Kdor obljublja čudežne rešitve, laže

Uršula Cetinski (foto: Tina Ramujkić)

Na prvo žogo: Uršula Cetinski

Mojca Pišek

Slovenska kultura je prostor velikih strasti, ki se po eni strani kažejo kot ljubezen do ustvarjalnega dela, po drugi pa v obliki žgočih debat o stanju kulture in duha v družbi, polemičnih kritik in konfliktov med ustvarjalci in tistimi, ki odločajo o materialnih pogojih nastajanja kulturno-umetniških vsebin. Serija anketnih intervjujev Na prvo žogo je prispevek k ustvarjanju pozitivnega okolja za razpravo o stanju v slovenski kulturi in družbi nasploh, zato smo k pogovoru povabili predstavnike vseh skupin, ki pri tem sodelujejo: umetnike, producente, predstavnike javnih zavodov, zaposlene na ministrstvu za kulturo. Vsi se srečujejo s kritikami na prvo žogo, vsi so že bili deležni rešitev na prvo žogo, zato so tudi vprašanja tokrat na prvo žogo. V upanju, da z neposrednim pristopom pridemo do kakšnega zadetka v polno.

 

Ime in priimek?

Uršula Cetinski.

Poklic, ki ga opravljate, oziroma delovno mesto? 

Generalna direktorica kulturnega in kongresnega centra Cankarjev dom Ljubljana.

Kako je videti vaše delo na povprečen delovni dan?

Navadno je razdeljen na delo med med 8. in 16. uro, ko opravim redne sestanke s sodelavci (direktorice sektorjev, sodelavci v kulturno-umetniškem programu, občasno tudi s sodelavci v kongresno-komercialnem in tehničnem sektorju itd.), z zunanjimi partnerji (predvsem državna uprava, gospodarstvo, vodstva drugih kulturnih zavodov in umetniki iz Slovenije ali tujine), najmanj štirikrat na teden pa se vrnem v Cankarjev dom tudi zvečer, in sicer po 19. uri, ko spremljam različne umetniške ali kongresno-komercialne prireditve ali pa obiščem kakšno izmed prireditev drugih organizatorjev. Vikend je redko prost.

Od kdaj opravljate to delo in kaj ste delali pred tem?

Opravljam ga od leta 2015, pred tem sem bila direktorica in umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča.

Zakaj ste se odločili za ta poklic oziroma službo?

Vsi moji poklici doslej so bili povezani z umetnostjo, ki daje mojemu življenju smisel in je hkrati zame tudi vir užitka, včasih estetskega, predvsem pa spoznavnega. Vsi moji poklici so (bili) kombinirani tudi s kompetencami na področju poslovanja, ki ni umetnost, je pa posebna spretnost in je za mene izziv.

Kaj vas pri vašem delu motivira in veseli?

Motivira me, da umetniškim delom ali dogodkom – skupaj s sodelavci – omogočam, da pridejo do gledalca, bralca, obiskovalca in ga spremenijo oz. se ga dotaknejo. Včasih gre tudi za dejavnost, ki je nosilka ali znanilka širših družbenih sprememb.

Kateri so problemi, s katerimi se srečujete pri delu?

Glavni problem pri vodenju osrednjega kulturnega in kongresnega centra v Sloveniji je, da se nenehno soočamo z novo zakonodajo, ki ji zaradi specifike našega področja sploh ne moremo slediti, če nočemo ogroziti naše dejavnosti. Kulturna politika splošno zakonodajo prepočasi prilagaja specifikam kulturne dejavnosti, kar nas spravlja v veliko zagato; marsikaj bi bilo mogoče doseči z ustreznimi dopolnitvami ZUJIK-a.

Kje vidite rešitve zanje?

Krajši odzivni čas kulturne politike pri uvajanju sprememb.

Česa se pri svojem delu bojite?

Ničesar, saj sovražnike dobro poznam.

Kdo so za vas kulturniki?

Kulturniki so zame vsi, ki se s kulturo ukvarjajo profesionalno; poleg umetnikov tudi umetniški vodje, producenti, tehnično osebje itd.

Kdo so za vas umetniki?

Ustvarjalci umetniških del.

Katerih kulturnih dogodkov se najraje udeležujete?

Čeprav so mi najbližje odrske umetnosti, predvsem sodobni ples, so moje življenjske spremljevalke oz. spremljevalci tudi glasba, vizualne umetnosti, film in literatura.

Zakaj mislite, da potrebujemo kulturo? Zakaj mislite, da potrebujemo umetnost?

Če svet razumemo v bipolarnosti kultura – natura, potem je kultura že hočeš nočeš del nas, umetnost pa je njen sublimni ekstrakt.

Zakaj mislite, da potrebujemo ministrstvo za kulturo?

Mislim, da je za Slovenijo dobro, da ga ima, čeprav ni povsod po svetu tako urejeno in ne gre za edino zveličavno ureditev. Nujno pa bi bilo, da se to ministrstvo tesneje programsko poveže tudi z drugimi ministrstvi in tako kulturo osvobodi predznaka samozadostnega geta.

Kakšen bi bil idealen minister za kulturo in kakšna bi bila idealna kulturna politika?

Nič ne more biti idealno, tudi kulturni minister ne. Dobro bi bilo, če bi šlo za osebo, ki bi uživala spoštovanje pri bodočem ministrskem predsedniku in pri ostalih ministrskih kolegih, predvsem tistem za finance, s tem pa bi bil potrebnega ugleda deležen tudi resor. Hkrati bi bila dobrodošla tudi kredibilnost med kulturniki, čeprav splošnega konsenza okoli najprimernejše osebe nikoli ne bo. V idealno kulturno politiko ne verjamem, verjamem pa v dobre ukrepe v korist kulturnikov in s tem tudi javnosti, ki ji je kultura namenjena.

Kakšna bi bila idealna reforma kulturnega sistema?

Kdor obljublja kratkoročne, idealne oz. čudežne rešitve, zgolj laže in se spreneveda v boju za oblast. Idealne kulturne reforme ne more biti, je pa nujna stvarna in učinkovita kulturna politika, ki bi odločno reševala probleme, nakopičene tudi v desetletjih po osamosvojitvi.

Kako doživljate pogoste konflikte med ministrstvom za kulturo in kulturniki?

Kulturniki morajo biti kritični, menim, da je takšna narava našega poklica oz. vsake intelektualne dejavnosti. Kulturniki so pogosto pomembne javne osebnosti, njihovi kometarji zato odzvanjajo glasneje in dobijo več pozornosti v primerjavi z manj izpostavljenimi državljani ali skupinami ljudi. Tako ima javnost občutek, da gre pri kulturnikih za konfliktno in včasih celo neartikulirano skupino, čeprav konfliktnost ni večja kot na drugih področjih javnega življenja, artikuliranost pripomb pa je pogosto boljša in bolj smiselna kot marsikje drugje.

Menite, da se kulturniki preveč pritožujejo nad delom ministrstva za kulturo in stanjem v kulturi na splošno?

Ne. Pritoževanja je veliko, ni pa ga preveč. Vse, kar je med pritožbami konstruktivnega, dobronamernega in koristnega, je za kulturno politiko lahko spodbuda in motivacija za spremembe, kar pa je vmes »žlehtobe«, ki ni tako zelo redka, pa naj preprosto odplava mimo.

Če bi imeli možnost izvesti kulturno reformo, katera bi bila prva sprememba, ki bi jo uvedli?

Takoj bi skozi potrebne procedure spravila t.i. Zakon o kulturnem evru, ki je propadel tik pred ciljem, pa je za državo in njeno kulturno dediščino izjemno pomemben, sočasno bi v sodelovanju s skupino poznavalcev in predstavniki zaintresiranih javnosti znova napisala t.i. osemletni Nacionalni program za kulturo z jasnimi in mestoma drznimi cilji, ki bi ga opremila tudi s konkretnim štiriletnim akcijskim načrtom delovanja Ministrstva za kulturo.

Kaj bi spremenili pri svojem delu ali načinu delovanja, če bi s spremembo lahko izboljšali razmere v kulturi?

Kot javni zavod bi lahko še širše odprli vrata za umetniška sodelovanja z nevladniki in javnimi zavodi, tako slovenskimi kot tujimi, za kar bi potrebovali več zaposlitev, predvsem v tehničnem sektorju, pa tudi v producentskem, saj smo se v zadnjih petnajstih letih kadrovsko preveč skrčili, s tem pa zmanjšali tudi kapacitete delovanja. Za kaj takšnega trenutno nimamo soglasja ustanovitelja.

 

O avtorju. Mojca Pišek (1985). Kup idej, kako spremeniti svet na bolje. Čemu ne začeti s slovensko literaturo.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Eno leto, ki sem ga posvetil dialogu, je bilo predolgo

    Mojca Pišek

    Kultura se vse bolj zapira vase in se ukvarja samo z lastnimi problemi in potrebami ter se včasih preveč odreka svojemu poslanstvu, da reflektira in motri celoto družbe, dogajanja znotraj družbene skupnosti in razvoj družbe, se na vse to kritično odziva oziroma vstopa v dialog z drugimi družbenimi podsistemi.

  • Najbolj me veseli, ko se iz množice idej izloči najboljša, ko veš, da je to to

    Mojca Pišek

    Umetnost je del družbe, ki ne sme biti definiran. Družba potrebuje sfere, v katerih se lahko pojavi nekaj, česar v družbi še ni, nekaj, kar družbi odpira potencial za nadaljnji razvoj.

  • Ministrstvo za kulturo potrebuje temeljito kadrovsko prenovo

    Mojca Pišek

    Moti me, da je precej pogosta splošna percepcija umetniškega ustvarjanja, da to ustvarjalci počno iz samo njim lastnega veselja in da je plačilo njihovega dela nepričakovana nagrada.