LUD Literatura

Mrk zvezde

Lutz Seiler: Zvezda 111. Prev. Štefan Vevar. Ljubljana, KUD Sodobnost International, 2023

Anja Zidar

Padec Berlinskega zidu in združitev Nemčije sta poleg geopolitičnih premikov pomenila tudi ideološki prestop za prebivalce obeh Nemčij – iz socializma v kapitalizem. A ta prestop ni bil, kot sugerira branje uradne zgodovine, nekaj enotnega, temveč nekaj postopnega, kaotičnega in predvsem individualnega. Roman Zvezda 111 nemškega pisatelja Lutza Seilerja skuša predstaviti različne ravni te individualnosti znotraj zgodovinskih dogodkov: Carl se znajde v Berlinu po začetku obdobja podiranja Zidu, medtem ko se njegova starša Walter in Inge prebijata na Zahod (dobesedno in v metaforičnem smislu). Seilerjev namen ni napisati alternativne (ljudske) zgodovine padca Berlinskega zidu, temveč se želi ukvarjati z vplivom političnega na osebno življenje – osebno je torej (še vedno) politično.

Že na pogled epski roman preči več prostorskih ravni, ki so zgoščene znotraj nekaj mesecev v letu 1989, v katerem se je začel postopek nemške združitve, kar je simbolično utelešal padec Berlinskega zidu. V ospredju je Carl, ki se v turbulentnem letu 1989 odpravi v Berlin, njegovo »os« pa skozi roman prekinjajo odlomki iz vsakdana njegovih staršev Inge in Walterja, ki se v teh meglenih (čudnih) časih odločita za selitev na Zahod – brez Carla. Razlogi za geografski premik Carla ali njegovih staršev so zaviti v meglo: obema premikoma je namreč skupno preizkušanje dotlej neznanih možnosti življenja. Razlika med obema prostoroma je ustvarjena s pomočjo pripovedovalskega časa: Carl svoje življenje v Berlinu doživlja v sedanjiku, pri čemer vzpostavlja nabor možnosti, o svojih starših pa govori v pretekliku, kot o že izvršenem dejstvu, o katerem izve prek pisem. Nadalje se knjiga zaključi z epilogom, v katerem starejši (ostareli?) Carl opazuje zgradbo, kjer je bival v času svojega prvega seznanjanja z Berlinom, in ob propadlem videzu stavbe razmišlja o spremembah, ki jih je svobodno mesto preživelo od Carlovega prvega obiska. Faktični razlogi za premik akterjev ostajajo skozi celotno delo zaviti v idealizem, ki ga je predstavljal Zahod z obljubo o svobodni izbiri: starša sta imela sicer že prej neka finančna sredstva za tak premik, prav tako realne možnosti za njegovo izvedbo (oče je bil s svojim računalniškim oziroma programerskim znanjem precej zaželen kader), ampak do dejanskega premika pač ni prišlo. Obenem sopostavljanje obeh ravni izpostavlja zlasti lažnost te izbire: Carl je prisiljen v delo na črno in bivanje v zapuščenem bloku, skupaj s podobno izgubljenimi mladimi, čeprav bi lahko ostal v družinskem stanovanju v Geri. Njegov oče Walter se kot starejši programer zgolj deloma znajde znotraj hiperproduktivno usmerjenih korporacij v Frankfurtu, največ težav pa ima v resnici Carlova mama Inge, ki se vsakodnevno sooča s spolnimi predsodki, ki obkrožajo delo žensk. V tem oziru roman zgodovinski vtis o dobrotah Zahoda, ki so dosegle Nemčijo (in svet) po padcu Berlinskega zidu, sooča z nesrečnimi človeškimi usodami, ki so za ceno svobode prodale vrednote skupnosti, bližine in iskrenih odnosov.

V romanu je prisotna zlasti bivanjska tematika, ki se osredinja na vprašanje smisla življenja po razpadu (padcu? zaključku?) nekega obdobja, pri čemer je posebej intrigantno to, da sta padec Berlinskega zidu in združitev obeh Nemčij prikazana brez enega samega opisa padca klade ali političnih okoliščin, ki so te dogodke spremljale. Podstat tako Carlovega narativa kot tudi tistega njegovih staršev je dejansko šok, saj si nihče od trojice ni predstavljal, da bi bil lahko njihov vsakdan drugačen od obstoječega. V tem oziru posebej izstopa Carl, ki je kot lik ustvarjen v maniri izgubljenega umetnika (pesnika): med spreminjanjem družbeno-političnega okolja se njemu dogajajo veliko bolj osebni premiki – odrašča. Velik del tega odraščanja predstavlja nekakšno »flaneurstvo«, sprehajanje po vse bolj drugačnem Berlinu in iskanje praznih hiš: najprej se zdi, kot da to počne zase, saj želi zapustiti nekakšne skvote na Oranienburški 21, potem kot da za Effi, mlado mater samohranilko, ki jo Carl sicer pozna že iz svoje preteklosti v vzhodnonemškem mestu Gera, a nadalje se to iskanje spremeni v navado: prazne hiše so najprej zasedene, nato obnovljene, izpraznjene in nato razpadejo. Šele v zaključku je ob tem dodana šibka kritika načina nacionalizacije in predrugačenja prioritet družbe. Občasno Carl kot vsak pravi »flaneur« piše pesmi, celo izdan je v neki antologiji, ob (domnevno) bolj priznanih nemških pesnikih Schiekeju in Holstomu. A kljub vztrajnemu iskanju je Carl vedno znova na istem mestu: tudi ko opazuje svoja starša, ki jima je prehod na Zahod prinesel finančno blagostanje, zaradi česar nanju gleda kot na uspešna, ali napol prazne stavbe v Berlinu, polne zmedenih, nadobudnih posameznikov, ki poskušajo svojo srečo v drugačni (novi) stvarnosti, ne pride do zaključka svojega iskanja in s tem smisla.

Pomemben element te dvojnosti je žiguli, avto sovjetske izdelave, narejen po načrtih oziroma inspiraciji za italijanski Fiat, ki je v naših krajih sicer bolj poznan pod imenom lada. Avto je eden izmed predmetov, ki jih Carlova starša pri premiku na Zahod pustita za sabo, čeprav je Carlov oče na sam avto izrazito navezan. Za Carla predstavlja nujen element, s katerim si (vsaj v nekem krajšem obdobju) omogoči zaslužek – avto namreč uporablja kot taksi, na črno, seveda, kot vsak spoštovanja vreden državljan v tranzicijski družbi. Žiguli je tudi element neskončnih voženj po Berlinu in kasneje Franciji, ki potrjujejo vandrovsko držo protagonista Carla, ki se skuša osmisliti skozi nešteto potovanj in nenehno ugotavlja, da na potovanjih zgolj srečuje samega sebe. Podobno kot Carlovo skvotersko obdobje brez resnih prihodkov (in misli o prihodnosti) ostaja avto zgolj predmet povezave med Carlom in njegovim očetom ter postaja skozi roman vse večje breme, saj Carl ugotavlja, da je ta povezava vse bolj šibka. K svojevrstni nostalgičnosti se obrača tudi naslovni simbol, Zvezda 111, v domačih logih bolj poznana kot Stern 111, model radia. Nostalgičnost izhaja iz sodobnega gledišča, čeprav je slutiti neko osebnejšo, avtobiografsko noto, saj je med pripovedjo zgolj navrženo, da je bil ta model radia del povezanosti med Carlom in očetom Walterjem, potem pa postane za Carla in njegove starše zgolj še en element iz (komunistične? zaostale?) preteklosti, ki ne deluje – Carlovemu očetu nazadnje dejansko uspe priti v obljubljeno deželo, ZDA, kjer najde neki podoben model radia, ki pa ga le deloma popravi. Težava obeh simbolov je visoka raven zaprtosti oziroma omejenosti na specifičen kronotop, ki pa ni dovolj dobro predstavljen, zaradi česar predmeta potrjujeta stereotip zaostalosti samega časa, državnih struktur, ki so takrat obstajale. Od dela, ki naj bi prav ta red kontekstualiziralo iz sodobnega pogleda, se zdi upravičeno pričakovati, da se bo dvignilo nad stereotipe, kaj je (bil) komunizem.

Način pripovedovanja je v romanu Zvezda 111 najbrž ena izmed svetlejših točk, saj uspe besedilo privesti do zaključka kljub epski količini strani. Besedilo ne pokriva dolgega obdobja, gre pa za globoko obdobje. Težo epskega linearnega narativa uspe prav slog obrniti iz zunanjega doživljanja v notranji svet likov, saj teži k uporabi krajših stavkov, elips. Poleg tega je Carl predstavljen prek tretjeosebnega pripovedovalca, ki ima do njegove notranjosti omejen dostop, a o njej sklepa, razmišlja prek njegovih dejanj. To je vidno zlasti v primeru Carlovih staršev, od katerih je pripovedovalec odtujen: Carl namreč bere pisma o njunem potovanju na Zahod in si na podlagi zapisanega predstavlja, kaj se staršema dogaja. Posamezni deli znotraj narativa so izpostavljeni z uporabo kratkih, odsekanih stavkov in pa spreminjanja ritma s pomočjo dolžine povedi. Mestoma sicer ravno zaradi ritma pri razvlečenih pasusih nastaja občutek meglenosti, ki se naposled zgosti prav pri koncu. Carl se združi s staršema, izve razloge oziroma dobi neko sliko o razlogih za njun premik, a se kljub temu znajde prav tam, kjer je začel: v Berlinu, iščoč stanovanje.

Roman torej preveva nekakšna dvojnost, ki izhaja iz odločitve za premik v intimo namesto sledenja zgodovinskemu obdobju. Zaradi tega si roman lahko privošči počasno sledenje (mezenje) v Carlovo intimo, pri čemer se zdi njegova kriza identitete ogledalo mesta Berlin ob združitvi obeh republik. Kredibilnost pa vsemu temu hkrati jemlje ignoranca do Carlovega družbenega položaja: Carl ima avto, stanovanje (sicer v Geri, pa vendar) in neka finančna sredstva, da si to počasnost v resnici lahko privošči. Poleg tega je Carl moški: kognitivna disonanca, ki izhaja iz njegove privilegirane pozicije, je dejansko najbolj vidna v odnosu do Effi, sosede iz Gere, ki jo dodobra spozna šele v Berlinu. Ne razume namreč, zakaj Effi, sicer mama samohranilka brez redne službe, ne more preprosto živeti z njim in zakaj ji materinski dom ali podobne oblike skupnega bivanja ne ustrezajo. Kolikor je torej umik v intimo potreben za raziskovanje Carlove družinske travme, je ta premik neuspešen ravno zato, ker ignorira razredno komponento. Obenem se zdi, da je prav vključitev zgodovinskega momenta najšibkejši element romana oziroma da je ta slabo navezan na protagonistovo osebno doživljanje trenutka.

Pravzaprav neuspeh romana v tem oziru pokaže na to, da je osebno neizbežno politično oziroma, preprosteje, da so osebne okoliščine vedno kontekstualizirane skozi razredne, časovne, zgodovinske danosti. Ignorirati te zmožnosti pomeni v resnici prikriti del osebnega. S tem zgodovinskim preobratom ni odvzeta veljava, enako kot tudi intimnim trenutkom ni odvzeta intima, če so postavljeni v čas, obdobje. Gre namreč za razmerje ali obvladovanje noževega rezila, pri čemer je literatura umetnost tega obvladovanja: roman Zvezda 111 namreč prikaže veliko zanimivih elementov, likov v kočljivem časovnem in družbenem trenutku, a se pri tem zanaša na samoumevnost pomembnosti teh elementov in likov, zaradi česar ti večinoma mrknejo v prazno.

 

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

 

JAK RS

O avtorju. Anja Zidar je anglistika in slovenistka. Literarne kritike piše za Radio Študent, Razpotja in Literaturo, včasih tudi kaj prevede. Je ena izmed ustvarjalk oddaje Tu pa tam na Radiu Študent

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.