Včasih je moja kritika neke vrste odzvanjanje

Pogovor s Stritarjevo nagrajenko Tanjo Petrič

Ana Schnabl

Tanja Petrič si je s svojim kritiškim opusom letos prislužila Stritarjevo nagrado. Kritičarka, ki je formativno fazo prešla že davno tega (lepo je v Sloveniji biti mlad, saj si tak lahko vse do smrti), svoja besedila objavlja v vseh osrednjih literarnih revijah in časopisih, neredko pa se podpiše tudi pod spremno besedo k prevodnemu besedilu. Prevaja iz nemščine, v prostem času pa se uči tudi enega izmed skandinavskih jezikov.

Je na TRR že prispelo kakšno nakazilo?

Tu in tam se je kakšen Tihidon počutil nagovorjenega. Večji priliv pa pričakujem ob honorarju za naslednjo kritiko. In vse nadaljnje. (smeh)

Kakšno sporočilo nosi plaketa Stritarjeve nagrade? Vprašanje je ironično.

Na plaketi piše, katera institucija mi nagrado podeljuje, navedena so imena članov žirije in podpisa predsednika žirije in predsednika Društva slovenskih pisateljev. Besedilo je lično, kaligrafsko izpisano. V veliki mapi.

Kakšno pa je simbolno sporočilo zgolj plakete ob Stritarjevi nagradi?

Seveda sem zelo vesela Stritarjeve nagrade. Veseli me, da je žirija prepoznala moje delo in ga visoko ocenila. Umanjkanje finančnega dela pa med drugim sporoča, da ima podeljevalec očitno težave s financami. Ob tem obstaja nevarnost, ki sem jo že večkrat omenila, da bodo po principu domin padla še druga finančna nagrajevanja v kulturi. Slabi zgledi vlečejo. Čeprav priznam, da bi mi tudi osebno, nekaritativno in malce sebično na misel padla kakšna dobra in praktična ideja, kako porabiti bivših 1500 EUR bruto. Razpada mi recimo premajhna pisalna miza, pa stol je že zguljen, kakšen nov računalnik bi lahko zamenjal osemletnega starčka z XP-ji … 

V intervjuju za osrednji slovenski časopis si dejala, da je finančni del nagrade nekakšen korektiv za slaba izplačila v kulturi nasploh. Se še vedno strinjaš sama s sabo? Na družabnih omrežjih se je okoli tega vprašanja – neverjetno – razcvetela konstruktivna debata.

Pesnica Anja Golob je na FB pred kratkim napisala, da nagrade ne bi smele biti korektiv, s čimer se vsekakor strinjam. Seveda ne bi smele biti korektiv, tako kot tudi honorarji za kritiko ne bi smeli biti 40 EUR bruto, ampak o modalnosti je težko razpravljati. Situacija je – takšna, kakršna je – skrb vzbujajoča. Glede na to, da sem v tem trenutku dobila javni glas, se preprosto čutim dolžno do svojega ceha, da spregovorim o vsem tem in opozorim na trenutno situacijo. Resnično stanje kaže, da so nagrade, štipendije in podobna vrsta »spodbud« še kako, celo življenjsko pomembne za delavski sloj samozaposlenih. Raziskave Asociacije za leto 2012 so razkrile, da je povprečni letni bruto prihodek samozaposlenega v kulturi znašal 12.513 EUR in da je celo 45,5 % samozaposlenih v kulturi zaslužilo manj kot 10.000 EUR letno. Če pretopim nekdanji znesek Stritarjeve v svojo življenjsko situacijo, s katere lahko govorim in odgovarjam, bi mi pokril štiri mesečne najemnine s stroški vred v moji ljubljanski garsonjeri (in ne v penthousu!), kar zame ni nezanemarljivo. Ampak to je že del druge, stanovanjske problematike. Še vedno pa se v Sloveniji pri nagrajevanju v kulturi pogovarjamo o »simboličnih zneskih«, ki se pravzaprav ne morejo meriti recimo z avstrijskimi, nemškimi in švicarskimi nagradami. 

Se ti zdi na kakršenkoli način sumljivo – če zopet vprašam sarkastično –, da kritiško nagrado podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, ki pod streho zbira ljudi, o katerih kritiki včasih ne pišemo posebej ljubeče? Bi bila stanovska nagrada bolj logična? 

Idejo za ustanovitev kritiške nagrade, ki je bila prvič podeljena 1998, je dal Vital Klabus – torej dolgo pred ustanovitvijo Društva slovenskih literarnih kritikov. Ker je bilo treba nagrado verjetno udomačiti v eni izmed institucij, je bila najbolj logična izbira pač DSP. Zdi se mi, da je nagrada za mladega kritika pomembna, parira tudi nagradi za prvenec in nagradi Radojke Vrančič za mladega prevajalca. Zdaj ko je ustanovljeno DSLK, se mi zdi smotrno, da bi se ustanovila tudi stanovska kritiška nagrada, ki se ne bi gibala znotraj generacijskih okvirjev. Obstaja namreč kar precej kritikov, ki izstopajo iz okvirja »mladih« in opravljajo odlično delo, pa zanj še nikoli niso bili nagrajeni. »Herr, es ist Zeit« …  

V zadnjem času pišeš zlasti kritike poezije. Si se za to odločila, ker je kritika poezije deficitarno početje – veliko več ljudi piše pesmi, kot pa zapise o pesmih – ali pa gre za ljubezen?

Začelo se je čisto slučajno. Moje prve kritike v Večeru so bile kritike prevodne proze, zlasti iz nemškega govornega okolja. Prva objavljena kritika v Literaturi pa se je ukvarjala z antologijo japonske proze Najdeno v Tokiu. Načelno se ne otepam pisanja o različnih literarnih žanrih, čeprav vem, da so nekateri kritiki izključno specializirani za prozo. Ker sem tudi sicer že od nekdaj zvesta bralka poezije in mi je blizu, mi uredniki verjetno raje ponudijo pesniško zbirko, ki je morda ne spravijo tako hitro v promet kot kakšnega proznega dela. Zadnji dve leti pa sem se s poezijo ukvarjala še bolj intenzivno zlasti zaradi festivala Pranger, kjer sem bila kritiška selektorica. Čeprav je poezija res slabše brana kot proza, se v Sloveniji vsako leto rodi več pesniških zbirk kot romanov, kar je svojevrsten paradoks.

Verjetno za to, da so kritiki poezije zastopani slabše, obstajajo določeni razlogi. Gre morda za to, da je o prozi laže pisati, da nam proza vseeno ponuja več trdnih in že razgrnjenih iztočnic, poezija pa se pač najbolje razloži kar sama? Če sem hudomušna – v kritiki poezije se iz dela citira bistveno več kot v kritiki proze.

Menim, da ne gre za razmerje med težjim in lažjim pristopom. V kritiki proznega dela se je mogoče laže nasloniti na njegovo vsebino, ki je bolj povedna, kritik preprosto operira z več (jezikovega) materiala, poezija pa je po navadi bolj kompaktna in zgoščena, zato »obnove« odpadejo. Kakšen motiv, misel ali ideja se pogosto lahko najtočneje ponazori s citatom verza, kar pa ne pomeni, da dober kritik ne teži k sintezi, k razpravi o vodilnih motivih ali tematikah, o formi in o rdeči niti določene pesniške zbirke. Verjetno se je treba bolj kot pri prozi nanašati na avtorjev pretekli opus, ki ustvarja njegovo poetiko, gradi njegov poetični svet, ki ga kritik testira tudi na odklone od uhojene pesniške poti.      

Bi lahko opisala svojo kritiško metodologijo? Kakšen aparat meniš, da si oblikovala?

Včasih sem se precej naslanjala na literarno teorijo: običajno sem delo obravnavala skozi vsebinski in formalni vidik, pri čemer sem oboje po pravilih razdelila na nižje kategorije ipd. Rada sem vpletala citate avtoritet in iz njih črpala verodostojnost svojih besedil. Iskanje zaslombe v različnih avtoritetah je pogosto početje mlajših kritikov – gre za neke vrste skrivalnice. Postopoma pa sem se sprostila in metodološki aparat ponotranjila do te mere, da o njem ne razmišljam kaj dosti. Zdaj kakšen parameter tudi izpustim – naučila sem se izbirati in postavljati prioritete. Na splošno pa je moj pristop nekakšna mešanica znanstvenega in osebnega, saj sem prepričana, da mora biti kritika utemeljena v nečem zunanjem, do neke mere objektivnem – da sploh vemo, o čem se pogovarjamo – in v nečem izrazito avtorskem, česar pač ni mogoče reproducirati. Včasih pa se mi dogaja, da me slog avtorja, čigar delo obravnavam, popolnoma posrka, tako da je moja kritika neke vrste odzvanjanje.

Se ti je kdaj zgodilo, da si med branjem do dela čutila odpor oziroma v njem sploh nisi uživala, po analizi pa si bila primorana ugotoviti, da je pravzaprav kakovostno?

Tu in tam se mi je že zgodilo, ja. Če navedem primer, ki se ga spomnim, je bil to roman Herte Müller Lisica je že takrat bila lovec, ki mi po več bralskih poskusih sploh ni stekel. No, naposled sem se vendarle pretolkla skozi. Moj odpor je bil velikanski, hkrati pa sem slutila, da je delo dobro. Če bi o tem delu pisala na podlagi intuicije, torej v tem primeru iz lastnega odpora, bi mu naredila krivico, tako da o romanu na koncu nisem pisala. Spraševala sem se, čemu odpor in od kod izvira, a ga nisem znala opredeliti in spraviti na raven argumenta, ki bi se lahko oblikoval v tehtno zavrnitev. Čeprav je dandanes precej moderno, da se v kritiki operira z razpoloženjskimi pojmi, kot so »dolgočasen«, »zamorjen«, »žalosten«, »vesel« ali »zabaven«, so se mi zdele te opredelitve preveč površinske. Knjige preprosto nisem zmogla ujeti, name je učinkovala kot eksotična jed, ki je sicer zanimiva in užitna, ampak ne vem, če bi si jo naročila še enkrat. 

Pa sva pri paradoksu kritištva: kot kritičarka si pod besedilo podpisana z imenom in priimkom, kot zgodovinska oseba, vendar si ob vsakokratnem soočenju z novim delom primorana stopiti iz lastnega imena in priimka, nikakor ne moreš govoriti zgolj iz sebe.

To je verjetno ključna razlika med profesionalnim kritikom in ljubiteljskim bralcem. Bralec se lahko giblje v razponu všeč – ni všeč in podaja povsem afektivne sodbe, kritik pa mora vseeno prestopiti ograjico svojega vrta. To ne pomeni, da je kritika popolnoma objektivna, dokler bo za njo stal človek, temu ne bo tako. V kritiko je vselej vpleten tudi zasebni okus, ampak ta ne sme prevzeti glavne besede pri analizi in biti v škodo argumentu.

Moraš kot kritik potemtakem živeti več možnih bralcev hkrati?

Najbrž. Čeprav je vživljanje zahtevno, če ne celo nemogoče početje. Nikoli ne moremo zares vedeti, kako mislijo in čutijo soljudje. Običajno delujemo iz lastnih izkušenj, ki jih generaliziramo.

Pogosto slišimo, da je kritika sicer pisana, ni pa množično brana. Je to resnično pomemben problem?

Kritika je približno toliko brana, kolikor so brane revije ali rubrike časopisov, v katerih je objavljena. Umetnost nima množičnih sledilcev in ne more tekmovati s športom. Da je kritika tako rekoč butična dejavnost, ni njena slabost. Omejena branost kulturnih in sploh vseh refleksivnih vsebin podaja predvsem neko sliko družbe. Saj veš, kaj je naredila mačeha, ko ji je zrcalce razkrilo pravo obličje lepote …   

Veliko si v tekstu, tako rekoč. Pišeš kritike, prevajaš, pišeš spremne besede, portrete itd. Ko se človek z besedilom zbliža, obstaja nevarnost, da bo pričel hrepeneti po tem, da bi ustvaril kaj umetniškega. Čedalje več – zlasti mladih – kritikov prehaja med pisatelje ali pesnike. Si ta klic začutila tudi ti? 

Sama sem se našla v kritiki in bolj esejističnem slogu, čeprav sem na gimnaziji obiskovala ure kreativnega pisanja in celo zapisovala poezijo, ki se valja po disketah. Še dobro, da se tovrstnih nosilcev več ne da vtakniti v računalnik … Nič problematičnega se mi ne zdi na tem, da kritik postane tudi pisatelj, konec koncev je teh »mešanih« profilov skozi (slovensko) literarno zgodovino kar nekaj. Saj lahko tudi pisatelji gojijo in dobro opravljajo več vlog. Hkrati se mi zdi pozicija, da je kritik »nižji pisec«, precej zastarela in živi primeri dokazujejo, da to ne drži.   

Ob tem morava za konec verjetno poudariti, da je biti kritik poklic of it’s own, kot bi dejala Virginia, ne pa vmesna postaja na poti do pisateljskih uspehov, kajne?

Definitivno.

O avtorju. Ana Schnabl je dvakrat nagrajena pisateljica. V kratkem izide njeno drugo delo, roman z naslovom Mojstrovina. Živi v Kamniku s fantom, dvema psicama in mačkom.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu
  • Anja Golob says:

    Morda za začetek vendarle vztrajamo pri natančnem navajanju: nisem napisala, da nagrade NE BI SMELE biti korektiv, napisala sem, da nagrade NE MOREJO biti korektiv. Ključna razlika je v zavestni neuporabi pogojnika, ne v modalniku – poleg pomenske razlike med glagoloma. In v smislu.

    A pomembneje je, da gre pri stvari za mnogo, mnogo več od neke zasebne mize – o čemer sem pisala v nadaljevanju istega zapisa (FB, 7. 7. 2015). Za kritiko gre, in za poezijo. Za degutantno stanje v slovenski kulturi gre, za odnos delodajalcev in MK do deležnikov, ki v njej delamo, za neurejeno delovno-pravno zakonodajo, za daveč prekariat. Situacija ni »skrb vzbujajoča«, katastrofalna je. In ne bo se spremenila sama od sebe. In gre tudi za to, kaj v stavku “Jaz igram violino.” poudariš: osebek ali predmet. Iz tega izvira drža, ki vodi v delovanje – zase, ali pač za skupno stvar.

    Po mojem mnenju je dolžnost nagrajenk in nagrajencev, razumeti z nagrado dodeljeno pozicijo kot mesto, s katerega moramo opozarjati na napake v sistemu ter se truditi za njegove izboljšave – točno, ne glede na denar. Nagrade izpostavljajo. Če simbolnega mesta, na katerega nas postavljajo, ne razumemo, in če nismo sposobni nositi simbolne moči, ki nam je s tem dana, jih po moje nismo vredni.

    Osebno se mi zdi paradoksalno, kratkovidno ter celo nevarno, kadar redukcijo na denar kot edini družbeni kriterij s svojimi besedami ali dejanji legitimirajo prav umetniki oziroma ti, ki umetnost reflektirajo – delo obojih bo namreč v svetu, kjer šteje edino profit, popolnoma odveč.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kritika ni nič samoumevnega in se mora v vsakem tekstu na novo dokazati

    Rok Smrdelj

    Drugi pogovor o literarni kritiki se je odvil 23. aprila 2015 v okviru Prepišnega uredništva. Na njem so sodelovali Ana Schnabl, Aljoša Harlamov in Tanja Petrič. Moderiral je Rok Smrdelj. … →

  • Kritik naj (ne) bo!

    Jasna Lasja

    Kakšna je možnost rešitve? Uvesti še eno nagrado za kritike ali Stritarjevo nagrado razrešiti starostne omejitve? Prva možnost bi najbrž potegnila za seboj preveč navlake s strani drugih cehov, zato se mi zdi bolj smiselna druga.

  • Nova ekonomija, nova kritika

    Aljaž Krivec

    Prvi dan. Postopno. Trditev, da je kritika v krizi, je iz (bržkone) resne zaskrbljenosti postala krilatica, ki je vsakič znova izgovorjena v defetistični in ponavljajoči se maniri. Pravzaprav je … →

Izdelava: Pika vejica