Avtor dela Umetniki in meščani ne potrebuje posebne predstavitve, saj je s svojim delom na področju literarne teorije, zgodovine in kritike na takšen ali drugačen način poznan vsakomur, ki se je kdaj, čeprav mimogrede in od daleč, vsaj malo zanimal za katero od teh področij. Po mnogih vplivnih in za slovensko literarno polje nujnih strokovnih delih, ki jih je napisal kot znanstvenik, nas tokrat prvič nagovarja s pozicije literarnega ustvarjalca. Pa nas res?Preberi

Prvi pogovor o literarni kritiki se je odvil 21. aprila 2015 v okviru Prepišnega uredništva. Na njem so sodelovali Ana Geršak, Goran Dekleva in Tina Vrščaj. Moderiral je Rok Smrdelj. 

Rok: Ker je tema resna in ker so problemi okrog nje prav tako resni, bom začel z resnim vprašanjem. Za začetek bi me zanimalo, ali je literarna kritika v slovenskem kulturnem prostoru to, kar bi morala biti? Oziroma, če vprašanje zasukam z druge strani: kaj literarna kritika želi biti (oziroma – mora biti) in kaj dejansko je?Preberi

Kritik mora vedno znova reflektirati svoje početje in to početi tudi javno, je bil prepričan Rok Smrdelj, ki se je na tokratnem Prepišnem uredništvu s premišljenim dnevom počitka vmes soočil s šestimi literarnimi kritiki. Zakaj že?

Ani Geršak, Tini Vrščaj in Goranu Deklevi, nastopajočim v torek, so se v četrtek pridružili še Ana Schnabl, Aljoša Harlamov in Tanja Petrič. Čeprav takole razdeljeni, so v pogovoru nekako prihajali do precej podobnih spoznanj – ali vsaj enakih vprašanj, pa drugačnih rešitev.Preberi

Četrti dan mednarodnega festivala Literodrom je bil posvečen omizju o literarni kritiki, na katerem se je pokazalo, kako v slovenskem literarnem prostoru primanjkuje tovrstnih javnih razmislekov o vlogi in funkciji literarne kritike danes, o njenih avtorjih in bralcih, o njenih oblikah, medijih objave in nazadnje o kontekstih, v katerih se najpogosteje pojavlja. Pokazalo se je, da je bolj kot kritika v krizi refleksija kritike, torej nekakšna metakritika, ki ocenjuje in reflektira kritiško početje. Čeprav soPreberi

Obrnil se je ključ
v sobo je stopila noga.

Steklenica bi rada pila (narejena 1967, izdana v samozaložbi 2003),
Iztok Geister (besedilo), Marko Pogačnik (slike)

Eksperimentalna literatura, naj bo to poezija, proza ali gledališče, ima v evropski in ameriški umetniški besedi bogato in razvejano tradicijo. Nekateri viri na primer navajajo, da sega izročilo te literature vse do Tristrama Shandyja Laurencea Sterna. Kar nekako spomni na debato o zamejitvi postmodernizma; Umberto Eco je pri tem duhovito pripomnil, daPreberi

Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«. Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

Fantasma epohé – Poezija in/kot igra, kolosalno zastavljen projekt pesnika, filozofa in umetnostnega zgodovinarja Andreja Medveda, je zainteresirana slovenska javnost pričakala razmeroma medlo. V tisku so se sicer pojavljali napovedniki, ki so sicer v presežnikih, a obenem precej na hitro označili izid nove knjige, kar pa je odziv, precej nesorazmeren z ambicioznostjo projekta, za katerega je publika po novem bogatejša.Preberi