaki založbi posebej – in morda iti po vsak paket posebej v vse daljše vrste na pošto.

 

Že drugič letos so se zaprle tudi knjigarne, pa tudi po epidemiji klima zanje ne bo najugodnejša. Bi bil v tem oziru smiseln bolj odločen in ambiciozen angažma države, ki bi si prizadeval za dovolj veliko število knjigarn s kvalitetno knjižno ponudbo po vsej Sloveniji?

To bi gotovo pomagalo, a ne bi rešilo težav. Ko smo sodelovali v radijski oddaji ob zaprtju knjigarne Modrijan in je Marko Golja apeliral, naj bi mesta dajala knjigarnam prostore v cenejši ali brezplačen najem, je direktor Modrijana Branimir Nešović trezno pripomnil, da najemnina za izgubo, ki jo je ustvarjala knjigarna, ni bila ključna. Kvalitetna knjižna ponudba pač ne ustvarja veliko denarnega toka, to vemo vsi, ki smo se kdaj poglobili v podatke. Če celo najbolj prodajani slovenski avtorji z dohodki iz prodaje knjig ne bi mogli zaslužiti niti pol povprečne mesečne plače, so stvari jasne, in občasno popularne teorije, da naj gre kultura scela na trg, ki bo že pokazal, kaj je dobro, so znak, da strumni govorci niso dobro preučili predmeta svojih pridig.

 

Del podpornega sistema knjige je tudi literarno (ali širše knjižno) dogodkovje. Ni povsem izključeno, da se slednjemu v času zaprtja in zoomovskih pogovorov ne godi celo bolje, kot se mu je pred korono, ko se je bilo treba fizično odpraviti na pogovor ali branje. Po drugi strani v Nezbranem delu razpravljaš tudi o izkušnji domačega ogleda filma in ugotavljaš, da nam ta na neki način dovoli preveč – ker nismo prisiljeni v prisotnost, tudi ni več zbranosti, ni več enovite in neprekinjene izkušnje, ki od nas zahteva določen recepcijski napor. Podobno je denimo na Radiu Študent ugotavljal Jure Boršič: ne le da gre za drugačno doživetje zvoka, temveč bomo ob preveč hrupnih delih koncerta tudi znižali glasnost in se tako zavoljo udobja izognili intenci ustvarjalcev. Umetnost (in pogovori o njej) ima torej v svetu, kjer njeno obliko v veliki meri diktira sam prejemnik, manjše možnosti izražanja in vpliva …

To je samo en vidik težave. Še pomembnejši je, da so tovrstni pogovori precej enosmerni: nekdo govori in nam nekaj sporoča, mi pa poslušamo. Naša družbena težava, tudi onkraj knjižnega sveta, je nemožnost – in iz tega izhajajoča nezmožnost – sporazumevanja, izmenjavanja in usklajevanja stališč. Prav te dvosmernosti manjka večini spletnih dogodkov – potekajo nekako ex cathedra in seveda ni niti kasnejšega pogovora o slišanem med obiskovalci.

Nekaj časa sem mislil, da je to pogrešanje moj osebni problem. Ko sem se kot urednik s Cankarjevo založbo premaknil v skupino Mladinska knjiga, me je najbolj presenetilo, da za izmenjave mnenj tam ni bilo nobenega strukturiranega interesa. Kot da bi obstajal tihi dogovor: »Preveč dela imamo, ne bomo izgubljali časa.« Zdaj pa mi profesorski kolegi javljajo, kako pomaga, da si večina študentov ob predavanjih po Zoomu prižge kamere in prek njihovih obrazov dobijo vsaj nekaj povratnih informacij, ali so dovolj razumljivi in zanimivi, in tudi prenosom koncertov iz Kina Šiška je precej pomagalo, da so na video steno prenašali poslušalce, ki so plesali ali vsaj prikimavali vsak v svoji domači sobi. Celo tako oddaljeno občinstvo je bolj spodbudno od nevidnega.

 

Še malo podrobneje o slovenskih bralnih navadah: V Nezbranem delu ugotavljaš, da beremo dosti manj »urbanih žanrov« kot denimo Američani, a da se to vendarle spreminja. Vsaj kriminalni žanr je v zadnjih letih dodobra zacvetel in se bo najverjetneje razvijal tudi v prihodnje. Kakšnega nadaljnjega razvoja bi si osebno še želel v slovenski literaturi? Se ti zdi, da glede na tuje trende pri nas zeva še kakšen v nebo vpijoč žanrski (ali drugačen literarni) manko?

Še zmeraj manjkajo tako rekoč vsi žanri, vključno s (še zmeraj) kriminalko, kjer smo res dobili nekaj dostojnih romanov, vendar premalo; samo Tadej Golob in Avgust Demšar se oglašata redno. A da ne zaključiva preveč pesimistično, za črnoglede perspektive imamo trenutno dovolj neliterarnih razlogov: gotovo je dobro, da so v zadnjih letih najbolj prodajane knjige napisali slovenski avtorji, in ne le žanrski. Bronja Žakelj je prejela kresnika za najbolj prodajano knjigo leta 2019, blizu takšnemu dvojnemu uspehu je tudi Veronika Simoniti z Ivano pred morjem, precej zahtevnejšim romanom. To zbuja upanje, da se bodo bralci od najbolj izpostavljenih slovenskih romanov selili še k drugim, pa tudi h kratkim zgodbam, poeziji, esejistiki in tako dalje. Da bomo brali in obstali – pa ne na mestu!

O avtorju. Žiga Rus se ukvarja z literarno kritiko, lekturo in občasnim sodelovanjem v žirijah. Je predstavnik t. i. »skope« šole pisanja osebnih predstavitev.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prosojno odstiranje tistega, kar ostaja skrito

    Nina Gostiša

    V zbirki Novi pristopi je spomladi izšla edinstvena zbirka razprav o očitnih in subtilnejših vezeh med izbranimi dvojicami likovnih in literarnih del Jana Vermeerja in Tomasa Tranströmerja, Vincenta van Gogha in Anne Sexton, Théodora Géricaulta in Juliana Barnesa, Paula Cézanna in Allena Ginsberga, biblijske Geneze in Andreja Rubljova ter Pietra Bruegla starejšega in Braneta Senegačnika.

  • Zakaj sem pravzaprav deset let vztrajala

    Rok Bozovičar

    Tina Vrščaj (1987) je literarna kritičarka, ki je kritiške zapise desetletje objavljala v Delu, Literaturi in Pogledih ter polovico tega obdobja sodelovala v komisiji za nagrado kresnik. Letos je izšla knjiga Kritičarka na drevesu, ki z obsežnim izborom kritik nudi vpogled v njeno (ob)sodbo slovenskih romanov in, morda malce presenetljivo, tudi zaokroža njen kritiški opus.

  • Zgodbo ožamem, iztisniti si želim bistvo

    Martin Justin

    Zbirko Kamni z Marsa sestavlja devet kratkih zgodb, ki so nastale v precej dolgem časovnem obdobju: zgodba Terasa v Rimu štiri leta pozneje je bila na portalu ludliteratura.si objavljena že leta 2013, naslovna zgodba pa na primer opisuje zelo očitno sodobne dogodke (pandemijo in misijo roverja Perseverance na Marsu).

Izdelava: Pika vejica