Mesto naključje

Jamajka je z udeležbo svoje reprezentance v bobu na zimskih olimpijskih igrah leta 1988 v kanadskem Calgaryju povzročila pravo senzacijo. Država, ki smo jo dotlej povezovali predvsem z reggaejem in dolgim toplim poletjem, se je odločila, da bo tekmovala, in čeprav ni osvojila niti ene kolajne, je tistega leta postala najbolj prepoznavna ekipa. Leta 1993 je nastal tudi film Ledene steze, ki deloma temelji na tej zgodbi. Svet je poln takih zgodb, ko si neka skupina ljudi zgolj iz lastnega vzgiba in s pozitivno energijo izbori nekaj, v kar pravzaprav nihče ni verjel, včasih niti lokalno prebivalstvo. O eni takih se imam priložnost prepričati na lastne oči. 

Mostar je namreč v povojnem obdobju zaradi svoje zapletene politične situacije in medetničnih napetosti dobil vzdevek Mesto Naključje. Nato se je spremenil še v mesto brez lokalnih volitev, mestni svet tako že osem let deluje z začasnim mandatom. Mesta so kot otroci – če se navadijo na določene razmere, kakršnekoli že, se naučijo delovati znotraj njih, saj na svetu ni stikala, s katerim bi življenje preprosto izklopili, dokler stvari spet ne stečejo po ustaljenih tirnicah. Ob pomanjkanju logike absurd dela čudeže, tudi v našem primeru: urejeni so pločniki, mestno sprehajališče, obnovljen mestni park, izpeljana še vrsta drugih projektov. Disfunkcionalni časi ponudijo najfunkcionalnejše rešitve. Tako se je lani pojavila pobuda za kandidaturo Mostarja za Evropsko prestolnico kulture, zgodba, ki mnogim, ki kulturo pogosto dojemajo kot luksuz, rezerviran za politično in finančno stabilne družbe, zveni kot dobra šala. A izkazalo se je, da ni tako. 

Ekipa, ki pripravlja kandidaturo, se je medtem v ozadju povsem resno lotila dela, tako da so zadevni tuji strokovnjaki mestu pripisali precej realne možnosti, da prestižni naslov tudi pridobi. Kot pregovorni underdog v klasičnem ameriškem filmu s happy endom, kakor leta 2005, ko je bilo mesto uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Pravzaprav ni pomembno, kaj bo na koncu. Zlasti zato, ker je zamisel o kandidaturi sprožila nastanek Foruma2024, posebne skupine mestnih kulturnikov in umetnikov; na prvem Forumu se jih je zbralo skoraj sto. Tako da sploh ni tako slabo, kadar so razmere takšne, da si lahko samo prijetno presenečen, kajti v vsesplošni apatiji in pesimizmu se je z obzorja skoraj povsem razblinilo upanje v spremembe in sploh pripravljenost, da se jih uresniči, kot da govorimo o nečem zakoličenem in nespremenljivem. Iz množice razpršenih posameznikov in kolektivov se je izoblikovala povezana in pregledna skupina, katere zamisli bodo podlaga kulturne strategije, temeljnega dokumenta kandidature.

Del tega nenadejanega priliva pozitivne energije so tudi strokovnjaki z različnih področij – visoko šolstvo, nevladni sektor, mestne kulturne ustanove, likovniki, pisatelji, glasbeniki. Manjkala je edino še podpora političnih strank, ki so na splošno presenečenje temu projektu naposled dale zeleno luč, kar je še toliko pomembneje, če upoštevamo dejstvo, da je v Mostarju politično soglasje glede česarkoli redko kot ptica dodo. O čemer priča tudi dejstvo, da so nekateri politični pritiski po obširni medijski kampanji splahneli, saj je projekt Evropske prestolnice kulture priložnost, da mesto oživi ne le kulturno, temveč tudi infrastrukturno, in da sanira podobo in pridobi sloves nečesa pozitivnega, privlačnega in plemenitega – sloves, kakršnega je pravzaprav imelo že pred vojno. 

Mesto, noro na gledališče, mesto s sto tisoč pesniki in mesto sonca – zdaj lahko postane tudi mesto muzejev, strpnosti in bogate kulturne ponudbe za vse vrste občinstva. Med drugim tudi po zaslugi tega, ker smo končno začeli verjeti, da je kaj takega mogoče. Zelo je pomembno, da so priložnost kandidature dobila tudi mesta izven Evropske unije, kot je denimo Novi Sad, ki je naziv že pridobil. Fraza o »poti v Evropsko unijo« namreč že dolgo ni nič drugega kot poskus Bruslja, da države, kot je Bosna in Hercegovina, ostanejo čim dlje od Unije, saj ima sama preveč lastnih težav, da bi se spopadala še s tujimi. 

Pri tem ni pomembno, da je EU v veliki meri tudi sama kriva za situacijo v BiH, ker je kljub zavedanju, da se politične težave v tej državi nikoli niso rešile same od sebe, zadevo prepustila lokalnim oblastem, funkcija visokega predstavnika Valentina Inzka kot svojevrstnega bruseljskega velikega vezirja pa je bila zreducirana na dajanje izjav, saj zaradi neuveljavitve t. i. bonnskih pristojnosti sam ne more uvesti nobene spremembe. Učinki daytonskega mirovnega sporazuma, ki je iz začasne postal trajna rešitev, so politično konstrukcijo države spremenili v navadno farso. Zgodovinska izkušnja je pokazala, da naša družba najbolj napreduje v različnih oblikah diktature, zato bi Evropska unija, razen če ne namerava kot edino možno rešitev vzpostaviti popolnega protektorata, morala odstopiti od BiH, okrog katere sta tako ali tako že zaplesali Turčija in Rusija, ki v njej vidita malo izpostavo za svoje evropske ambicije. V širšem kontekstu je zgodba o »evropski poti« samo neprepričljiv poskus prepričevanja lokalnih oblasti, da ne razprodajo vsega Moskvi in Ankari, ki prav v tem trenutku pravzaprav prihaja skozi zadnja vrata, medtem ko se vsi pretvarjajo, da tega ne vidijo. Morda bi zmaga v tekmi za prestižni naziv prestolnice kulture lokalne oblasti vsaj malo »dregnilo« v pravo smer, konec koncev se na mestni ravni kandidatura pripravlja, kot da živimo v normalni državi. 

Na podlagi lastnih izkušenj sem spoznal, da je projekte manjšega in srednjega obsega v kulturi najlaže izpeljati, če se pretvarjamo, da živimo v tej normalni državi. Ko gredo oni nazaj, pojdi ti iz kljubovanja naprej, ne oziraj se in ustvari lastno zgodbo, v kateri obvladuješ razmere in uresničuješ lastne načrte. Kar je mogoče, ker politika v kulturi ne vidi dovolj dobička, da bi ji poskušala kaj ukrasti, ali ker tisti, ki so sposobni izvedbo financirati, niso dovolj izobraženi, da bi vrhunsko kakovost razlikovali od narodne folklore in bodo avtomatično podprli nekaj, kar ne predpostavlja velikih stroškov. Seveda se tu in tam primeri, kot tokrat v Mostarju, da se zbere kompetentna ekipa, ki bo deležna ustrezne podpore, četudi začasne, zaradi česar je izvedba velikih projektov veliko obetavnejša.

Jamajka morda res ni osvojila kolajne v Calgaryju, tekma za naziv Evropske prestolnice kulture pa še poteka in dotlej je vse mogoče, nemara celo to, da prebivalce Mostarja prepričamo, da dejansko živijo v mestu s sedmimi festivali, šestimi gledališči in petsto kulturnimi dogodki na leto, od katerih je del brezplačen. Nekaj se vsekakor kuha pod površjem, kar je najbolje pokazal Festival Nove Mostarske Energije (FENOMEN), ki je priredil prvo javno silvestrovanje po desetih letih odsotnosti javnih prireditev. Program je spremljalo preko 5000 navdušenih meščanov, ki so vsaj tisti večer okusili, kako se živi v kakšni prestolnici kulture. Obudili so spomin na nekaj, kar se pravzaprav nikoli ni dokončno izginilo, le daleč v ozadje je bilo potisnjeno, da bi se sprostilo dovolj prostora za neskončne zgodbe o Mestu Naključju. Ampak naključja ne obstajajo, zato niti ni čudno, da je politični strdek, ki že leta hromi mesto, povzročil vzporedno realnost, v kateri se pretvarjamo, da živimo v normalni državi, ker nimamo več česa izgubiti. In mestna kulturna srenja se je odločila za podvig, podoben jamajškemu v Calgaryju, ki pa je za Mostar ključen. In to ne zaradi možnosti zmage, temveč zaradi vere v lastno sposobnost vpliva na družbo, v kateri živimo. Zaradi trmastega, neomajnega prepričanja, da zmoremo. 

Prevedla Diana Pungeršič