Najprej več sredstev, potem reforma

Ema Kugler (foto: Tone Stojko)

Na prvo žogo: Ema Kugler

Mojca Pišek

Slovenska kultura je prostor velikih strasti, ki se po eni strani kažejo kot ljubezen do ustvarjalnega dela, po drugi pa v obliki žgočih debat o stanju kulture in duha v družbi, polemičnih kritik in konfliktov med ustvarjalci in tistimi, ki odločajo o materialnih pogojih nastajanja kulturno-umetniških vsebin. Serija anketnih intervjujev Na prvo žogo je prispevek k ustvarjanju pozitivnega okolja za razpravo o stanju v slovenski kulturi in družbi nasploh, zato smo k pogovoru povabili predstavnike vseh skupin, ki pri tem sodelujejo: umetnike, producente, predstavnike javnih zavodov, zaposlene na ministrstvu za kulturo. Vsi se srečujejo s kritikami na prvo žogo, vsi so že bili deležni rešitev na prvo žogo, zato so tudi vprašanja tokrat na prvo žogo. V upanju, da z neposrednim pristopom pridemo do kakšnega zadetka v polno.

 

Ime in priimek?

Ema Kugler 

Poklic, ki ga opravljate, oziroma delovno mesto?

Filmska režiserka, scenaristka, performerka, scenografka, kostumografka, producentka.

Kako je videti vaše delo na povprečen delovni dan?

Nimam povprečnih delovnih dni, kot je to pri zaposlenih: pet dni na teden po osem ur. Delam sedem dni na teden od jutra do večera razen redkih izjem, nekaj prostih dni na leto, povprečno 20. Ta delovni tempo ni moja izbira, je nuja, ki jo določa preživetvena strategija.

Od kdaj opravljate to delo in kaj ste delali pred tem?

Od 1986 naprej. Prej sem bila tri leta zaposlena na Radiu Študent kot vodja ekonomsko-propagandne službe. 

Zakaj ste se odločili za ta poklic oziroma službo?

Opustitev redne službe ni bila moja racionalna odločitev. V to, kar delam zdaj, me je potegnilo moje nezavedno, in odločitev je bila prava. 

Kaj vas pri vašem delu motivira in veseli?

Veseli me vse, kar je povezano z ustvarjanjem, ne glede na to, kako težko je. To, kar ubija, pa so nenehni boji z birokracijo, čas, porabljen v nič, mrtvi tek.  

Kateri so problemi, s katerimi se srečujete pri delu?

Pomanjkanje denarja za produkcijo je ključen problem. Vse ostalo se da urediti.

Kje vidite rešitve zanje?

Rešitev je v tem, da se država končno odloči, ali hoče imeti umetnost (za kulturo je še nekako poskrbljeno) ali ne in ji nameni vsaj spodobna sredstva. Stanje, kakršno je zadnjih nekaj let, ne vodi nikamor, je le umiranje na obroke.  

Česa se pri svojem delu bojite?

Če bi se česa bala, v teh pogojih ne bi delala, kar delam. Bojim pa se ozkogledih, kapitalu podrejenih odločevalcev, ki nam kreirajo življenje. 

Kdo so za vas kulturniki?

To so tisti, ki vzdržujejo stanje duha takšno, kot je, da ne odstopa preveč od povprečja.  

Kdo so za vas umetniki?

Umetniki so tisti, ki vržejo kamen v ta zaspani ribnik življenja, da se voda malo razburka in pride vanjo malo kisika, ki enim ribam napravi to, da se jim zasvetijo oči in rečejo: »Vse je možno.« Drugim ribam pa napravi to, da ponorijo, ker je bil njihov mirni spanec moten, in planejo na ribe, ki se kisika veselijo. In potem imajo hude boje, cel kraval, ki se po nekem času umiri, dokler spet ne pade kak kamen v ta ribnik življenja in se spet vse ponovi.

Katerih kulturnih dogodkov se najraje udeležujete?

Ogledov dobrih filmov ter dobrih koncertov klasične in sodobne klasične glasbe.

Zakaj mislite, da potrebujemo kulturo? Zakaj mislite, da potrebujemo umetnost?

Kulturo potrebujemo za človeka spodobno bivanje in sobivanje z drugimi. Umetnost pa za to, da nam in v nas odpira nove  svetove, vedri in bistri duha, nas dela drznejše, odprtejše in boljše. 

Zakaj mislite, da potrebujemo ministrstvo za kulturo?

Glede na ustroj države, ki funkcionira tako, da se denar iz državnega budžeta deli prek ministrstev, potrebujemo kulturniki in umetniki ministrstvo za kulturo zato, da pridemo do svojega deleža te skupne pogače. To je ena plat. Druga pa je, da ima obstoj samostojnega ministrstva za kulturo tudi simbolni pomen. Da pa je ministrstvo preveč zbirokratizirano, to vsi vemo. In včasih imam občutek, da so oni tam zaradi samih sebe, ne zaradi nas.

Kakšen bi bil idealen minister za kulturo in kakšna bi bila idealna kulturna politika?

O idealih pa samo v Indiji Koromandiji. Lahko pa o tem, kakšen bi bil primeren minister ali ministrica. Bil bi oseba širokega duha in trdnega prepričanja, da sta kultura in umetnost za obstoj narodne identitete še kako pomembni. In bil bi močne volje ter pripravljen in sposoben v to prepričati glasovalni stroj v parlamentu, ko se deli skupna pogača. Prepričana sem, da bi tak minister s pomočjo strokovnih ekip in ob odprtem ušesu do pripomb in predlogov nas, izvajalcev, bil sposoben vzpostaviti ustrezno kulturno politiko.   

Kakšna bi bila idealna reforma kulturnega sistema?

Da je reforma potrebna, to vemo vsi. Kakšna pa naj bi bila, je izjemno zahtevno vprašanje. Nekaj mojih misli o tem bi bila samo laična spekulacija, ker ne poznam do potankosti ustroja in delovanja tega mehanizma. 

Kako doživljate pogoste konflikte med ministrstvom za kulturo in kulturniki?

Kot staro, že stokrat izpeto pesem. Sizifovo delo. Mi rinemo skalo na vrh hriba, oni tam pa napravijo le en majhen »frc«, ki ne potrebuje nikakršnega napora, in skala se spet zakotali nazaj v globel. In tako meljejo ti »božji mlini«. 

Menite, da se kulturniki preveč pritožujejo nad delom ministrstva za kulturo in stanjem v kulturi  na splošno?

Absolutno NE!!!

Če bi imeli možnost izvesti kulturno reformo, katera bi bila prva sprememba, ki bi jo uvedli?

Najprej je treba dati resorju kulture in umetnosti več sredstev, šele potem se lahko pogovarjamo o reformi.

Kaj bi spremenili pri svojem delu ali načinu delovanja, če bi s spremembo lahko izboljšali razmere v kulturi?

Delala bi to, kar že tako ali tako počnem, le s to razliko, da bi lahko vse, ki sodelujejo, plačala za njihovo delo. Do sedaj je bilo vso to delo opravljeno zastonj. 

O avtorju. Mojca Pišek (1985). Kup idej, kako spremeniti svet na bolje. Čemu ne začeti s slovensko literaturo.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Eno leto, ki sem ga posvetil dialogu, je bilo predolgo

    Mojca Pišek

    Kultura se vse bolj zapira vase in se ukvarja samo z lastnimi problemi in potrebami ter se včasih preveč odreka svojemu poslanstvu, da reflektira in motri celoto družbe, dogajanja znotraj družbene skupnosti in razvoj družbe, se na vse to kritično odziva oziroma vstopa v dialog z drugimi družbenimi podsistemi.

  • Najbolj me veseli, ko se iz množice idej izloči najboljša, ko veš, da je to to

    Mojca Pišek

    Umetnost je del družbe, ki ne sme biti definiran. Družba potrebuje sfere, v katerih se lahko pojavi nekaj, česar v družbi še ni, nekaj, kar družbi odpira potencial za nadaljnji razvoj.

  • Ministrstvo za kulturo potrebuje temeljito kadrovsko prenovo

    Mojca Pišek

    Moti me, da je precej pogosta splošna percepcija umetniškega ustvarjanja, da to ustvarjalci počno iz samo njim lastnega veselja in da je plačilo njihovega dela nepričakovana nagrada.

Izdelava: Pika vejica