Ploščad se je počasi polnila z ljudmi, nekateri so imeli s sabo transparente, drugi otroke, tretji oboje, četrti nič od tega. Ni kazalo, da bi človeška reka vzvalovala, da bi prestopila meje trga nasproti parlamenta, se prelila na ulice in v svoj tok posrkala še koga. Prišli so prepričani, angažirani, v protestih prekaljeni. Drugi so še naprej pestovali svojo brezbrižnost ali jo prav tisti trenutek sprehajali po trgovinah, pojili s pivom ali aperolom in ji privoščili mirno sedenje kje v senčki.

Zame, vrli davkoplačevalci, demokracija ne deluje in verjetno nikdar ni. Ni variante, padem skozi mrežo, vam pravim! Čim se začnem z besedami vljudno mediti, moja rit podere vse v vaši štacuni s porcelanom. Bolj ko slišim, kaj da je dobro za narod, prej se mi zazdi sumljivo.

V času gospodarske depresije smo. V času pesimizma. V času volitev. Predsednik vlade nam (v tem mandatu) ne sadi rožic, ampak robidovje, in tako bo vse do takrat, dokler ne bomo dojeli. Smo pač taki, da imamo raje slepilo od krute realnosti. Za kruto realnost so bili nekoč zadolženi pisatelji in intelektualci. Zdaj je njihovo vlogo prevzel prvi minister. Prvi minister je precej bolj izpostavljen kot pisatelji in intelektualci. Prepričan sem, da bo kmalu začelPreberi