Tragedija skupnih dobrin. Pismo v štirih dejanjih (2)

Marko Pogačar

Berlin

Reichenberger Strasse je živahna ulica južno od proge. Na južni strani trase, po kateri je resnično nekoč, pred zanje zadnjo vojno, tekla in se na koncu tudi do konca iztekla proga. Tračnice so potem izkopali, jih pretopili ali vgradili v Teufelsberg, Hudičev hrib iz odpisanih vagonov in nekaj milijonov kubičnih metrov žlindre, na katerem so pozneje zavezniki postavili vohunsko postajo. Razteza se v dolžini dobrih dveh kilometrov, približno med Oranienplatzom in kanalom, kar je južneje tudi od zdajšnje trase proge, reke Spree in najdaljšega ohranjenega dela pregrade, ki je bila nekoč, po zanje zadnji vojni, poznana kot Berlinski zid, v zadnjem času pa kot kup smeti, odpad, sivo tisto-nekaj-ne-vem-kaj ali, povedano v jeziku osamljenih turistov, East Side Gallery. Tam, kjer se divje zalizujeta Brežnjev in Honecker. V tem primeru stoji ulica, kot bi potrjevala ali delila njeno zatrto usodo, ravno vzporedno s progo.

V stanovanje v petem nadstropju z dvigalom neopremljenega bloka, v pritličju katerega se je nahajala francoska mlečna restavracija, sem se vselil z namenom, da najdem njo. Čeprav sem jo poznal le približno, površno (komajda sem pomnil njen vonj), kar je bilo v popolnem nesorazmerju z močjo želje, sem imel o tem opravilu jasno idejo in voljo, ki je obetala. Vendar je bila ideja jasna le v smislu najdbe. Na področju vsebine tistega, kar bi tam morebiti utegnil najti, je bilo vse obdano s precej močvirnato podlago, po kateri pa je bilo vsaj na videz moč stopati. Narava iskanja je bila naslednja: iti naprej, ne ustaviti se, s čelom zadevati ob mreže, obtežene z mrtvimi muhami, trgati noge žuželkam in požirati s strupenimi plini zasičen zrak, vse dokler bo to mogoče, saj bi ustaviti se pomenilo pogrezniti se. Kot v risanki, kjer se je moč normalno premikati po praznini, vse dokler telesa ne obteži pogled, to spoznanje pa telo takoj spremeni v kojota, zbeganega spričo dejstva, da se z neprijetno hitrostjo, lastno maso, pomnoženo z lastnimi grehi, približuje svojim prednikom.

Medtem je bila ona sredi svojega lastnega iskanja, vendar tega nisem vedel. Njena metoda je v nasprotju z mojo izšla iz golega čakanja. Trdno je verjela, da vsak premik, bolj ambiciozen od vstavljanja plutovinastega zamaška v grlo steklenice brozge iz Lidla ali stiskanja konzerve Kindla – kakršno si bodi nepomembno maličenje oblike –, žene naprej nezavidljivo in zanjo pogubno zaporedje dogodkov, med katerimi je najpogubnejše samo dejstvo premikanja. Čas je zvečine preživljala v postelji, kjer je iz geografskih revij in tedenskih časopisnih prilog izrezovala fotografije pustih pokrajin. To puščo, požgano kot dom, je kombinirala z delčki tech-house letakov, nabranih v barskih straniščih, in jih lepila na prizore čisto mrtve narave, iz katerih se je tu in tam vzdignilo kako v velikem planu prikazano mravljišče. Portrete je, to sem pozneje razglasil za simptom povsem racionalne mizantropije, popljuvala in jih shranila pod blazino. Bila je ena garjava jesen, mrtve kapljice so listje pribijale na asfalt, še preden ga je utegnil nase pritegniti veter. Preklinjal sem jih, saj sem bil navsezadnje živ in zdrav, vendar brez primerljive moči.

Kar sem z razlogom zamolčal, je to, da sem spotoma poskušal pisati roman. Moje iskanje je bilo v tem pogledu vsaj dvojno, dvakrat pretenciozno. Ni prišlo v poštev, da bi poskusil ti zgodbi združiti in iz nje narediti lik, iz iskanja pa delo, ter vse to spravil v količkaj funkcionalen siže. Tolikšna brezobličnost bi morda ustrezala meni, nikakor pa ne zamišljenemu besedilu. Da bi ju povsem ločil, se tudi ni zdelo izvedljivo. Libida, ki ju ženeta, sta na neki čuden način iztrgana iz enega, in takoj ko poskuša kateri izmed njiju pobegniti za prvi vogal ali se z odejo pokriti čez glavo, začne drugi tuliti in zavijati. Tudi zato je treba tistega, ki piše, med drugim teptati, pljuvati in ga prisiliti, da se poščije v posteljo, da mu po nogavicah steče drek: da bi bilo vse drugo zatrto in ponižano, da bi libido za trenutek ostal eden in sam. Želja po tem, da jo najdem, je bila vendarle večja.

Ob popoldnevih, ki sem jih imel še posebno rad, gejevski hipsterji na ograjo pred blokom priklepajo dragocena kolesa, nametana v strašljive kovinske grozde. Potem pri Francozih tolčejo milchkaffeeje, möhrenkuchne in litschi bionade, medtem ko na bicikle suvereno ščijejo psi. Živali so bile njegova, Francozova, nenavadno šibka točka. Njena šibka točka so bili metamfetamini, alkohol, kakšen glitch noise klub in lastna postelja. Moja mrakobna predanost matematiki, pravzaprav njeni povsem specifični melanholiji, je vodila k sklepu, da je možnost za to, da bi jo premagal z njenim najmočnejšim orožjem, kozmičnim mirovanjem mase, jo nekako našel pri Francozu ali v svoji sobi, kratko malo enaka ničli. Obenem pa še precej pogubna. Nujno je bilo torej zapustiti stanovanje, preplesti najine sovražnosti, na smrt zabosti in povsem opustiti enega od libidov.

Reichenberger Strasse nima niti enega ovinka. Kot srebrna igla srši naravnost skozi meso mesta in me pribija k mojim strahovom. Prvi novembrski ponedeljek sem se vendarle odločil zamenjati lokal in se spustiti nekaj ulic niže, v četrt skurjenih žarnic. Skozi črke na steklu je prihajalo otroško vriskanje, nepotrebna naglica, vendar je vse to ostalo zunaj. Sedel sem zadaj, v polmraku, ki se je naredil že pred četrto, in se sklanjal nad nekaj dni starim Tageszeitungom. V lokalu ni bilo mladih mamic, ni bil te vrste bar, eden tistih na P-bergu, pa tudi ona je bila še brez otrok, čeprav so enega spravili iz nje, še preden jih je imela šestnajst. Potem je zares odbilo štiri in nekdo je odprl vrata, da je kravji zvonec na verižici glasno zazvonil. Še znosno hladen veter je v čelo nekega imbecila z natančnim preigravanjem prignal suh list, natakar, očitno južnjak, ga je nato plosknil po plečih in ga pozdravil z Grüß Gott. Tako sem jo tudi našel.

O avtorju. Marko Pogačar se je l. 1984 rodil v Splitu. Objavil je štiri pesniške zbirke, tri zbirke esejev in zbirko kratkih zgodb. Je urednik književne revije Quorum in dvotednika o kulturnem in družbenem dogajanju Zarez. Bil je štipendist fundacij Civitella Ranieri, Passa Porta, Milo Dor, Brandenburger Tor, Internationales Haus der Autoren Graz, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sredi vzhodnega Berlina, že malce hipomanična

    Jedrt Lapuh Maležič

    Kot zmeraj na neznanih terenih sem bila tudi tukaj kot kratkoviden slonček na trapezu, ki ga je nekdo posadil na gugalnico pod cirkuškim stropom in ki niti ne vidi mreže pod seboj, mreže, razpete zanj, da bi ga prestregla.

  • Radikalnost izkušnje

    Jana Putrle Srdić

    Iz Cankarja v Šiško v Berlin. O telesni izkušnji glasbe in svetu, ki je popoln, če ga le uspemo slišati (in videti) takšnega, kot je, brez vnaprejšnjih pričakovanj in idej.

  • Mesto Berlin piše

    Tina Štrancar

    Vidim jo, kako sedi ob oknu dnevne sobe s pogledom na Mesto in se sprašujem, o čem razmišlja, o zgodbi, ki bo nastala, o tem, … →

Izdelava: Pika vejica