Zakaj novinarstvo mora preživeti (sicer se nam vsem slabo piše)

Agata Tomažič

Bilo je na prvega maja, ko sem prebrala, da je svojo – recimo službo, čeprav bi takemu razmerju le stežka lahko rekli tako – pri nekoč ugledni slovenski časopisni hiši zapustila novinarka, ki je lani za imenitno opravljeno poročanje dobila glavno cehovsko priznanje. V neke vrste poslovilnem pismu, v katerem ji je uspelo zaobiti čeri zagrenjenosti in se je omejila zgolj na skopa dejstva, dovolj tragična sama po sebi, je zapisala, da je za svoje delo zadnje mesece prejemala po petsto evrov bruto honorarja. (Ni specificirala, ali so ji od tega odtegnili tudi tistih zloglasnih trideset evrov, za kolikor je vodstvo pred dvema letoma ovrednotilo rabo hišnih računalnikov.)

Ne, to ne bo še ena jeremijada o prekarstvu, kakršnih so bili mediji, tudi strani omenjenega časnika, v dneh okoli praznika dela polni. Ne bom oporekala, da je treba na neurejene razmere na področju delovnih razmerij nujno opozarjati, a razsojati v tej debati se ne počutim poklicane, ker prekarstva na srečo doslej še nisem skusila na lastni koži. Poleg tega danes, ko pišem te vrstice, obhajamo neki drug praznik, mednarodni dan svobode medijev. In mediji so tema, o kateri se, čeravno z razdalje – morda pa ravno zato! – še vedno počutim kompetentna pisati. 

Novinarka, ki je kot zadnja odšla izpod okrilja nekoč osrednjega časopisa, zdaj pa iz meseca v mesec bolj oskubljenega in klavrnega, ni bila odpuščena. Oditi se je odločila sama od sebe, česar vodstvu ne gre šteti v posebno premetenost; definicija izraza premetenost namreč vključuje iznajdljivost, ta pa inteligenco ali vsaj neko gibkost duha. Vodstvo ji je z višino honorarja dalo vedeti, kako visoko cenijo njeno delo, zato je pač pospravila delovno mizo in odšla. Pametnejši odneha – to je vse, kar je mogoče reči o bistrosti v tem primeru.

Toda ta primer si zasluži, da se nadenj sklonimo in ga podrobneje razmotrimo. Postopek v kolumnah je podoben kot pri pisanju kriminalnih romanov: klobčič je treba začeti odvijati. Nit nas v tem primeru zelo hitro pripelje do serije odmevnih člankov, ki jih je omenjena novinarka objavila pred poldrugim letom. Spomnimo, šlo je za razkritje o dodatkih za stalno pripravljenost, ki so jih prejemali profesorji nekaterih fakultet. Kar nekaj imen je bilo v tej aferi izpostavljenih, kar nekaj ljudi ob čast. Bržčas nikomur od njih ni v interesu, da bi novinarke, kakršna je omenjena, še naprej tako vneto dvigovale preprogo in izpod nje vlekle na plano nesnago. Igrajmo se detektive še naprej. Zdaj smo na polju domnevnega, a zelo verjetnega: kaj je lažjega, kot da katera od užaljenih profesorskih veličin vzame v roke telefon in pokliče katerega od članov vodstva časopisne hiše? Morda pa kar lastnika (ki lastništvo sicer dosledno zanika), če mogoče ravno prijateljuje z njim? Vse je mogoče, če spustimo domišljijo z uzde. 

Ampak domišljija je žival, ki se, vsaj pri detektivskih zgodbah, ponavadi ne oddaljuje preveč od verjetnosti. Poleg tega pri tej zgodbi poznamo izid, kar se je zgodilo vmes, pa si lahko izpiše vsak sam. 

Kaj je s tem narobe? Vse. Na takih razmislekih pade celotna kredibilnost medija. V čudni luči naenkrat zasveti vse, kar je bilo v zadnjem času objavljenega. S kakšno gotovostjo lahko bralec verjame, da ne gre za članek, ki je pač nekomu v interesu? Ali da se ne poroča o dogajanjih, ki komu drugemu niso povšeči? Z nikakršno. Ker smo že ravno v mesecu, ko se slavi delo, velja opozoriti tudi na zlovešči medijski molk okoli protestnega pisma delavcev idrijske tovarne. Mar si oni ne zaslužijo častnega plačila za svoje delo in prijaznejših delovnih razmer? Zakaj nihče ni poročal o njih? Odgovori si lahko vsak sam.

Medtem ko to pišem, se mi pred očmi že prikazujejo komentarji nergačev, češ, kaj nam bodo mediji, saj imamo državljansko novinarstvo in družbena omrežja. Nič ne bi moglo biti bolj kratkovidnega in stupidnega. Mediji, če so transparentno financirani in nepristransko vodeni – kar bi za zdaj v največji meri pri nas lahko trdili samo za javna radio in televizijo –, so nepogrešljivi. So vir nepristranskih novic in komentarjev, ki niso v interesu nikogar. So ščit pred grabežljivostjo kapitala in častihlepnostjo politikov. Povedano drugače: prav nič manj niso potrebni kot pred vznikom novih informacijskih tehnologij, četudi se bo počasi treba posloviti od starega plačnega modela. Mediji dandanes lahko preživijo le še kot skupnostni projekt, financiran iz denarja davkoplačevalcev – kar ne pomeni, da mora davčni vijak še tesneje priviti že tako obubožani srednji razred, temveč bi bilo treba k plačevanju v skupno malho naposled primorati tudi tiste, ki se temu najbolj krčevito upirajo: multinacionalke. 

Da bi medije lahko vzdrževali tim. razsvetljeni kapitalisti, je jalovo upanje. Ali pa takšnih pri nas ne premoremo. Kar se je zgodilo z nekoč uglednim časopisom, je dovolj zgovoren primer. Priznati moram, da mi nikoli – ob vsej domišliji, ki jo priznano premorem – ni bilo jasno, kako lahko nekdo, ki si omisli časopis in si tako že skorajda utre pot do slovesa razgledanega, omikanega človeka, ki je dojemljiv za sodobno stvarnost, kakršno odsevajo mediji, tako nepovratno podleže pohlepu in časopis tako nerodno in očitno spremeni v glasilo svoje tovarne. Če bi se razglabljanja o tem lotevala v leposlovju, kjer je vse dovoljeno in nič ni resnično, bi kvečjemu orisala lik v revščini rojenega in od pomanjkanja zaznamovanega posameznika, ki kot plevel kljubuje vsakršnim neprilikam in se obdrži le za ceno telesne in duševne okorelosti. Suhoparna in trda zgodba bi to bila, nekaj v slogu Ayn Rand, za to pa že od Flannery O’Connor naprej vemo, da je ne smemo priporočati v branje prijateljem. 

Toda ker kolumna, najsi bo še tako svoboden in odprt žanr, le ne dopušča izmišljij, v zvezi z (ne)razsvetljenim kapitalistom, ki lastništvo časopisne hiše povrh zanika, velja opozoriti le na neovrgljivo dejstvo: takšnih, kakršen je on, se na smetišču zgodovine gnete na stotine. Le kdo še danes ve za direktorja Trboveljske premogokopne družbe, ki je bila vse do druge svetovne vojne na tleh kraljevine Jugoslavije »velevažen činitelj v našem gospodarskem, socialnem in denarnem življenju in gospodarstvu«, kot je leta 1940 pisala Nova pravda, »glasilo narodnega delavstva«? Nesrečnik, ki je temu gigantu kot zadnji načeloval in delavcem odtegoval socialno varnost, je že davno utonil v pozabo. (Zato pa še vedno dobro pomnimo, kaj se je skuhalo v trboveljskih revirjih.)

Brez skrbi, to ni poziv k revoluciji. In tudi če bi bil, nič ni bolj utopičnega kot pričakovati, da se bo ponižani in razžaljeni prekariat dvignil v uporu tako kot proletariat v Chicagu leta 1886. Danes, ko pišem te vrstice, ni več praznik dela, temveč mednarodni dan svobode medijev. Zakaj jih potrebujemo? V svetu, kjer so najbolj cenjeni argumenti številčni, bi se v finalu spodobilo poseči po takem: ker nas bodo stali manj, kot bomo z njimi prihranili. Ampak ker kvaliteta na dolgi rok vendarle premaga kvantiteto, je treba izpostaviti tudi vsebinski vidik. Niso le prikrojevanje resnice ali zamolki v interesu tega ali onega človeka ali podjetja tisti, ki povzročajo škodo. Najhujše je sistematično in dosledno poneumljanje z vsebinami, oblikovanimi po meri večinskega okusa. Prispevki o dogodkih iz življenja talentirancev, pogovori z junaki resničnostnih šovov, na tisoče vrstic v čast puhloglavosti. Vodstva medijskih hiš se zgovarjajo, da svojim odjemalcem pač strežejo s tistim, kar jim najbolj tekne. S tem ne bi bilo nič narobe, če bi šlo za kakšne druge artikle, podvržene tržnim zakonom …   

Ne drži le, da mediji odsevajo svet, v kakršnem živimo. Žal tudi mediji vplivajo na svet, katerega del so. In zato bi se morali zamisliti – dokler še zmoremo razmišljati o kompleksnejših rečeh.  

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako pa kaj novinarstvo?

    Mojca Pišek

    Slovenski mediji ždijo in čakajo, da crkne konkurenca, da lahko uplenijo njeno naročniško in bralsko bazo ter si zagotovijo monopol na trgu, vsaj za nekaj časa, dokler ostarela naročniška baza dokončno biološko ne presahne.

  • Večno nezadovoljstvo brezmadežnega slovenskega uma

    Sonja Merljak

    Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.

  • Tisti vic o ugledni novinarki in ugledni literarni zgodovinarki

    Mojca Pišek

    O recepciji, moralni paniki in medijski manipulaciji romana, ki je moral vznemiriti predvsem zato, ker je literarno prepričljiva in inteligentna upodobitev tisoč in enega načina, kako odrasli na cedilu puščajo svoje mladostnike in kako brez iluzij so ti v zameno.