Kritik naj (ne) bo!

Besedilo je nastalo ob mojem več kot dvajsetletnem intenzivnem pisanju literarnih (in sedemletnem gledaliških) kritik. Z njim želim pokazati na nezavidljivi položaj kritika pri nas in spodbuditi k njegovemu izboljšanju. Ker pri tem izhajam iz osebnih izkušenj, ki jih skušam širše reflektirati, tu in tam navajam podatke iz lastne bibliografije.

Ob podelitvi letošnje Stritarjeve nagrade je predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer dejal, da je literarna kritika »pomembna«. Na posnetku nacionalne televizije je takoj za tem glas novinarke v offu dodal, da večina prejemnikov te nagrade kritike še vedno piše.

Glede na razmere na tem področju se tako s prvo kot z drugo izjavo ne morem strinjati. Če začnem pri drugi: izmed šestnajstih prejemnikov od leta 1998 do danes je aktivnih kritikov približno tretjina. Nekateri med njimi so kmalu po prejemu nagrade celo deklarativno povedali, da kritike ne pišejo več. In se tistemu delu utemeljitve nagrade, ki pravi, da kritik še ni povedal zadnje besede, posmehnili v brk.

Glede »pomembnosti« literarne kritike, kar naj bi torej veljalo na DSP, pa je treba povedati tole: Po številnih posamičnih opozorilih, argumentih, konkretnih predlogih tako z moje strani v zadnjih sedmih, osmih letih kot tudi s strani kakšnega kolega kritika na DSP glede postavitve objektivnejših kriterijev za literarne kritike na vsakoletnih razpisih štipendij iz knjižničnega nadomestila – saj je že dolgo jasno razvidno, da se delo kritikov vrednoti po lestvici, pisani na kožo pisateljev in pesnikov, kar pomeni, da smo kritiki že v osnovi v neenakovrednem položaju – ni bila v prid bolj smiselnemu in vsaj približno enakovrednemu vrednotenju dela kritikov, pisateljev in pesnikov v razpisni dokumentaciji dodana ali spremenjena niti ena postavka. Moje govorjenje in pisanje v to smer je padalo, in še vedno pada, na gluha ušesa. Govorim seveda o literarni kritiki kot osrednji dejavnosti. Podobne predloge oziroma argumente sem glede razpisov delovnih štipendij pošiljala tudi na Javno agencijo za knjigo, kjer so, najbrž prav tako ob še kakšnem tovrstnem predlogu, leta 2010 na razpisu za literarne kritike od šestih predpisanih podelili sedem štipendij, kot je razvidno z njihove spletne strani, ki so bile za polovico nižje od siceršnjih pisateljskih. Kasneje podobnega razpisa ni bilo več. Seveda smo kritiki podobno kot na DSP tudi na JAK vabljeni, da se prijavimo na vsakoletni razpis delovnih štipendij, vendar je v tem primeru še bolj jasno, da je takšno vabilo, še posebej ob dokaj ohlapnih kriterijih, ki jih lahko vidimo v razpisni dokumentaciji JAK, zgolj slepilo.

Razdelki, ki na tovrstnih razpisih prinašajo največ točk (DSP) oziroma naredijo največji vtis na komisijo (JAK), so za literarnega kritika ne glede na to, ali svoje delo intenzivno opravlja pet, deset, dvajset ali trideset let, tako rekoč nedosegljivi. Kritika ni prevodna literatura, edina nagrada je starostno omejena, tovrstne antologije se ne izdajajo, zato je kritikova uvrstitev vanje nemogoča, zožena je možnost prezentacij, še posebej v tujini, itd. Ob vsem tem pa se z rastočim številom prijavljenih in vsakoletnim nižanjem sredstev že tako majhna možnost, da bi človek štipendijo prejel kot »zgolj« kritik, vsako leto bolj strmo približuje točki nič.

Izdati knjigo literarnih kritik je boj z mlini na veter, saj tovrstno čtivo, namenjeno ožjemu krogu bralcev, ne prinaša dobička in se mu založbe raje ognejo. In če kritiku vendarle uspe izdati knjigo, se to nikakor ne zgodi vsaka tri leta ali morda še pogosteje. Ne zato, ker se v tem času ne bi nabralo dovolj kakovostnih in določen tematski krog uokvirjajočih besedil. Nedavno sem se odločila, da ne nadaljujem s pisanjem esejev o sodobnih slovenskih pisateljih, saj sem po preverbi na nekaj založbah ugotovila, da takšne knjige ne bo izdal nihče – standardni odgovor je pomanjkanje denarja – ali pa bi jo, a zanjo ne bi plačal honorarja. Do dogovora o znižanem avtorskem honorarju zaradi predhodno revijalno objavljenega dela esejev niti ne pridemo.

Doslej sem izdala dve knjigi kritik, gledaliških in literarnih. Zgodba izdaje prve od njiju je dovolj zgovorna: med procesom izdaje mi je bil ukinjen obljubljeni nizek honorar, namesto pogodbe sem prejela malo več kot polovico knjig, potem ko sem v okviru sredstev, ki jih je zanjo namenil izdajatelj, sama iskala možnost izdaje v vseh njenih segmentih, od preloma, tiska, lektorja do pisca spremne besede, medtem ko sem bila urednica in korektorica sama. Moj celostni angažma je bil izdajateljev pogoj, da knjiga sploh izide. Ko so bila po predhodnem dogovoru o izdaji knjige vsa besedila pripravljena, se je namreč uresničil znani črni scenarij – dilema, ali izdati knjigo na opisani način in brez honorarja ali je ne izdati. S pomočjo druge založbe mi je uspelo izdajo izpeljati z razpoložljivimi sredstvi, in ko sem poračunala še zadnji strošek, honorar za avtorja spremne besede, ter ugotovila, da je ostalo še takratnih trideset tisoč tolarjev (malo več kot 100 evrov?), sem izdajatelja vprašala, ali mi lahko ta preostanek izplača kot honorar. Odgovor je bil negativen. Avtor spremne besede, ki je moje kritike primerjal s kritikami Lessinga in V. Kralja in ki je bil pol leta pred tem predsednik komisije za podelitev Stritarjeve nagrade (slednja je tisto leto romala v roke gledališki kritičarki za nekajmesečno pisanje kritik), mi je dejal, da za moje kritike pred izdajo v knjigi ni vedel, druga članica komisije pa mi je po izdaji knjige napisala presenetljivo pohvalo po elektronski pošti. Knjiga literarnih kritik in esejev je po izkušnji s prvo izšla v elektronski obliki.

Moja zgodba seveda ni osamljen primer; tisti, ki že dlje ustvarjamo, vemo, da je slovenska kulturna scena polna poskusov – in praks – ustvarjanja za nizek ali nikakršen honorar (sodelavci najstarejše slovenske revije [Zvon, op. ur.] smo na primer januarja letos prejeli vabilo uredništva k nehonoriranemu sodelovanju, saj je revija ostala brez državne podpore). Nasploh je obstajala, in žal še vedno obstaja, zavest, da so najboljši avtorski projekti, tako na literarnem, uprizoritvenem kot najbrž še kakšnem področju, tisti, ki so nastali iz nič ali s pomočjo minimalnih državnih sredstev. In pri tem ne govorim o članku, govorim o izdanih knjigah in uprizorjenih gledaliških predstavah. Ker pred desetletjem in več ni bilo možnosti objavljanja umetnikovih tegob na polju ustvarjanja na danes vse številnejših spletnih portalih, kar postaja zadnje čase že skoraj modno, se je o teh stvareh manj pisalo in javno razpravljalo, umetnik pa je bil prepuščen lastni iznajdljivosti in neformalnemu cehovskemu povezovanju, ki je znalo biti mnogo bolj kompaktno od marsikaterega tovrstnega formalnega združenja danes.

Kot zvečine zunanji sodelavci revij in časnikov, za katere pišemo, smo kritiki tudi povsem nezaščiteni. Ne samo da se v zadnjem času zaradi krize naše mesto opazno zožuje, višino honorarja določa urednik v skladu s sredstvi, ki jih ima na voljo, kar pomeni, da razen tam, kjer so honorarji fiksni, ne vemo, koliko bomo za objavljeno besedilo prejeli, in smo lahko konec naslednjega meseca neprijetno presenečeni (kar pomeni tudi za dobrih štirinajst tisoč znakov s presledki dolg esej prejeti sto deset evrov bruto in od tega odbiti 25 evrov za knjigo, ki jo je bilo, neprevedeno, najprej treba kupiti). Zapisane kriterije tovrstnega vrednotenja uredniki upoštevajo ali pa tudi ne. In tukaj se zadeva konča. Tudi uredniške posege zvečine beremo šele v objavi. Da mi v uredništvu spremenjeni naslov moje recenzije nikakor ni všeč, nikogar ne briga. O tem, da se lahko zmoti tudi urednik ali da je njegova negativna sodba o mojem dolgoletnem kritiškem pisanju, nastala na osnovi njegovega popolnega nepoznavanja slednjega, neresnična, pa je težko razpravljati, saj s tem predvsem tvegam, da me odslovi (ali da odidem jaz), kar si urednik ne glede na poklicne izkušnje in osebnostno zrelost pač lahko privošči. Tudi zato, ker je kritikov dovolj in se je sploh najbolje ukvarjati z avtorji, s katerimi ima ob svoji pregovorni (pre)obremenjenosti čim manj dela. Ali pa z avtorji, s katerimi je v prijateljskem odnosu. Opisana praksa seveda ni stalna, s kar nekaj uredniki imam dolgoletne pozitivne izkušnje, a posamezne reakcije, ki prestopajo iz poklicne v osebno sfero, me še vedno presenetijo.

Tudi simpozij o literarni kritiki, ki ga je DSLK pred nekaj leti uspešno izpeljalo v Cankarjevem domu, razen medijskega pokritja resnici na ljubo na področju literarne kritike ni prinesel nobenih sprememb na bolje. Prispevki so bili vsekakor zanimivi, zabavni, a kaj drugega kot posamičnega podžiganja k (intenzivnejšemu) pisanju kritik simpozij najbrž ni prinesel. Zdi se mi, da se je njegov namen, kolikor je bil jasno definiran oziroma razumljen kot začetek promoviranja literarne kritike, in ne zgolj zagledan sam vase, na poti nekam izgubil. Eden osnovnih namenov stanovske organizacije je po mojem mnenju v tem, da zavzema stališča, jih javno zagovarja in z njimi nastopa, kjer bi bilo mogoče razmere spremeniti na bolje. Ker je organizirano mnenje prepričljivejše od posamičnega. Tovrstna naslova sta gotovo najprej oba navedena podeljevalca štipendij – prepričana sem, da bi s konkretnimi predlogi argumentirano stanovsko mnenje zaleglo bolj od razpršenih posamičnih, ki so zvečine razumljena kot zgolj tarnanje, in tudi prineslo dolgoročne pozitivne spremembe.

Ob vabilu v članstvo v DSLK sem prejela opis namena ustanovitve društva. »Vodilna ideja, ki je zagnala formiranje cehovske organizacije, je bila ustanovitev nagrade literarnih kritikov za knjigo leta. Že nekaj časa se zdi, da v slovenskem literarnem prostoru pogrešamo prav nagrado, ki bi bila hkrati karseda demokratična (pravico do oddanega glasu bi imel vsak član društva) in strokovno utemeljena. Neodvisna od vsakokratne sestave žirij in tržnih interesov založb in časopisnih hiš. Seveda to še zdaleč ni edini namen ustanavljanja društva, saj je na tem področju še veliko perečih problemov, ki bi ob boljši stanovski organiziranosti lahko postali predmet ›sindikalnih zahtev‹.«

Namen društva je torej natančno opredeljen in DSLK je v treh letih realiziralo nekaj kakovostnih projektov, s katerimi je opozorilo na smiselnost svojega obstoja in s katerimi bo novemu predsedniku ne nazadnje omogočilo prijavljanje na razpise, kar do sedaj ni bilo mogoče. A zdi se mi, da bi moralo Društvo, ko govorimo o nagradah, še bolj kot nagrado kritiško sito nujno uresničiti že nekajkrat predlagano nagrado za kritika, ki ne bi bila starostno omejena. Nikakor ne dvomim, da je kritiško sito podeljeno na osnovi nepristranskih in utemeljenih strokovnih kriterijev – ne nazadnje nagrajenca izbirajo kritiki –, a z njim je DSLK dodalo še eno nagrado pisateljem in pesnikom, medtem ko je na lastno pozabilo.

Stritarjeva nagrada za mladega literarnega kritika je edina nagrada na umetniškem področju pri nas, ki je starostno omejena. Z njeno uvedbo je g. Vital Klabus opozoril na pomembnost spodbujanja (mladega) kritiškega pisanja, kar je bilo vsekakor hvalevredno. Vendar so dobile umetniške nagrade še posebej v zadnjem času precej bolj usoden pomen. Pomembno število točk prinesejo ob prijavi ali podaljšanju statusa samozaposlenega v kulturi, nezanemarljive točke prinašajo tudi na omenjenih razpisih itd. Z vztrajanjem pri starostni omejitvi stanovsko društvo poleg tega podpira pogosto angažiranje pisanja za določen čas, dokler se ne najde dobičkonosnejše, »resnejše« in sploh bolj »profesionalno« delo, kar je resnici na ljubo med kritiki, kot tudi nagrajenci, neredka praksa. Pisati kritiko po petintridesetem letu je zato tudi po mnenju kritiškega ceha vredno manj od pisanja v letih pred tem, kar je v nasprotju z zdravo logiko, če verjamemo, da s kilometrino tudi kritik postaja vedno boljši.

Kakšna je možnost rešitve? Uvesti še eno nagrado za kritike ali Stritarjevo nagrado razrešiti starostne omejitve? Prva možnost bi najbrž potegnila za seboj preveč navlake s strani drugih cehov, zato se mi zdi bolj smiselna druga, seveda s predhodno privolitvijo g. Klabusa. Vprašanje je tudi, ali je Društvo slovenskih pisateljev ustrezen podeljevalec nagrade in ali ni morda primernejše Društvo slovenskih literarnih kritikov, ki bi ob tem lahko premislilo tudi o ustreznejši postavitvi komisije? Ta zapis, ki ne pomeni teoretiziranja iz ozadja, temveč je spodbuda k ohranitvi poklica literarnega kritika, poziva h konkretnemu angažmaju.