Žametne barikade

V zgornjem citatu, ki ga je moč najti v Nesrečnikih, enem najpomembnejših romanov ne samo francoske, temveč svetovne književnosti, Victor Hugo odlično povzame družbeno in kreativno vlogo pisatelja. Roman zelo dovršeno prikaže ideale posameznika in moč množic, ki je z vstajo spremenila potek zgodovine. Besede svobode nepozabne krvave revolucije so na koncu uspele zatreti tiranijo francoske oblasti prve polovice 19. stoletja. Velika zgodba o francoskih barikadah je podobna kitajski skrinjici, saj v sebi skriva kup manjših, intimnih pripovedi. Vendar sama zgodba tu ni ključnega pomena, gre predvsem za avtorjevo željo, da bralcu prikaže prav to, in ne neke druge zgodbe – gre torej za aktivistično potezo v književnosti, ki analizira in opredeljuje stanje konteksta, v katerem delo nastaja.

Iz Nesrečnikov lahko dobimo dokaj jasno sliko takratnega stanja v Franciji; zgodba namreč predstavi različne like – tako sirote, prostitutke, župnike in policiste kot mlade mestne boheme ter mestne intelektualce. V tem smislu bi Hugoja lahko razglasili celo za daljnega prednika sodobnih avtorjev, kot sta denimo Houellebecq in Žižek, ki aktivno sodelujeta v diskurzu o trenutnem stanju v svetu, tako v literarnem kot filozofskem smislu. Kakorkoli že, fokus dotičnega besedila nista Houellebecq in Žižek, temveč mladi sodobni pisatelji, ki korak za korakom s svojimi izvirnimi deli osvajajo literarni prostor. To se nanaša predvsem na generacijo, rojeno po vojni v devetdesetih ter generacijo poznih osemdesetih let. 

Medtem ko pišem to kolumno nas dosegajo številne slabe novice; teroristični napadi v Parizu, Bruslju in Istanbulu, izstop Velike Britanije iz EU, da ne omenjam begunske krize, ki je pretresla  staro celino ter celemu svetu razkrila, da Evropa še ni presegla ksenofobije do množice priseljencev iz Severne Afrike in Sirije. Povrhu vsega tega se v Ameriki za predsedniški stolček bori ozkogledi republikanec, populist, ki svojo zunanjo politiko bazira na osnovi tekmovanja Miss Universe. Papež je bil prvi, ki si je drznil omeniti to, kar si mislimo vsi – »tretja svetovna vojna«. Zahod, ki je privabljal mlade izobraževalne programe, kot je Erasmus, zdaj ni več sinonim za odprte meje, medkulturnost ter visok življenjski standard, temveč se povezuje s strahom in paranojo pred samomorilskimi bombnimi napadi na letališčih in podzemnih železnicah, z varnostnimi ukrepi, ki otežujejo vsakdanje življenje, ter z zahtevami vlad, ki želijo zaradi potencialnih terorističnih groženj prost dostop do naših mobilnih naprav. Če povzamem, Orwellov 1984 se ne zdi več le fikcija, ampak otipljiva resničnost. 

In katero od zgoraj omenjenih dogajanj lahko najdemo v delih mladih pisateljev bivše Jugoslavije? Prav nobenega. Svet, prikazan v delih mladih literatov, je kot neskončno velik Woodstock, kjer igrajo indie skupine, droga je vsem dostopna in poceni, seks je dober, ljubezen zapletena. Nekateri so morda mnenja, da je vse za nekaj dobro, vendar če je družbena vloga pisatelja to, kar vidimo pri Hugoju, torej »zvon, ki zvoni v mraku«, potemtakem bi morali mladi pisci v tej temi, skozi katero se Evropa trenutno vozi s svetlobno hitrostjo, zvoniti na vse zvonove. Sprva zato, ker je to bolj kot kadarkoli prej treba storiti prav zdaj. Brexit je šolski primer zgodovine, ki se odvija, medtem ko so ljudje zaposleni z banalnostmi. V totalni evforiji okoli nogometnega prvenstva so mnogi popolnoma pozabili, koliko pomembneje je oddati svoj glas na referendumu kot pa ostati doma pred televizorji. Nedvomno so bili med njimi tudi mladi pisatelji, ki se potopljeni v svoja socialna in ljubezenska življenja niso zganili in spisali niti ene brošure, ki bi promovirala glas razuma. Za kar pa je zdaj prepozno, saj se je zmaga separatistov pretvorila v Pirovo zmago, v kateri se, kot se zdi, ruši unija Britanije. V naši književnosti se le redko najde nekdo, ki piše o distopijski tematiki, kar je pravzaprav zelo zaskrbljujoče, glede na to, da ločnica med politično distopijo in resničnostjo postaja vedno bolj neopazna. Oblikovala se je tudi generacija avtorjev, kot so novinar Jerko Bakotin ter pisatelja Ivana Simić Bodrožić in Saša Stanišić, ki opisujeta svoje izkušnje kot otroka vojne, kar vliva upanje, da možnost novih diskurzov obstaja, vendar gre na žalost bolj za izjeme kot pravilo.

Pesniki se z uporabo delikatnih struktur povečini ukvarjajo s svojim notranjim svetom, ki je popolnoma odrezan od zunanjega, kar me obrnem fascinira in skrbi. Mladi pesniki se sprehajajo s psom kot Emily Dickinson, toda bralec bo le stežka razumel, da gre pravzaprav za sprehod po minskem polju, estetski eskapizem, ki ima na gestikularni ravni vrline tenkočutnosti in prefinjenosti, vendar na ravni konkretne sporočilnosti ne seže dlje od lepih besednih iger in nežne motivike. Tu ni nikakršne prave vsebine, je le forma, ki je samozadostna – reciklirani romanticizem, ki ne prinese novih odkritij. Ko je soočen s kruto realnostjo, se poskuša zaščititi tako, da se zapre sam vase, vendar se na ta način razvrednoti, saj izloči uporniško držo, ki bi mu drugače dala konkreten časovni in vsebinski okvir.

Seveda je nemogoče, in tudi nepotrebno, da se pesnike uči in prisili, o čem naj pišejo ali kaj naj berejo – mladim je treba pustiti, da sami odkrijejo svet. Prvi korak v tej smeri bi bil, da občasno pogledajo poročila ali preberejo časopis. Adorno je nekoč dejal, da je pisanje poezije po Auschwitzu moralno sporno. Kaj bi rekli o današnjih prodornih pisateljih – da raje pišejo o Beatlesih ali o dogodku v dvorani Bataclan? V bistvu se zdi skoraj nemogoče, da bi katera izmed pisateljskih klik ustvarila novi Charlie Hebdo, ali nekaj na tem nivoju, saj je za to potrebno veliko poguma. In če si dovolim biti malce predrzen, bi celo trdil, da bi nekateri od njih šli na koncert, a kasneje le stežka o groznem terorističnem napadu spisali nekaj, kar bi imelo zametke političnega statementa. V obdobju, ko sem bil še študent, se je skupina avtorjev, ki je sodelovala na branjih v klubu Koncept in Alternativnem institutu, v svoji poeziji usmerjala v kritiško pisanje o družbi, v kateri so živeli. Šlo je za poezijo, ki se je ukvarjala s sedanjostjo, obdobjem, v katerem j nastajala. Na naših knjižnih policah so bili Naomi Klein in kulturni muzičarji, kot na primer Kalle Lasn. Po vsem tem se je težko pretvarjati, da poezija nastaja po asketskem načelu, kjer se iz banalnosti ustvarjajo težke misli.

Pripadniki situacionizma so v svojih delih dajali velik poudarek sinergiji politike in umetnosti, kritizirali so kapitalistično degradacijo človeških življenj in napadali množične medije, ki so širile laži med ljudstvom. Protagonisti gibanja so zavračali samozadostno in snobovsko umetnost, ki je dandanes vedno bolj prisotna. Isto bi lahko rekli o sodobni kritiki in esejistiki, ki z masturbacijo strokovne terminologije bralcu daje občutek manjvrednosti. Njihova filozofija je jasno in glasno odklanjala takšen pristop in to bi bila zanimiva tema za diskusijo, če bi seveda obstajal nekdo, ki bi o tem dejansko debatiral. Družbenokritični diskurz, ki trenutno dominira v umetnosti, še vedno ostaja na nivoju vsakdanjega pogovora in je v samih avtorskih delih le redko prisoten. Izjeme so avtorji, ki ne pripadajo mlajši generaciji, kot je denimo Edo Popović, vsaka njegova objava na Facebooku namreč spominja na manifest. Ko so situacionizem končno priznali kot vplivno in pomembno gibanje, so njegovi pripadniki odklanjali vsakršne bonitete, ki so prišle z novim statusom, zavračali so vse ponudbe, ki niso sovpadale z njihovo umetniško držo. Upam, da se med današnjo generacijo pisateljev najde tudi kakšen tak avtor, a to je le moja osebna želja. Lahko bi dejali, da so barikade, na katerih danes stojijo mladi pisci, iz žameta in ne iz bodeče žice. Lahko bi se kaj naučili od majhnega Gavrocha iz Nesrečnikov, če ne bi pozabili, čemu služijo barikade. Po drugi strani pa se lahko tudi zgodi, da bodo, ko bo zmanjkalo kruha, jedli pecivo.

Prevedla Kristina Vrčon