Protesti in pečene piške

Agata Tomažič

Stala sem na stopnicah in gledala v kotanjo v izteku, nekoliko v zadregi in obotavljaje se, kot bi zrla v bazen z ledeno mrzlo vodo. Ali lavo. Ali čim podobnim. Pa ni bilo nič tako groznega spodaj. Ploščad se je počasi polnila z ljudmi, nekateri so imeli s sabo transparente, drugi otroke, tretji oboje, četrti nič od tega. Shod se je začel pred kakšnimi dvajsetimi minutami, a ni kazalo, da bi človeška reka vzvalovala, da bi prestopila meje trga nasproti parlamenta, se prelila na ulice in v svoj tok posrkala še koga. Prišli so prepričani, angažirani, v protestih prekaljeni. Drugi so še naprej pestovali svojo brezbrižnost ali jo prav tisti trenutek sprehajali po trgovinah, pojili s pivom ali aperolom in ji privoščili mirno sedenje kje v senčki. 

Naključje – ali pa tudi ne – je hotelo, da je shod Brez strahu. Proti politiki sovraštva!, kot so ga poimenovali prireditelji, potekal prav na 30-letnico aretacije Janeza Janše. In bilo je prav tako pozno poletje – razgreto ozračje je bilo bolj kot vremenu pripisati političnim in ideološkim trenjem –, ko se je po ploščadi pred Slovensko filharmonijo tistega daljnega leta 1988 razlila množica ljudi, ki so – prav tako kot trideset let pozneje – protestirali, ker so hoteli izraziti, da jih ni strah, točneje, da jih ni več strah. 

Roko na srce, karkoli bi napisala o vsebini shoda izpred tridesetih let in se pri tem sklicevala na lasten spomin, bi bilo izmišljeno. V resnici se spominjam samo tega, da so me tja boljkone prignali, ker me kot večino tretješolk niti pod razno ni zanimalo, kaj napeljuje dolgočasne odrasle, da se zbirajo v skupine in postavajo po javnih mestih, zraven pa poslušajo še dolgočasnejše odrasle, ki govorijo v mikrofone, in jim vzklikajo. Ampak ne, demokracije takrat še ni bilo, sploh pa ne za otroke, in tako sem bila tudi jaz prisiljena postavati na Kongresnem trgu, ker je mama rekla, da je to »zgodovinski dogodek« in »da se bom tega vedno spominjala«. Pa smo šli.

Seveda je bilo dolgočasno. In seveda je imela prav. Zgodovinskosti dogodka sem se zavedela šele mnogo pozneje. Ne leta, temveč desetletja. Kako izjemna so bila protestna shajanja konec osemdesetih, si se zavedel šele v devetdesetih, ko je vse potihnilo in malone ni bilo proti čemu (ali komu) protestirati. Mislim, da je bil prvi protest, ki sem se ga udeležila kot odrasla, že na pragu novega tisočletja. Za študentske bone za prehrano je šlo, in to vse pove. Tudi takrat sem stala bolj pri strani, menda prav nekje na robu istih stopnic, s katerih sem konec maja 2018 nejeverno zrla v množico ljudi pod Spomenikom revolucije. Saj ne, da se ne bi počutila nagovorjene, tudi sama sem takrat študirala in jedla in prihraniti par sto tolarjev je bilo čisto priročno, a začutiti v tem revolucionarni naboj mi pač ni bilo dano. Oziroma se mi je mnogo pomembneje zdelo poskrbeti, da mi soprotestniki ne bi pohodili novih čevljev ali pomečkali torbice. Nič od tega ni bilo kupljeno na bone. 

Na predvečer shoda Brez strahu. Proti politiki sovraštva! so prireditelji organizirali predavanje madžarskega filozofa dr. Gáspárja Miklósa Tamása. Gospod, številnim privržencem in občudovalcem znan tudi pod kratico TGM, je spregovoril občinstvu, ki se je zbralo v prireditvenem prostoru lokala Pritličje. Njegovo mehko in modro govorjenje v izborni angleščini so poslušali tiho in zbrano, po končanem predavanju pa zastavljali tehtna in zaskrbljena vprašanja. Zakaj je, kot je, kako naprej, kaj nam svetujete. Bilo je očitno, da jim ni vseeno, že ob njegovem uvodnem razmišljanju o hecnem meddobju in medvladju, v katerem smo se v Evropi znašli, odkar se je zrušil berlinski zid in so nam ZDA in Velika Britanija obrnile hrbet, so šli lasje pokonci. Od leta 1815, od ustanovitve Svete alianse, se nikdar ni zgodilo, da ravnovesja v Evropi ne bi podprle angleško govoreče dežele. Tudi v hladni vojni se je mir v Evropi vzdrževal prav z ravnovesjem med Sovjetsko zvezo, Veliko Britanijo in ZDA, je nadaljeval. Od leta 1945 je bila v Evropi skrajni desnici zato zaprta pot na oblast. Zdaj je ta pot odprta, je dejal TGM. In ker se je kapitalizem snel z vajeti, prihaja do radikalizacije …

TGM, tisto sredo zvečer oblečen v popajevsko črtasto majico in hlače, ki so jih pričvrščevale naramnice, je spoštovanja vreden človek. Ne le zaradi izčrpnega znanja, ki ga deli povsod in s komerkoli hoče, razen s fakultetnih profesorskih pultov v domovini, kjer mu je predavati prepovedano, kot je povedal, temveč predvsem zaradi svoje dolgoletne kariere oporečnika. Zoperstavljal se je komunističnemu režimu Jánosa Kádárja, se konec osemdesetih politično aktiviral, spisal pamflet Zbogom, levica in se kot poslanec udeleževal sej v madžarskem parlamentu, konec devetdesetih oziroma v začetku novega tisočletja pa je skladno s spremenjenimi okoliščinami tudi sam spremenil svoj pogled na svet in se identificiral kot marksist ter goreč nasprotnik neoliberalizma. Pozor, pri njem ni šlo za oportuno obračanje po vetru, temveč ravno obratno: med podrobnim opazovanjem sveta okoli sebe se je vsakič znova ponovno iznašel tako, da je bil trn v peti oblasti in ureditvi. Ker nobena oblast in ureditev ne moreta biti idealni in ker samo norec ne dvomi, kot je ugotovil že Montesquieu. Častivreden gospod torej, ki razmišlja po lastni vesti in se ne boji povedati, kar misli. Tudi, če ne pozna odgovora. »Mi in vi, oboji smo pripadniki poražene generacije,« je razlagal poslušalstvu, očitno mlajšemu od sebe. »Ampak prav vi in mi bomo morali nekaj ukreniti,« je nadaljeval. Evropa nikoli ni bila sposobna sama od sebe izruvati fašizma, v drugi svetovni vojni so ji morali pri tem pomagati angloameriški zavezniki in Sovjetska zveza, na katere zdaj ne gre več računati. Strahu pa ni več, ker se ljudje ne zavedajo, da je vse, kar cenijo – varnost, stabilnost, čistoča, dobra hrana … – ogroženo. »Ime vašega problema ni Janez Janša, gre za mnogo več,« tako nekako je sklenil svoje predavanje. 

In imel je prav. Ne gre niti za sovraštvo niti za fašizem. Res gre za boj proti razsvetljenskim vrednotam, proti razumu. Predvsem pa za brezbrižnost. Za tisto zazibanost v lagodje in prepričanost o samoumevnosti nekih pravic, ki te prej požene na izlet ali po nakupih ali kaj podobnega kot pa na resnejše izrekanje mnenj. Za pečene piške, bi rekla učiteljica iz Cankarjevih Hlapcev, ki jih je vodstvo ljubljanske Drame genialno še zadnjič v sezoni umestilo na spored prav na predvolilno soboto. Občinstvo se je pridušeno hahljalo ob izjavah, kot je bila ta: »Nazadnjaštvo je dobro, naprednjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške!« Ni bilo treba dolgo čakati, da se je njena resničnost spet potrdila v praksi, pri čemer ne mislim na obračanje po vetru, ki mu bomo morebiti priča šele, ko bo razsekan gordijski vozel sestavljanja vlade, temveč na tisto prvinsko pišmevuhost, ki je na volilno nedeljo kar polovico državljanom šepnila, naj se podajo po samo njim znanih poteh, tudi če ne vodijo mimo volišč. In ki jim že dlje časa prigovarja, naj se le predajajo lahkotnim poneumljajočim oddajam ali rumenim opravljivim revijam, saj jih po teh vsaj ne bo bolela glava in se ne bodo po nepotrebnem vznemirjali. Naj ne spremljajo predvolilnega dogajanja, ne prebirajo predvolilnih programov in izjav strankarskih prvakov, predvsem pa ne hodijo na volitve. Ni vredno, nima smisla. Poleg tega bi s tem, ko bi izpustili glasovnico v režo kartonaste glasovalne skrinjice, prevzeli odgovornost za to, kar se bo v naslednjih štirih letih dogajalo z njimi. Ne, brez veze. Bolje je tiščati glavo v pesek!

Ampak mogoče … mogoče je pa to res še najboljši nasvet. Deloval je vsaj za Kurta Waldheima, ki je glavni junak dokumentarca Waldheimov valček, enega od filmov, predvajanih v letošnji izdaji festivala Kino Otok. Nekdanji generalni sekretar OZN in kandidat za avstrijskega predsednika, ki je zamolčal kariero v nacistični vojski, je ves čas samo trmasto tiščal glavo v pesek in zanikal. Da ni vedel za deportacije Judov iz Soluna. Ker je bil takrat ravno na dopustu. Pa saj ni mogoče, da mu ne bi kdo od vojakov povedal za akcijo, ki se pripravlja ali so jo pravkar izvršili? Ne, ni vedel. Toda saj je bilo judovskega prebivalstva tam kar za tretjino, kako ni mogoče, da ob vrnitvi ni opazil, da se je mesto nekam zelo izpraznilo? Ne, ni vedel. In je odkimaval in krilil s svojimi manikiranimi rokami in potem, ko neki posebno nadležen novinar avstrijske nacionalne radiotelevizije kar ni in ni hotel nehati vrtati, z eno teh negovanih rok tudi čisto neomikano treščil ob mizo. Ne, ni vedel.

Toda najbolj pretresljiv nauk tega dokumentarnega filma, ki ga je iz zvečine arhivskih posnetkov zmontirala avstrijska režiserka Ruth Beckermann, ni, da Waldheim ni vedel in da si je zatiskal oči, temveč da je bilo takih še mnogo več. Vsi tisti, ki so ga leta 1986 izvolili za predsednika. Nekaj odstotkov več kot polovica Avstrijcev, ki so šli oddat svoj glas. Kajti tako kot zanj tudi zanje velja, da ni res, da niso vedeli, ampak so že takrat, ko so Jude deportirali iz njihovih mest in ulic, preprosto potisnili glavo v pesek in se predali brezbrižnosti.

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nikar tako politično korektno

    Arjan Pregl

    Humor, smrt in avtoritarni (verski) voditelji se večkrat znajdejo kot medsebojno vzročno-posledično povezani elementi v časopisnih člankih, romanih ali televizijskih oddajah. Umor, ki ga je menda naročil Kim Jong Un, pregon Salmana Rushdieja in odrešilni humor Larryja Davida.

  • Bog nas varvaj demokracije!

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zame, vrli davkoplačevalci, demokracija ne deluje in verjetno nikdar ni. Ni variante, padem skozi mrežo, vam pravim! Čim se začnem z besedami vljudno mediti, moja rit podere vse v vaši štacuni s porcelanom. Bolj ko slišim, kaj da je dobro za narod, prej se mi zazdi sumljivo.

  • KKK-je sem pa jaz?

    Arjan Pregl

    Ikonografijo, povezano z desničarskimi skrajneži in ki je na shodih žal prisotna še danes, je v preteklosti na svojevrsten način subvertirala tudi likovna umetnost. In včasih naletela na neodobravanje. A prav pri opozarjanju na nepravilnosti in kršitve človekove svobode je treba biti neposreden in samokritičen, v čemer je še posebej uspešna prav satira.