Trditev, da je kritika v krizi, je iz (bržkone) resne zaskrbljenosti postala krilatica, ki je vsakič znova izgovorjena v defetistični in ponavljajoči se maniri. Pravzaprav je prišlo tako daleč, da ob njej v kratkem verjetno ne bomo več niti trznili (če se nam to sploh še dogaja).Preberi

Tanja Petrič si je s svojim kritiškim opusom letos prislužila Stritarjevo nagrado. Kritičarka, ki je formativno fazo prešla že davno tega (lepo je v Sloveniji biti mlad, saj si tak lahko vse do smrti), svoja besedila objavlja v vseh osrednjih literarnih revijah in časopisih, neredko pa se podpiše tudi pod spremno besedo k prevodnemu besedilu. Prevaja iz nemščine, v prostem času pa se uči tudi enega izmed skandinavskih jezikov.Preberi

S Prangerjem sva svoje ljubezensko razmerje na majavih temeljih zagnala leta 2012, potem pa se nekoliko travmatizirana drug drugega še dve leti izogibala. Takrat devet let star festival je pomenil mojo kritiško iniciacijo na literarno sceno in ne vidim potrebe po tem, da bi se nekoliko licemersko širokoustila, da sem se v vmesnem času povsem uspešno izolirala od nje krasot, grdot in posameznih državljanov, ki so tačas prerasli v ljube bližnjike, s katerimi se danes še najmanj pogovarjam o knjigah. Leta 2012 sem se,Preberi

Drugi pogovor o literarni kritiki se je odvil 23. aprila 2015 v okviru Prepišnega uredništva. Na njem so sodelovali Ana Schnabl, Aljoša Harlamov in Tanja Petrič. Moderiral je Rok Smrdelj.

Rok: Literarna kritika ne bi mogla obstajati brez literature, saj literaturo jemlje kot objekt, ki ga ocenjuje. Kaj pa obratno – bi lahko literatura danes obstajala brez literarne kritike? Preberi

Kritik mora vedno znova reflektirati svoje početje in to početi tudi javno, je bil prepričan Rok Smrdelj, ki se je na tokratnem Prepišnem uredništvu s premišljenim dnevom počitka vmes soočil s šestimi literarnimi kritiki. Zakaj že?

Ani Geršak, Tini Vrščaj in Goranu Deklevi, nastopajočim v torek, so se v četrtek pridružili še Ana Schnabl, Aljoša Harlamov in Tanja Petrič. Čeprav takole razdeljeni, so v pogovoru nekako prihajali do precej podobnih spoznanj – ali vsaj enakih vprašanj, pa drugačnih rešitev.Preberi

Tisto leto, imela sem jih osemnajst ali devetnajst, sem delala v eni izmed mestnih beznic, kjer sem v popoldanskih urah in med vikendi stregla pijancem s pivom, dopoldne pa sem hodila na novomeško gimnazijo in se pripravljala na maturo. Ta zadeva s pripravo na maturo, ki je kasneje vodila k univerzitetnemu študiju, ni bila posebej samoumevna: pred tem sem zamenjala že tri srednje šole. Povečini se je moje spoznavanje s posamezno šolo končalo ob zadostnemPreberi

Dobre zamisli, dober razgovor, toda ozračje je bilo še vedno pesimistično. Le livre Slovène oziroma Litterae Slovenicae, kot se revija, ki jo izdaja Društvo slovenskih pisateljev, imenuje po letu 1991, je bila označena kot projekt, ki v petdesetih letih svojega delovanja ni doživel pravega odziva. Revija nima pravega receptorja, distribucijske mreže, so se strinjali udeleženci okrogle mize dr. Vladimir Pogačnik, Jani Virk in Andrej Medved, vsi v določenih obdobjih tudi uredniki revije. »Ne moremo živetiPreberi