S/M in usoda spomina

Mirko Božić

Damnatio memoriae je rimski običaj uničevanja dediščine in spomina na politične nasprotnike, bodisi z rušenjem spomenikov bodisi z ustnim ali kakšnim drugačnim sramotenjem. Povojno obdobje devetdesetih let v BiH in širšem prostoru je primer damnatio memoriae, kakršnega se ne bi sramovali niti rimski cesarji. Odnos do spominske plastike in arhitekture socialističnega modernizma v Evropi lahko razdelimo na dve fazi, katerih trajanje se razlikuje od države do države: 

 

  1. fizično in simbolno uničevanje
  2. estetsko prevrednotenje in kontekstualna sterilizacija

 

V prvi postkonfliktni fazi poteka val »preoblikovanja« urbane krajine, da bi uro simbolično zavrteli nazaj in ustvarili iluzijo clean slate za nov začetek, pri katerem se najpomembnejši simbolni elementi prejšnjega družbenega reda odstranijo iz javnega prostora, vsakršna razprava o njih, ki ni politično motivirana, pa se stigmatizira kot relativizacija zločina, s čimer se debata o vsakršnem segmentu sistema na koncu sprevrže v tekmovanje v avtoviktimizaciji. Proces, ki bi ga lahko imenovali kulturološka deratizacija, temeljito očisti vse pore družbenega življenja od izobraževalnega sistema, iz katerega čez noč izginejo nezaželeni pisatelji in dogodki v učbenikih, preko doprsnih kipov v parkih in imen ulic do plenitve celotne gospodarske infrastrukture. 

V drugi fazi pride do delne kulturne sprostitve, ko se sporna materialna dediščina rehabilitira na estetski in intelektualni, ne pa nujno tudi politični ravni. Politično ozadje arhitekture pri tem ponikne pod nalepko retrokomercializacije in se preobrazi v modni statement revij, kot je Wallpaper. Zato ne preseneča, da je zahod že dosegel stopnjo, ko to vprašanje obravnava skozi prizmo stroke in išče turistični potencial spomeniških kompleksov in racionalističnih stanovanjskih in upravnih stavb. Dober primer tega je profil #socialistmodernism na Instagramu s številnimi primeri iz Srbije, Moldavije, Rusije, Češke, Slovaške in drugih držav nekdanjega vzhodnega bloka. Fotofiltri pretvorijo razvpite »spalnice« v impresivne pokrajine, ki delujejo kot kulisa za oblikovalske uvodnike. To »čiščenje«, pa naj prvotni kontekst še tako banalizira, odpira prostor za reinterpretacijo in oživitev prostora z delnim reprogramiranjem.

Eden simbolov predvojne spominske plastike je vsekakor kompleks partizanskega spominskega pokopališča v Mostarju, ki ga je v šestdesetih letih 20. stoletja zasnoval Bogdan Bogdanović. Kompleks, postavljen na amfiteatrskem pobočju in terasasto oblikovan, od spodaj navzgor pripoveduje večplastno likovno zgodbo, sestavljeno iz niza odprtih in zoženih prostorov, vodnih in zelenih površin, pri čemer je vse skupaj okrašeno s stiliziranimi simboli sonca, lune in smrti. Avtor je kompleks poimenoval mesto mrtvih v mestu živih, lahko pa bi ga poimenovali tudi tridimenzionalna pesem. V zgornjem delu, v amfiteatru, so številne spominske plošče razporejene tako, da spominjajo na posekano drevo; nanje so na dan osvoboditve mesta polagali nageljne. Že takrat je ta »park za mrtve« postal zbirališče živih – večina ohranjenih fotografij moje mame iz njenih študentskih dni je posnetih tu. Po vojni je bil Bogdanovićev spomenik prepuščen opustošenju in propadanju, z nemočnim spomenikom so obračunali vandali, ki so izvedli urbanistični damnatio memoriae, in bržkone je partizansko pokopališče devetdeseta preživelo zgolj po zaslugi svoje velikosti. A nekaj se vendarle ni spremenilo – prostor je še zmeraj zbirališče študentov z bližnje univerze, le da je namesto z nageljni prekrit s črepinjami pivskih steklenic in smetmi. Življenje se je vrnilo, kompleks pa še naprej čaka na svoj preporod. 

Nedolgo tega sem kompleks obiskal ob obletnici osvoboditve, ki so se je med drugimi udeležila tudi združenja iz Hrvaške, BiH in Slovenije. Množica ljudi srednje in starejše generacije je prišla počastit praznik, na katerega jih vežejo spomini, medtem ko so na drugi strani ceste, pred vhodom, protestirali mulci v črnih oblačilih, ki jih na predvojni Mostar ne veže noben spomin in ki so se zagotovo avtoinstrumentalizirali, da se na takšne stvari odzovejo nasilno. Zelo preprosto je predvideti, na kaj se bodo odzvali in kako, saj nacionalisti funkcionirajo po vnaprej začrtanem vzorcu. Pri čemer kontekst učinkuje kot droga, saj lahko edino v tako iracionalnih okoliščinah racionalizirajo metanje dimnih bomb na neoborožene upokojence z rdečimi robci. Vzporedno s tem pa se v sklopu alternativnih turističnih poti vnovič odkriva turistični potencial partizanskih spomenikov, kar je aktualni pojav v številnih državah nekdanjega vzhodnega bloka.

V Budimpešti so leta 1993 odprli Memento Park, posvečen komunistični diktaturi, v katerega so po demokratičnih spremembah preselili 42 spomenikov nekdanjega režima. Gre za dober, a žal tudi redek primer ustreznega kritičnega odnosa do tovrstne problematike: osamitev v kontekstualno »varen« prostor turističnega parka, kjer sicer sporno temo obravnavajo kot donosno atrakcijo za posebne vrste turistov: za ljudi iz zahodnih držav, ki začenjajo odkrivati nekdanji svet z druge strani zavese, predstavljen v light različici – brez nadležnih stranskih učinkov, kot je preganjanje nasprotnikov. V tej zbanalizirani viziji se celoten družbeni red spremeni v muzejski eksponat za fotoaparate turistov, ki kupijo vstopnico, da bi si ogledali grafični dizajn sovjetskih propagandnih letakov. Z neprijetnimi zgodbami, ki sicer še vedno ostajajo pospravljene »v zakulisju«, se v zadnjih letih ukvarjajo pisatelji, kot je Svetlana Aleksijevič, ki piše o intelektualcih, katerih življenje, ugled in eksistenca so kolateralna škoda padca Sovjetske zveze. Težava takih knjig je, da si vse izpovedi slejkoprej postanejo podobne, zato bralec postopoma izgubi empatijo za žrtev, ki pripoveduje. Tako kot zaradi popkulturnega prevrednotenja blokovske estetike počasi pozabimo na naravo sistema, ki jo je proizvedel, četudi je bistvo vsakega sistema zatiranje in imperativno podrejanje normi.

Zato se rešitev skriva v ravnovesju med stigmatizacijsko »dekontaminacijo« umetnosti in ustrezno kontekstualizacijo, ki bo prikazano dvignila nad raven golih turističnih znamenitosti. V Mostar so že začeli zahajati turisti, ki Bogdanovićev spomenik obiščejo namensko, v sklopu programa, ki pogosto vključuje tudi druge lokacije, kot so spomenik na Tjentištu ali Kamniti cvet v Jasenovcu. Še vedno gre v glavnem za tujce, ki jih ne bremeni teža izkušenj z identiteto teh mest, in ki na vse te prostore gledajo predvsem skozi prizmo turizma in estetike. Kar danes vidijo tam, je obračun z nezaželeno preteklostjo in frustracija zaradi nezmožnosti pobega pred njo. Morda pa tako zanemarjeno Partizansko pokopališče, kot smo mu priča trenutno, veliko iskreneje govori o novem svetu, v katerem živimo. Ob enem svojih povojnih obiskov je Bogdanović celo dejal, da mu je všeč v taki obliki, s katero je dobilo značaj antičnih ruševin. To je tista majhna, a bistvena razlika med madžarskim parkom in Mostarskim spomenikom – ne premore aseptičnosti in popkulturnega celofana, skozi katerega zahodni hipsterji danes dojemajo trabante, startarke, Džamonjo in Bogdanovića. Vse mečejo v isti koš, dokler ne postanejo še en magnet na hladilniku vsakega bekpekerja, ki se je v zadnjem desetletju lomastili po nekdanji Jugoslaviji. 

Ena bizarnejših domislic je bila nekdanja pobuda nekega turističnega načrtovalca, ki je na Golem otoku želel odpreti letovišče za privržence S/M-fetiša. Ta zgodba je medtem izginila iz medijskega prostora, vendar verjamem, da je goreče antijugonostalgike že ob sami misli nanjo zvilo v želodcu, pa naj mi je bila ideja še tako simpatična. Plačaš mastne denarce, da bi lahko spal na trdih žimnicah in fizično delal pod budnim očesom mladih partizank v uniformah, prilagojenih S/M standardom. V tem je hkrati nekaj ogabnega in humornega. Ogabnega, ker ostanke tujih političnih travm zvedemo na ozadje za selfie na Instagramu (kot kolega, ki se je za svojo profilno fotografijo slikal na spomeniku holokavstu v Berlinu), in humornega, saj že milijontič dokazuje, da prihodnost, ko komunizem pretvori v turistični aranžma za hipsterje, sovraštvu skoraj brez izjeme odvzema ostrino. Na koncu ostaja upanje, da bo naslednje leto dan osvoboditve minil brez dimnih bomb in da bomo nekega dne morda vendarle dovolj zreli tudi za lasten Memento Park.

 

Prevedla Diana Pungeršič

O avtorju. Mirko Božić se je rodil leta 1982 v Mostarju. Piše poezijo, prozo, kolumne in kritike. Njegove pesmi so bile prevedene v albanščino, nemščino, slovaščino, slovenščino, poljščino, španščino in angleščino. Njegovo delo je bilo vključeno v več revij in antologij tako doma kot v tujini. Organiziral je prvo branje med Leipzigom in Mostarjem preko Skypea. Sodeloval je na mnogih festivalih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Še vedno Dunaj, drugič

    Gregor Podlogar

    Iz Avstrije ob stoletnici republike: med letoma 1918 in 2018 ni neposredne povezave. Zgodovinski dogodki si sledijo kot koraki v vojaških škornjih. Stoletje je polno pretresov, družbenih sprememb in tehnološkega razvoja, kakršnega si pred sto leti nihče ni mogel predstavljati, kot si danes nihče ne more predstavljati, kašen bo čez sto let.

  • Srd na ovce in spomenik za novce

    Jedrt Lapuh Maležič

    Od kritike osebne duhovne zgodovine do kritike verskega čredništva in novega spomenika žrtvam vseh vojn – vera razbremenjuje osebne odgovornosti, spomenik je nadomestek za opravičilo.

  • Ruski človek, francoski pisatelj

    Ana Geršak

    Na račun železne zavese je Zahod dolgo poveličeval disidentsko literaturo, ki je vzhodnoevropske sisteme predvsem obsojala; Makinov roman ponuja v tem smislu svojevrstno tretjo pot.