Naloga kritika je, da poskuša narediti nekaj nemogočega

Prvi pogovor o literarni kritiki se je odvil 21. aprila 2015 v okviru Prepišnega uredništva. Na njem so sodelovali Ana Geršak, Goran Dekleva in Tina Vrščaj. Moderiral je Rok Smrdelj. 

Rok: Ker je tema resna in ker so problemi okrog nje prav tako resni, bom začel z resnim vprašanjem. Za začetek bi me zanimalo, ali je literarna kritika v slovenskem kulturnem prostoru to, kar bi morala biti? Oziroma, če vprašanje zasukam z druge strani: kaj literarna kritika želi biti (oziroma – mora biti) in kaj dejansko je?

Ana: Če sprašuješ po teoretski plati, potem je kritika presečišče literarne teorije, literarne zgodovine, družbenega konteksta, obstoječega avtorjevega opusa in seveda subjekta, ki bere, se pravi, samega kritika. Tako bi vsaj izgledal suhoparno »teoretski« odgovor na tvoje vprašanje. Praktično pa gre za mnenjski tekst »profesionalnega bralca«, podkrepljen z argumenti, pri čemer t.i. objektivni del predstavlja historično pogojeni teoretski okvir, subjektivni del pa konkretna izkušnja bralca, ki je avtor teksta. Ravno zaradi vseh spremenljivk je kritika tekst, utemeljen na nekakšnem večnem dvomu. Tudi zato je težko opredeliti, kaj bi kritika »morala« biti. Je profesionalno, ampak osebno mnenje v točno določenem družbeno-zgodovinskem kontekstu, pri čemer verjetno dvom v smotrnost tega početja še dodatno jača zavedanje, da se bo (ne)kanonska percepcija teksta s časom gotovo spremenila.

Pri pisanju kritike se mi zdi pomembna predvsem praksa. Kritiko razumem kot delo v nastajanju, work-in-progres. Več ko bereš, več ko pišeš in razmišljaš o tem, kaj si prebral, kaj so drugi napisali, bolj se uriš v ubesedovanju argumentov in podajanju svojega mnenja. Proces traja, dokler kritik vztraja v pisanju, kar pa ni vedno preprosto. Predvsem zaradi materialnih razlogov in zaradi tega, ker je tudi prostor,  namenjen literarni kritiki, vse manjši – konkreten primer tega so na primer Pogledi, kar je seveda škoda. Pa tudi drugje se prostor krči.

Rok: K tej temi se bomo vrnili pozneje. Tina, kaj ti porečeš? 

Tina: Pri nas in v svetu po mojem mnenju situacija ni bistveno drugačna. Danes je za večino ljudi kritika popolnoma nepomembna in temu ne moremo oporekati. Seveda jih že sama literatura ne zanima preveč – kaj šele kritika. Je pa neki krog ljudi, ki jih to zanima, in mislim, da je prav, da ta krog to pelje naprej in kultivira in se ukvarja s tem ter to jemlje resno. Kljub temu da se moramo sami zavedati, da to ni tako zelo resna stvar. To ni pomembna stvar, ampak če se greš pisanje kritik, moraš to delo jemati resno. V nasprotnem primeru si relativist, nihilist – si to, kar kritik po mojem mnenju ne bi smel biti. To je moje stališče.

Rok: Goran, kaj pa ti?

Goran: Kaj bi morala biti slovenska literarna kritika? – Če pogledamo v preteklost, v 20. stoletje, sta bila osrednja literarna kritika na Slovenskem bržčas Josip Vidmar in Taras Kermauner. Tako pri prvem kakor pri drugem ni šlo le za to, da sta res veliko pisala in najbrž še več brala, ampak sta imela tudi zelo jasna estetska, vrednostna in ideološka stališča glede tega, kaj naj bi literatura pravzaprav počela, kakšne učinke naj bi izzivala pri svojih bralkah in bralcih, na kakšen način naj bi dolgoročno sooblikovala in spreminjala svet. Kolikor lahko opazujem sodobno slovensko literarno kritiko in kolikor lahko motrim svoje lastno pisanje, potem se bojim, da se je že zgodilo natanko to, česar si Tina ne želi. Da smo torej vsi skupaj postali relativisti in nihilisti; da nimamo literarnega programa, ki bi ga po vsej sili zasledovali, ki bi ga ob vsaki priložnosti avtorjem ponujali v razmislek, češ, pišite tako in ne drugače.

Rok: Ali je to problem, da nimamo literarnega programa?

Goran: Ne vem, če je to problem ali ne. Dobe se pač razlikujejo in naša slej ko prej ni herojska. Jaz se, na primer, ne čutim poklicanega, da bi napel vse svoje sile v imenu takšne ali drugačne ideje. Če te branje česa nauči, je predvsem to, da so lahko učinkoviti, prepričljivi tako Bashōvi haikuji kakor Tihi Don Šolohova. S tega vidika pa bi rekel, da je moja kritiška naloga predvsem v tem, da skušam opazovati, kako konkreten tekst dejansko funkcionira, ne da bi me pri tem vodilo takšno ali drugačno vnaprejšnje prepričanje, kakšna da bi literatura morala biti. Še več; izhajajoč iz izkušnje bi rekel, da me zelo pogosto navdušijo prav tista dela, ki zadenejo ob neki aprioren, vnaprejšnji predsodek, in ga razkrinkajo kot zablodelega, kot neopravičenega, kot popolnoma zgrešenega. Takrat, skratka, ko te literarno delo porazi v tvojem prepričanju, takrat moraš kot kritik to pošteno prepoznati.

Rok: Je to glavni razlog, zaradi katerega pišeš kritike o sodobni slovenski poeziji?

Goran: Ne, to je čisto naključje, da pišem kritike o sodobni slovenski poeziji. Tako se je pač obrnilo.

Rok: Proze nisi nikoli poskusil?

Goran: Se bojim, da počasi že monopoliziram tole odgovarjanje, ampak čisto na kratko: pred leti sem napisal eno kritiko o Boštanjovem letu Florjana Lipuša. Se mi sicer ni zdelo, da bi bila tista kritika slaba, pa vendar me bolj fascinira pisanje o poeziji. Najbrž tudi zato, ker me je v zvezi s prozo malo strah, da se bom med pisanjem kritike ujel v fabulo, ki je razgrnjena v romanu, in me bo torej moje pisanje vodilo v golo ponavljanje tistega, kar je napisal pisatelj. Pri poeziji ima kritik slej ko prej več svobode. Nisi namreč prisiljen v to, da bi preveč obnavljal. Tako tudi ni strahu, da bi v procesu pisanja kritike po nesreči razkril nekaj ključnega za razplet romana in s tem njegovemu potencialnemu bralcu pokvaril bralni užitek. Menda je to še ena stvar, zaradi katere se mi zdi, da meni bolj ustreza poezija.

Rok: Monopol sem ti dovolil zato, ker si edini gost, ki piše kritike o sodobni slovenski poeziji. Toda pojdimo k naslednjemu vprašanju. Zelo pogosto se govori o vsesplošni gospodarski, etični, moralni, socialni krizi … Sliši se tudi, da je kritika v krizi. Ali se strinjate s tem?

Ana: Malo za šalo in malo zares bi lahko rekli, da je literarna kritika v permanentni krizi že nekaj časa. Vendar imam občutek, da še nismo izčrpali začetnega vprašanja – Goran je namreč načel zelo zanimivo temo »kritiških zakonodajalcev« oziroma »merilcev okusa«, kar naj bi bila nekoč glavna funkcija kritika, danes pa to ni več aktualno. Vloga kritike je povezana tudi z vlogo umetnosti v določeni družbi. Če si sposodim za primer sodobno vizualno umetnost, perfektno odraža čas, v katerem živimo: je izrazito potrošniško naravnana, temelji na izkušnji v smislu, da skozi osebno izkušnjo avtorja priskrbi izkušnjo uporabniku, ni pa več delo, ki naj bi kljubovalo času. Zdi se mi, da v to sodi tudi literatura – literatura je ena od oblik izkušnje, ne teži več k temu, da bi bralca zaznamovala s kakšnimi »globljimi uvidi« ali čim podobnim, k čemur je, se mi zdi, težila nekoč. Ravno količina knjig, ki nastane vsako leto, verjetno kaže tudi na to, kako se literaturo dojema: imamo se fajn, ko beremo, ko pa tovrstne knjige odložimo, že iščemo nov stimul. Kaj se pri vsem dogaja s kritiko? Lepota kritike se mi zdi tudi v tem, da je raznolik in prilagodljiv žanr, ki se prilagaja tudi zdajšnjemu času. Ni več podajanje idealnih meril, iskanje idealnih realizacij nekega modela, temveč mnenje, sredstvo selekcije, pri čemer pa je bralec tisti, ki izbira, ali bo mnenje upošteval ali ne. Kritiki so nekoč večkrat očitali, da ohranja že preizkušene forme, po drugi strani pa je tudi zaznavala spremembe v njih, ravno s tem, ko jih je in ker jih je prepoznala. To je zelo izmuzljiv žanr in to se mi zdi ena velika prednost – da je kritika neki žanr, ki se zmeraj zaveda svoje metafiktivnosti. Zmeraj se zaveda svoje mejne pozicije med vrednotenjem, iskanjem modelov in podajanjem mnenja.

Rok: Jo kdo sploh jemlje resno? 

Ana: Mogoče avtorji, ki se znajdejo na tnalu.

Tina: Mislim, da je problem v tem, da kritiki po eni strani hočejo, da bi bilo njihovo delo pomembno, po drugi strani pa ga sami ne jemljejo dovolj resno. Ko gledaš posamičen kritiški opus določenega kritika, se zdi, da zna biti precej nedosleden. Po eni strani je dobro, da kritik ni predvidljiv, da ne veš, kaj bo napisal. Po drugi strani pa je preveč poljubno, kaj kdo sklene napisati, tako da mnogi pišejo nezavezujoče: subjekiven žanr, moje mnenje. Če bi sama mislila, da je to zgolj in samo moje mnenje, eno od milijon mnenj, ne bi pisala kritike. Neumno se mi zdi, da bi ga potem javno izražala. Mislim, da je moje mnenje vseeno bolj reprezentativno od kopice drugih mnenj – več ko ima kritik kilometrine, bolj ko je pošten, razgledan – z vsemi temi stvarmi nekako postane kompetenten in njegovo mnenje šteje več.

Rok: Za koga potem pišeš kritike, če izhajamo iz tega, da jih nihče ne jemlje resno? Za avtorja, založnika, urednika?

Tina: Po svoje stopam v dialog z avtorjem, ne glede na to, ali sem kritična ali pohvalna. Po eni strani skušam pozabiti na avtorja, po drugi pa se mi zdi kot nekakšen dialog – tako z avtorjem kot drugimi bralci iste knjige.

Ana: Glede subjektivnosti žanra sem se slabo izrazila. Ko nekdo v tekstu forsira ego, v smislu »jaz mislim«, »jaz menim«, »jaz pravim« itd., obstaja nevarnost, da se iz žanra kritike premikamo v žanr komentarja, kolumne ali česa podobnega. Ko govorim o subjektivnosti kritike, mislim, da se sebi, svojemu lastnemu bralskemu okusu in vsej prtljagi, ki pride zraven, pač ni mogoče izogniti. Gre pa vsekakor za preseganje običajnega »všeč mi je«/»ni mi všeč« sistema. Kritik že z načinom, kako stvari ubesedi, izraža svoje mnenje, zato se mi zdi včasih reduntantno preveč eksplicitno forsirati ego. Po mojem mnenju imajo v kritiki največjo težo argumenti. Ti izvirajo iz literarne teorije, literarne zgodovine, poznavanja avtorjevega opusa, družbenega konteksta in tako dalje in tako dalje – vse te stvari so vendarle spremenljivke. Objektivne so samo toliko, kolikor je objektiven njihov zgodovinski okvir. Tudi ta objektivnost bo skoraj zagotovo čez toliko in toliko časa postavljena pod vprašaj. Subjektivnost kritike je točno v tem, da je otrok svoje dobe in otrok svojega avtorja, če ohranimo to družinsko metaforiko.

Rok: Če se vrnemo na moje drugo vprašanje. Kaj torej pomeni, da je literarna kritika v krizi? Ana, prej si omenila, da je v permanentni krizi – kako se to kaže?

Ana: Verjetno točno v tem, da zdaj razpravljamo o tem, kaj naj bi kritika sploh bila, pa glede na to, da je zmeraj teže definirati, kaj ta žanr sploh je, in da se pogovarjamo, kakšna je vloga avtorja, ki jo piše. Nekoč je kritika veljala za absolutno objektivno misel. Potem, to kar je omenil Goran – merilci okusa –, dandanes si ne moreš več dovoliti, oziroma jaz osebno si ne predstavljam, da bi kateremu koli avtorju dajala navodila v smislu »to pa ni bilo v redu napisano. Napiši znova, ker to bi moral narediti tako in tako …« To govorim tudi zato, da se malo odkupim za svojo preteklost (smeh). Literarno delo je tisto, ki tebi kot bralcu narekuje, kako ga analizirati, kako vstopiti vanj. Ti ga sprejmeš kot celoto, ki jo potem analiziraš. Ne moreš je na silo spreminjati. Celota je že tam, kritik pa kot poustvarjalec vstopa v neki že izgrajen svet in pogleda, kako je sestavljen. Ker je vsak svet univerzum zase, se tudi načini branja in vstopanja v delo med sabo razlikujejo. Iz tega verjetno izhaja toliko različnih pristopov k tekstu.

Rok: Se strinjam. Pri samih ocenah literarnih del ni nekih objektivnih meril, ampak se ta merila vzpostavijo šele z vsakim delom posebej. Goran – se strinjaš, da je kritika v krizi, in kaj to pomeni?

Goran: Kaj pa vem. Ali ni to rahlo postalo že nacionalni šport, ta kriza?

Rok: Saj ravno zato – kaj naj bi to pomenilo?

Goran: Seveda si rad predstavljam, da so bili včasih zlati časi, ko je več ljudi bralo in so tudi brali mnogo več knjig, kot jih beremo danes. In da so to počeli bolj poglobljeno. Imamo tudi neke indice, da je včasih morda res bilo več bralcev, ki so bili bolj zagrizeni in bolj temeljiti pri svojem početju. Če, na primer, pogledaš kakšen Ljubljanski zvon ali podobno revijo – tam so, če se prav spomnim, objavljeni celi odlomki, napisani v francoščini, nemščini, latinščini, celo v stari grščini. In vse to brez prevodov. Predpostavljalo se je, da bodo ljudje, ki kupujejo Ljubljanski zvon, znali prebrati te stvari. S tega vidika smo danes lahko obupani in se samo še vržemo skozi okno, ampak preden to storimo, se velja vprašati, ali je bil v preteklosti primarni imperativ branja res zgolj in samo ljubezen do beletristike? Je bila to res samo želja po tem, da bi kot bralec ob knjigi izvedel več o tem, kdo si sam? Da bi se predal čistemu užitku v govorici? Ali pa je bilo tukaj zraven pritaknjenega vendarle še kaj drugega? Na primer to, da pripadniku določenega socialnega razreda pač pritiče, da vsake toliko tudi prebere kakšno knjigo. Ali pa to, da se kot zaveden Slovenec udeležiš čitalniškega večera. Kakor koli že gledamo na branje, mislim, da se nikoli ne dogaja v nekakšnem idealnem vakuumu, kjer bi vsi brali samo in izključno iz čiste ljubezni do leposlovja. Na bralno dejanje se praviloma navezujejo tudi nikakor ne nepomembni sekundarni, zunajliterarni vzgibi oziroma motivacije, no, potem pa je tukaj še nekaj pravih zaljubljencev v književnost, za katere je najbrž sama ta ljubezen do literature dovolj.

Rok: Ima današnja literarna kritika kakršen koli problem?

Goran: Onkraj tega, da je podplačana? – Kaj pa vem … Ne.

Rok: Se podplačanost izraža tudi v slogu kritike? Če hoče nekdo od tega živeti, mora pravzaprav napisati več kritik in – posledično – ne more biti vedno poglobljen.

Goran: Tukaj smo se slej ko prej ujeli v začaran krog – bodisi ogromno brati, ogromno pisati, pisati hitro, pisati brez ustreznega premisleka in priprave ali pa se oprijeti še katerega drugega dela, s pomočjo katerega sicer plačaš račune, zaradi česar pa, seveda, za tisto pravo, resno branje in razmišljanje o prebranem pogosto zmanjka časa. To je vir precejšnje zadrege. Ampak – če dobro pomislimo –, navsezadnje tudi dobršen del slovenske primarne literarne produkcije nastaja v podobnih okoliščinah. S tega vidika je najbrž celotni literarni obrat v škripcih.

Tina: Meni pa se zdi, da je precej slabo, če si literat ali pa kritik in se preveč omejiš samo na svoje početje. Dobro je, da kritik, pisatelj ali pesnik v prostem času tudi vrtička. Oziroma počne razne stvari. Predvsem za preživetje, kar je danes realno stanje. Zato je tudi na bolj realnih tleh, bolj je stvaren, uravnotežen. Če se samo izgubiš v knjigah, ni dobro.

Rok: Bi se bolj posvetila pisanju literarnih kritik, če bi bili honararji višji? Bi še vedno urejala svoj vrtiček?

Tina: Če bi bili večji – hm, ne vem. Težko je reči. Na začetku so pri Pogledih celo bili večji,  bili so dobri,  ker so se Pogledi takrat začeli in je bila stvar zastavljena precej optimistično. Pri tem časopisu sem postala nekakšna urednica za kritike, pa to delo ni bilo plačano, a sami honorarji so bili malo višji. Bilo je dobro.

Ne bi rekla, da je kritika v krizi, ampak finančno stanje je slabo. Takšno je realno stanje – niti se mi pritoževanje nad tem ne zdi več okusno, ker je res – kdo bo plačeval kritike, če ni denarja že za same časopise? Če nihče tega ne bere …

Rok: Kaj pa ti, Ana? Bi se odpovedala kakšnemu segmentu svojega delovanja, če bi bili honorarji za kritiko višji?

Ana: Če čebela če ne bi imela … Tukaj vsi že tako malo tarnamo nad financami, ki so resen problem, ampak tu je problematična celotna knjigotrška industrija in ne samo kritika. Resen problem so tudi avtorski honorarji, cene knjig … Trenutno težko odgovorim na to vprašanje. Bi bilo pa zagotovo bolje, če bi bili honorarji za kritiko bolj spodobni.

Rok: Problem je zagotovo širši, sistemski, se strinjam. Če se navežem nazaj – prej si govorila o razmerju med avtorji in literarnimi kritiki. Slovenski prostor je zelo majhen, zato imamo gosto socialno prepletenost. Kako se soočaš s tem, ko pišeš o knjigi avtorja, ki ga osebno poznaš? Je to problem?

Ana: Problem lahko postane, če stvari niso dogovorjene na obeh straneh oziroma če katera stran ne razume svoje »funkcije«. Velja pravilo, da človek je človek, njegovo delo je pa njegovo delo. To se v teoriji sliši super, v praksi pa je odvisno od vseh vpletenih strani. Jaz zaenkrat problemov še nisem imela, si pa večkrat predstavljam, da avtorju ni ravno najbolj prijetno poslušati o tem, kako je nekaj, v kar je predvidoma vložil precej truda, vegasta gradnja.

Rok: Si morda imela slabe izkušnje z avtorji tistih del, o katerih si napisala negativno kritiko, pa si jih morda osebno poznala? 

Ana: Kolikor se spomnim, je enkrat Franjo Frančič začel internetno kampanijo proti mojemu zapisu v Bukli. Ni mu bilo všeč, kako sem interpretirala konec romana. Ampak razen tega, ne.

Rok: Ampak tam so zapisi prijazni.

Ana: Ja, tam naj bi bili prijazni, ampak včasih je že interpretacija stvari lahko resen problem. Očitno pluralnost perspektiv ni vedno dobrodošla.

Tina: Tudi sama sem imela z gospodom Frančičem zanimivo situacijo – na mojo pozitivno kritiko njegove knjige sem na email dobila raztrgan stavek za stavkom, kaj vse je narobe razumljeno, narobe komentirano. Nazaj sem poslala začudeno vprašanje, dobila pa sem odgovor, da je v bistvu zadovoljen. Še vedno mi pošilja svoje knjige, da bi jih recenzirala.

Andrej Blatnik (iz publike): Pazi, da jih ne vržeš stran, ker on lahko sproži policijski postopek, če mu jih ne vrneš. (smeh)

Rok: Goran, se ti je kdaj oglasil kakšen pesnik?

Goran: Nekajkrat. Ampak – saj to ni zares zanimivo.

Ana: Če bi vsakič, ko se usedeš pred računalnik, da napišeš kritiko, imel pred sabo vse možne razplete tega teksta, potem mislim, da bi že na začetku obupal.

Rok: Seveda. O učinkih ne gre razmišljati, ker so nepredvidljivi in hromijo ustvarjalnost. A vendar vztrajam, da lahko socialna prepletenost hočeš nočeš vpliva na to, kakšna bo kritika. 

Ana: Še enkrat poudarjam, da je teorija eno, praksa drugo. Teoretično je zelo preprosto ločiti neko delovno razmerje od osebnega. Slej ko prej pride do trenj, ampak če ti je do neke bazične kritiške iskrenosti, moraš za moje pojme vedeti, kdaj je treba osebni del postaviti v drugi plan.

Tina: Ali pa se temu izogniti – produkcija je dovolj velika. O Ani ali Goranu ne bi pisala.

Rok: Ali je dobro, da literarni kritik pripada samo enemu krogu, eni skupnosti? Je morda bolje, da prehaja med različnimi društvi in revijami? Imamo namreč literarne kritike, ki so osredotočeni le na en medij, medtem ko so nekateri drugi dejavni pri več revijah.

Ana: Če pogledaš, kolikokrat izidejo revije – Literatura ima osem številk na leto, Sodobnost deset. Seveda pa so glavni razlog za prehajanja finance – revije izhajajo preredko, kritike ne moreš imeti v vsaki, časopisni honorarji pa so še bolj okrnjeni.

Rok: Tina, ti deluješ samo na Pogledih, kolikor vem.

Tina: Na začetka sem pisala tudi za Literaturo, potem pa sem pri Pogledih pisala za vsako številko – izidejo dvakrat na mesec. Zlasti če je bil kakšen daljši tekst – nisem takšna, da bi v dveh urah prebrala knjigo in v eni uri napisala kritiko. Sem zelo počasna na tem področju, kljub kilometrini. Mislila sem, da se bom sčasoma zverzirala, ampak mi v bistvu floskule ne gredo z jezika in vedno skušam napisati točno to, kar mislim. Včasih je to problem, ker si o kakšni knjigi ne mislim veliko. Nisem pa še nobene knjige do zdaj zavrnila na tej podlagi – sem si pač vzela več časa in o tem meditirala.

Rok: Ogromno se piše in govori o generacijah med pisatelji in pesniki. Ali imamo tudi literarni kritiki svoje generacije?

Ana: Pojem generacije je sicer zelo problematičen in je bil na dolgo in široko obdelan že ob različnih priložnostih – no, razen kritiških.

Andrej Blatnik (iz publike): Koliko pa je kritikov starejših od Mateja Bogataja?

Ana: To je zanimiv pojav, kar se kritištva tiče. Če pustimo ob strani problematični pojem generacije – večina kritikov začne pisati tekste v študentskem obdobju, potem pa si vsi najdejo resno delo in kritike opustijo oziroma zelo malo je takih, ki z leti pri tem vztrajajo. Kar se tiče samega pojma – misliš generacije ljudi, ki so rojeni v določenem obdobju, ampak ni nujno, da imajo karkoli skupnega? Za moje pojme generacija pomeni tisto, kar predstavlja ljudi različnih starosti, ki so združeni pod isto idejo. Recimo kritiška generacija – ja, lahko obstaja, ampak potem kritiška generacija zajema celoto kritikov. Ali pa morda skupino s kritiških delavnic, tudi to bi lahko označili kot »generacijo«.

Rok: Potemtakem generacij ni. 

Ana: Razen če ne govoriš o starosti. O tematskih, slogovnih in postopkovnih sorodnostih tekstov kritikov različnih let pa še nisem razmišljala.

Rok: Goran, se ti v kateri najdeš?

Goran: Ne, ne. Prav nasprotno. Če se navežem na tisto, kar si govoril o krogih, znotraj katerih se posamezniki gibljejo in tako naprej … Zdi se mi, da ne bi bilo slabo, ko bi bil kritik nekakšen samotni jezdec, se pravi, nekdo, ki stoji sam zase, korak stran in zadaj, in preprosto samo bere knjige ter o njih piše, ne da bi se preveč zapletal s posameznimi literarnimi krogi ali revijami. Jaz sicer v tem kontekstu zelo težko solim pamet drugim, kaj je prav in kaj ne, saj imam odločno preveč masla na glavi. Nedvomno pa lahko rečem, da nekaj let po tistem, ko nisem več član uredniškega odbora revije Literatura, še vedno ne pišem o knjigah, ki izidejo v kontekstu Prišlekov, da se le ne bi pojavil vtis, da sem nekritični navijač. To zlagoma postaja utesnjujoče, ker pri založbi LUD Literatura izide kar nekaj knjig, katerih inherentna literarna vrednost bi menda upravičevala pisanje kritike, ampak … Kaj pa vem, pri Književnih listih so odločujoči mnenja, da je vendarle še prezgodaj, da bi pisal o teh knjigah. S tega vidika se mi potem postavlja vprašanje, ali ne bi bilo vendarle najpametneje, če bi kritiki ostajali – kolikor je to le mogoče – umaknjeni med knjižne police in ne bi bili postavljeni v sredo ljudi, ki literarna dela dejansko ustvarjajo.

Tina: Jaz tudi mislim, da česa takšnega ni. Sem pa najbrž takšna kritičarka, idealna po Goranovih besedah – živim bolj odmaknjeno, kot bi si želela. Če bi živela v Ljubljani, bi bila še bolj vpeta v kakšno revijo ali časopis. Sicer sem bila na Pogledih – vsaj tako je izgledalo –, ampak na uredništvo sem šla le enkrat na leto na kakšno kavo, da dorečemo, kako in kaj. V bistvu nisem del nobenega društva. Od Beletrine sem šla k Cankarjevi založbi – če bi bila kot pisateljica preveč vezana na eno samo založbo, bi kot kritičarka teže pljuvala v lastno skledo.

Rok: Naslednja tema pogovora bi se sukala okrog komunikacije s kritiškimi kolegi. Zanima me, koliko ste v stikih s svojimi kolegi? Koliko z njimi razpravljate o istih knjigah, ki ste jih ocenjevali? Je tukaj neka komunikacija, so stališča, trki, debate?

Ana: Definitivno. Najzvestejši bralec, ki ga kritik ima, so drugi kritiki. Večinoma gre za »aha, prebral je isto knjigo, pa da vidimo, kaj si o njej misli«. Mene osebno iskreno zanima, kaj si nekdo drug misli o neki knjigi. Za moje pojme je tega še premalo. Všeč so mi raznolika mnenja – npr. prebereš neko knjigo, pa se ti zdi slaba in napišeš kritiko o tem, kako je knjiga neposrečena. Potem pa prebereš navdihujočo kritiko nekoga drugega o isti knjigi in si misliš »pa zakaj?« – najbolj zanimiv del bi bila debata, ki se v bistvu nikoli ne zgodi. V tem je smisel – da so različne kritike o istih knjigah. Da jih je čim več. Da se okrog kakšnega mnenja morda stepemo – prijateljsko, seveda. Škoda je, da je ta kritiški prostor tako zaprt, ker je premalo raznolikih mnenj o istih stvareh.

Rok: Si bila kdaj v polemiki s katerim drugim kritikom o neki knjigi?

Ana: Na kavi, vedno. Tako v kakšni javni debati ali kaj podobnega pa ne. Verjetno zato, ker se status literature spreminja. Verjetno se vsi zavedamo, da zaradi mnenja o neki določeni knjigi ni vredno nikogar obesiti. Tako da se ne spuščam v boje.

Rok: Kaj pa ti, Tina? Pogosto komuniciraš z ostalimi kritiki? Odgovor je najbrž negativen zaradi tvoje oddaljenosti, pa vendar …

Tina: Sama tudi rada prebiram druge kritike in mi to na neki način poteši tisto željo, ki bi bila drugače izpolnjena, če bi živela v Ljubljani in bi se dobivala z drugimi kritiki na kavi in z njimi cele dneve diskutirala o knjigah. Zdaj pač preberem sama v tišini – tudi zdaj na porodniški sem prebrala zelo veliko kritik, ker so kratke. Namenila sem se celo napisati esej z naslovom Kritično o kritiki (smeh), ampak potem ni uspel. Uvod se je začel tako: kritiki posvečajo pozornost pisateljem in pesnikom, jih analizirajo, sami pa te pozornosti niso deležni …

Ana: To si rekla s tako žalostjo, da kritikom nihče ne posveča pozornosti. Pa to je vendar sreča!

Tina: Jaz sem vesela, kadar dobim kakšen odziv. Pozitiven ali negativen. Če so korektni, ne neko blatenje.

Ana: Tudi kritika kritike je lahko problematična.

Rok: Tina, to se mi zdi zelo dobra ideja. Imam namreč občutek, da je premalo kritike kritike.

Ana: Ampak motiš pa se, da si kritiki tega ne bi želeli.

Rok: Tina, torej moraš napisati nekaj takega.

Tina (Ozre se proti Ani): Pazi, lahko da si se tudi sama znašla notri, ker sem bila zelo temeljita. Tudi sama sem pristala notri. Ko berem kritike, mi vedno padejo v oči nedoslenosti ali floskule, ki v resnici ne pomenijo ničesar.  Potem tudi vidiš, stavek za stavkom, da to ne stoji na trdnih temeljih. Ali pa kritiki opletajo s teorijami, na katere se ne spoznajo in ki za delo sploh niso relevantne. Pomembneje je, da ima človek občutek za literarno.

Rok: Na tej točki bi vas povprašal o vlogi  sloga v literarni kritiki. Kakšen mora biti slog v literarni kritiki? Ali mora imeti umetniško vrednost, je mogoče lahko publicističen?

Tina: Mislim, da to lahko precej variira, od suhoparnega, čisto korektnega sloga do svobodnejših, živahnejših. Na neki način je tudi vsak kritik ustvarjalec. To dopušča zelo različne sloge. Jaz se malo obračam po samih knjigah, o katerih pišem. Če je knjiga bolj poetična, si privoščim več poetičnega, če je bolj dolgočasna, potem je tudi kritika dolgočasna. Če je moja kritika polna umazanih besed, so te besede definitivno prišle iz dela kot citati ali parafraze.

Rok: Kaj pa ti, Goran? So tvoje kritike bolj poetične, ker pišeš o poeziji?

Goran: Upam, da ne. Ko sem začel v prvem letniku primerjalne književnosti s poudarjenim interesom prebirati kritike v Književnih listih, je nekdo pisal o poeziji Daneta Zajca. Najbrž je šlo za zbirko Dol dol, ki je menda izšla v tistem času. Kakorkoli že, name je naredilo zelo močan vtis to, da je avtor kritike sicer emfatično zatrdil, kako je belina v najnovejši Zajčevi poeziji eksistencialno zavezujoča, ob tem pa ni niti poizkusil razložiti, kaj bi ta belina utegnila pomeniti. Z drugimi besedami: vzel je belino pri Danetu Zajcu, ki je, seveda, bogato razvejan motiv v njegovi poeziji, in jo obravnaval, kakor da je obseg njenega pomenjanja povsem samorazviden ali celo enodimenzionalen. Ob branju te kritike se je, skratka, zdelo, da Zajčeva belina učinkuje kakor kak prometni znak za prednostno cesto ali stop, znak torej, pri katerem vsi vemo, kaj dejansko pomeni. Ko sem tisto bral, sem si rekel: če bi kadarkoli pisal kritiko – pa takrat o tem še nisem razmišljal –, bi se absolutno trudil izogniti tovrstnemu papagajstvu, se pravi temu, da za avtorjem dobesedno ponavljaš formulacijo, ki si jo prebral v njegovi knjigi. Naloga kritika je, po mojem, da poskuša narediti nekaj nemogočega; pretolmačiti metafore, podobe in motive v neko precej bolj razvidno, racionalno govorico in pri tem nujno tvegati – to je popolnoma neizbežno –, da se bo motil. A ravno v tem je lepota tega, da na sceni nisi sam, da nisi nekakšen Josip Vidmar, ampak da imaš poleg sebe še kopico kritiških kolegov, ki pišejo o istih knjigah in bodo vse tiste stvari, ki si jih ti spregledal ali drugače postavil, kontekstualizirali drugače. Ne gre, skratka, za to, da bi v kritiki moral izpisati celotno resnico literarnega dela, ki je pred teboj, ampak za to, da navsezadnje ponudiš neko konsistentno branje, s pomočjo katerega se je mogoče sprehoditi skozi labirint, ki ga literarno delo predstavlja. Nikakor pa taka kritika ni edina možna pot skozi dotično literarno delo. Obstajajo druge kritike, druge možnosti, druge poti. V tem smislu si pač osvobojen pritiska, da bi povedal vso resnico. Povedati moraš, kako se je tebi samemu delo navsezadnje zložilo skupaj. Prevesti ga moraš iz literarne govorice v neko drugo govorico in ponuditi lastno branje na dovolj objektiven način, da lahko tvoji misli sledijo drugi bralci. Ali jim je to v pomoč, ne vem, meni je. Sam dovolj pogosto preberem kakšno kritiko in si rečem, da bi to utegnila biti zanimiva knjiga, ki bi jo kazalo vzeti v roke. Prav v tem kontekstu ima literarna kritika tudi smisel onkraj tega, da je nekakšno javno-privatno pismo avtorju.

Ana: Zanimivo mi je, da si govoril o pretolmačenju. Sama sem tudi razmišljala, kakšna je razlika med kritiko v žanrskem smislu besede in nekim všečkanjem, torej da bralec avtomatsko reče »všeč mi je«, brez razlage, zakaj. To, kar je Goran rekel – branje je zmeraj neka izkušnja, ki te zadene na emotivni ravni. To raven moraš spraviti v racionalni jezik, jezikovni sistem kot tak – da zaznave, občutke, čustva in vse to, kar se ti porodi ob branju, spraviš v racionalno govorico.

Goran: Ni pa to brez pasti. Kaj lahko se ti, na primer, zgodi, da avtorju X ob knjigi A očitaš preveliko razčustvovanost, medtem ko si pri avtorju Y ob knjigi B navdušen, kako poln emocij je njegov tekst. Hitro se, skratka, lahko znajdeš v nehvaležnem položaju, kjer pri nekom hvališ neko lastnost, ki jo pri drugem spet grajaš. V tem je, se mi zdi, tudi nekaj šarlatanskega.

Ana: Če sprejmemo predpostavko, da je vsako literarno delo svet zase, se mi zdi zanimivo, kako se kot kritik učiš razpoznavati diskrepanco, ki obstaja med avtorjevo intenco in dejansko realizacijo, se pravi med tem, kaj je avtor želel povedati in kaj je avtor dejansko rekel. Večja ko je diskrepanca, večji problem ima tekst. Bolj izurjen bralec si, hitreje in laže to razpoznavaš.

Rok: V tem primeru se mi zdi pomembno, da si pozoren na to, kako je razčustvovanost (ali katera koli druga pojavnost) utemeljena v sami pesmi. Če deluje brez funkcije, torej kot kliše, potem boš na to opozoril, če pa ima izvirno vlogo, potem bo kritika pozitivina. To je zgolj moj predlog, kako uravnavati tovrstne bizarnosti.

Tina: Jaz mislim obratno kot Ana – večja ko je diskrepanca, laže bo napisati kritiko. Laže vidim, kaj je s knjigo narobe, kot pa odgovorim na vprašanje, zakaj je dobra. Običajno so te pomanjkljivosti precej banalne (slaba lektura, klišeji …). Največje težave imam dejansko pri nekem smiselnem utemeljevanju, zakaj je neka knjiga res dobra. Da bi bilo to navdušenje tudi dobro argumentirano.

Ana: V tem smo slovenski kritiki verjetno zelo slovenski, ker tako težko pohvalimo. (smeh)

Tina: Ne pohvalim težko, pravim samo, da so moje pohvalne kritike manj izrazite in zanimive. Sami se mi zdijo bolj dolgočasne in na trhlih temeljih – lahko sem prepričana, da je neka knjiga dobra, nisem pa prepričana, kako to argumentirati. Tam, kjer ostro pokritiziram, sem precej prepričana.

Rok: Goran, imaš kdaj težave s prepoznavanjem dobre ali slabe poezije? Imaš kakšna merila, ki presegajo samo literarno delo, in jih aktiviraš v mentalnem aparatu, ko ocenjuješ neko pesniško zbirko? Je to odvisno od vsake pesniške zbirke posebej?

Goran: Zelo težko je reči, ali je vselej tako ali vselej drugače. Pogosto se mi zdi, da je dobršen del poezije, ki mi kot kritiku pride v roke, takšne, da v njej prepoznavam določene elemente, ki se zdijo močni in prepričljivi, pa spet tiste druge, ki se zdijo bistveno šibkejši. Pravi izziv je najbrž v tem, da poskušaš hkrati osvetliti tako tisto, kar se ti zdi vredno graje, kakor tisto, kar se ti zdi vredno pohvale. Ob osvetljevanju obeh aspektov pa mora biti na koncu zadeta tista prava mera ali pravi ton kritike – da bo potencialni bralec lahko presodil, ali je morebitnim pomanjkljivostim navkljub knjiga vendarle vredna branja. In obratno. Sicer pa: takrat ko pišeš o nečem, kar ti je všeč, bi o tem praviloma rad napisal še več. Ko pa se razburjaš, bi o tem po navadi prav tako lahko napisal še kaj. Kako se zadržati in v primernem obsegu izpostaviti pozitivni oziroma negativni del obravnavanega literarnega dela in kje navsezadnje postaviti tisto razvodnico med enim aspektom in drugim – tukaj se jaz lovim.

Tina: Če je neki avtor že uveljavljen in je po možnosti njegova knjiga že nagrajena, potem nimam Goranovega problema. V tem primeru se čutim manj dolžna uravnoteženo napisati, ampak sem lahko bolj kritična. Tukaj je ta špranja pristranskosti, ker če je knjiga nagrajena, meni pa se zdi slaba, potem se bolj osredotočim predvsem na slabosti in kritiziram. Mogoče res rahlo pozabim na dobre strani, ampak se v določenem kontekstu zdi bolj primerno opozoriti na druge plati.

Goran: Kar se mene tiče, je letvica premična. Od avtorja, ki je, na primer, ravnokar objavil svoj prvenec, razumljivo pričakuješ manj kot od Milana Jesiha. Temu primerno, seveda, intoniraš tudi kritiko. In zaradi tega si do avtorjev, od katerih pričakuješ veliko, pogosto zahtevnejši kakor v odnosu do piscev, glede katerih ne gojiš posebnih pričakovanj.

Rok: Hvala za vse odgovore.

Po »uradnem« delu smo razvili tudi zanimiv pogovor s publiko, ki pa je bil za objavo vendarle nekoliko preveč nekonsistenten.