Polaganje dlani

Ana Schnabl

Predreferendumsko soočenje na RTV Slovenija sem spremljala v samoti svojega amsterdamskega stanovanja. Glasnost računalnika sem navila do konca, da bi modre besede razpravljajočih lahko preglasile cvrčanje čebule. Okoli dvajsete minute razprave sem glasnost znižala in, pristransko, čakala na argumentacijski cikel podpornikov novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Od nasprotnikov so tako ostale le geste in bolj ali manj porogljiva mimika. Mojo pozornost je zares pritegnila šele čudaška koreografija Aleša Primca in Metke Zevnik: visoki gospod stopi za drobno gospo, ji poprime mikrofon, da bi ona laže prebrala, kar piše na listu, in svojo dlan položi na njeno ramo. Kompozicijo bi lahko razumela kot gesto pomoči, vendar je nisem, razumela sem jo natanko tako: tradicionalist svojo dlan polaga na ramo tradicionalistke, da lahko skupaj reproducirata tiste vzorce vedenja in mišljenja, ki ne škodujejo le homoseksualcem ali transseksualcem, temveč tudi heteroseksualnim ženskam. Če ne bi vedela, kdo Aleš Primc je in za kaj se zavzema, bi ureditev teles prebrala drugače.

Navidez neškodljivi slučaj, ko oseba A položi dlan na ramo osebe B, lahko povežemo z grozljivim grafičnim prikazom, ki je v dneh pred referendumom zaokrožil po družbenih omrežjih. Za dve različici Slovenije je šlo: na prvi vidimo porazdelitev volilnega telesa ob referendumu ob družinskem zakoniku 2012 po slovenskih občinah, na drugi pa si lahko ogledamo število obravnavanih sumov družinskega nasilja, zopet po slovenskih občinah. Občine so obarvane na skali med bledo rumeno in rdečo, odvisno od tega, kako so se odločali volivci in kako pogosto so udrihali občani. Prikaza sta razkrila: kjer se je večina volivcev leta 2012 odločila proti noveli zakona (torej za ohranitev obstoječih družinskih razmerij), je obravnavanih sumov družinskega nasilja (naj)več in obratno. Tovrstne grafične operacije so, seveda, vselej dobro izhodišče za katalizo novih predsodkov in sovraštev, zato je treba opozoriti, da nam ne morejo povedati ničesar o posameznikih, lahko pa so dobro orodje za razpiranje hegemonije – hegemonije, ki sliši na ime »tradicionalna družina«. 

Dlan na rami in dlan čez obraz: drugo je ekstrem prvega ali, drugače, drugo se lahko odvije le, če je prvo normalizirano. In to že je. Instituciji tradicionalne družine, načrtovane po obrazcu oče-mati-otroci, vlada moški. Moški je tisti, ki ženski v tradicionalni postavitvi odreja položaj. V takšni konstelaciji si ženska zadostne vednosti za emancipacijo ne more in posledično tudi noče priskrbeti, v ozadju velikega družbenega načrta tiho rojeva, krhko čustvuje, se nazorno oblači in dovoli, da moški na njene rame polagajo dlani in jo učijo raznih stvari. Pa še služiti ji ni treba veliko ali vsaj ne več kot zakonski partner. Kadar gre resničnost v franže, si moški žensko ali ženino pokornost izbori tudi na njenem telesu, kar tradiciji zavezana ženska vzame nase molče. Nasilja ne vzame le na svoje telo, pač pa še posebej na svojo krivdo, na svojo čustveno realnost in nato takšna, polomljena, utrjuje mesto, na katerem pravzaprav noče in ne more stati. Seveda je moja pripoved o družinskem nasilju splošna, toda takšna je tudi struktura tradicionalne družine, v kateri gre, kako ironično, pravzaprav še najmanj za otroke, saj so ti po tradiciji le podaljški odraslih. Za razmerja moči gre, za hierarhijo gre in za specifično moč, ki ustreza eni sami samcati, tanki rezini prebivalstva, ki bi padla na nos, si opraskala čelo in lica, če je ne bi podpirale – oprostite, sestre – zavedene ženske. 

Grmenje s tradicionalno družino v očeh mlade liberalne osebe ni le neokusno, temveč tudi nevarno, saj velik kos prebivalstva – da, skupaj z otroki – potiska v podrejeni položaj. Očitek, da bi novela zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ogrozila tradicionalno družino, ki so se ga zagovorniki novele zmedeno otepali, drži. Ne, zakon med dvema ženskama ali moškima ne ogroža zakona med moškim in žensko neposredno (niti ne ogroža njunih otrok), temveč ga ogroža recimo temu metafizično. Možnost zakona med dvema ženskama ogroža, še več, najeda koncept tradicionalne družine, saj premešča razmerja moči v družini oziroma v zakonu, demantira moško prevlado in jo iz institucionalne predeluje v naključno, v arbitrarno. Glava družine je v takšni natalni karti družine pač tista ali tisti, ki je dejansko glava družine. Novela zakona ogroža tradicionalno družino in ta grožnja pomeni korak naprej, ne le korak v čase enakih pravic za istospolne pare, temveč tudi za otroke in ženske. Ob tem velja opomniti, da vse do poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja večina evropskih držav ni sprejela zakonov proti nasilju nad ženskami. Novela zakona je torej dopolnilo vseh tistih zakonov, ki omogočajo manj krvavo in ponižano emancipacijo žensk, dopolnjujejo proces, v katerega smo ženske, transseksualci in homoseksualci pravzaprav komaj dobro zaorali. Upam, da bo prvi izmed emancipacijskih zakonov, namreč volilna pravica za ženske, dobil svojega zdravega brata.

O avtorju. Ana Schnabl je dvakrat nagrajena pisateljica. V kratkem izide njeno drugo delo, roman z naslovom Mojstrovina. Živi v Kamniku s fantom, dvema psicama in mačkom.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Anja Radaljac says:

    Menim, da je smiselno, če pripravljamo kakršnokoli novinarsko besedilo, predhodno natančno preučiti predmet obravnave. (V tem primeru torej prenos predreferendumskega soočenja na RTV.) V kolikor jemljemo posamične podatke, geste, momente, izjave … iz konteksta v katerega so bili/e vključeni/e, se kaj lahko zgodi, da bo naša analiza videnega nenatančna, netočna ali pa celo povsem zgrešena. Skrajno zgrešeno se mi zdi tudi privzemanje vzvišene pozicije, s katere se ne “spodobi” pogledat “navzdol” in premislit tega, kar povedo nasprotniki. V kolikor namreč odzivov nasprotnika v političnem diskurzu ne spremljamo zbrano in zavzeto, se dogaja to, kar se je dogajalo tudi na tem soočenju: naši lastni argumenti postanejo distancirani, neodzivni, s tem pa učinkujejo medlo in zavajajoče. Kar je na ravni političnega diskurza več kot le “slabo”.
    Tudi v primeru, kjer si Ana (znancev in znank ne bi nazivala z ”avtor/avtorica”, če je moteče, se opravičujem) za izhodišče vzame moment, v katerem “visoki gospod stopi za drobno gospo, ji poprime mikrofon, da bi ona laže prebrala, kar piše na listu, in svojo dlan položi na njeno ramo”, gre za prav tako jemanje neke geste iz konteksta. Četudi je bila ta konkretna gesta pospremljena s polaganjem roke, se je prvi del te iste geste ponavljal skozi vse soočenje. Nasprotniki zakona so drug drugemu pogosto “pomagali” s pridržanjem mikrofona, geste pa niso vselej izvajali le moški (niso, skratka, vselej le moški prijeli mikrofon ženski), temveč so tudi ženske pridržale mikrofon moškim kolegom, pa tudi moški moškemu in tako dalje. Vselej je gesto spremljala podobna obrazna mimika nekakšne “krščanske (katoliške?) pomoči”, združenega občestva, celo harmoničnosti, (ponarejene) prijaznosti, vljudnosti, povezanosti.
    Sama sem to gesto dojemala kot politično orodje, preko katerega se je vzpostavljala enotnost, povezanost, vzajemna podpora, občutek skupnosti etc. s tem pa tudi trdnost in prepričljivost nasprotnikov zakona. Ta gesta nikakor ni bila izrabljena – kot piše Ana – v namen prikaza moške nadvlade nad žensko, temveč je bila gesta, skozi katero naj se implicitno izražajo katoliške vrednote (Govora o le-teh teh so se nasprotniki zakona celo precej ogibali. S papežem in škofi so opletali ravno toliko kot zagovorniki zakona.), čeravno je seveda šlo predvsem za propagandno gesto, gesto, ki ima namen sporočit, da živimo v katoliški družbi, ki pa je družba harmonije, vzajemne pomoči, sprejemanja, podpore in – o, da – celo enakosti, enakovrednosti. In tovrstna raba te geste je zlasti pomenljiva glede na to, da so bili prav nasprotniki novele zakona v tem soočenju tisti, ki so se sklicevali na to, da imajo v svojih vrstah strokovnjake (ne glede na njihovo dejansko strokovnost, javnosti so bili predstavljeni kot “strokovnjaki”), operirali so z znanstvenimi termini in teorijami, predvsem teorijo spola. (Na kakšen način zlorabljajo znanstveni diskurz v sledečem videu odlično predstavi Roman Kuhar: https://www.youtube.com/watch?v=rvoXEkKyxD4) Sklicevali so se tudi na “raziskave” in statistične podatke iz tujine. Pri tem so seveda zlorabljali tako stroko, kot znanost, sprevračali podatke, jih po svoje vstavljali v neustrezne kontekste ter argumentacijo gradili na neveljavnih argumentih. Ampak. Posluževali so se diskurza, ki je nepoučenemu gledalcu učinkoval kot ”strokoven” in ”racionalen”. Čustvenost so vpeljevali premišljeno in posebej pogosto ravno skozi gestikulacijo ter mimiko, kar je seveda eden od najbolj obče znanih retoričnih postopkov.
    Poleg tega je bila vloga ženske v tej kampanji natanko premišljena in nikakor se ne bi mogla strinjati, da je bila ta vloga (v kampanji, ne govorim o vlogi ženske v tradicionalni katoliški družini/družbeni sredini) vloga ponižne, tihe ženske brez glasu. Ženske, ki so sodelovale v kampanji so bile izobražene, mlade, urejene. Učiteljice, študentke, socialne delavke. Celo doktorska študentka, ki piše disertacijo na temo teorije spola. Slednja je bila tista, ki je teorijo spola dejansko tudi predstavila na soočenju. To je sicer storila povsem netočno in njena razlaga je bila boleče zgrešena, pa vendar: zunanja podoba je bila sledeča: izobraženka, sposobna mlada oseba, ki je vpisana na doktorski študij predstavlja osnove tistega, s čemer se na doktoratu ukvarja. Navzven je to relevanten vir. Žal s tribune zagovornikov zakona ni prišel noben ugovor njenih razlagam. Mlade ženske so bile v kampanji nasprotnikov zakona na debati dejansko vpeljane kot strokovnjakinje, ki se postavljajo “ob bok” npr. Romanu Vodebu. Niti eden izmed teh “strokovnjakov” ni prejel ugovora na neumnosti (ne gre drugače), ki so prihajale iz njegovih oz. njenih ust.
    Na ta način se je dejansko na tribuni proti zakonu vzpostavila nekakšna navidezna enakost med moškimi in ženskami in sicer enakost take vrste, ki je mogoča znotraj obstoječih družbenih razmerij. Ena izmed ženskih nasprotnic zakona je izjavila, da ”so moški itak proti, da pa morajo biti zdaj proti še ženske in narediti pravo stvar”. Največja represija ženske je torej prišla od … ženske. Da, ženske, ki bila sama enako zapeljana v heteronormativne matrice ter v represivne, hierarhične odnose, pa vendar: zdaj bi bil čas, da se spregovori tudi o feministični mizoginiji in njenem pomenu.
    “Ženska” ni zgolj žrtev. Znotraj obstoječe matrice je tudi sama lahko tista, ki izvaja represijo nad ”nepokornimi” ženskami in to se dejansko tudi zares dogaja in se je dogajalo v tem soočenju. To so ženske, ki so izobražene, očitno sposobne in so pripravljene zagovarjati obstoječa hierarhična razmerja. V kolikor tem ženskam podeljujemo zgolj vlogo žrtve (kakor posredno počne zgornji članek), jih ponovno postavljamo v podrejeni položaj žrtve, čeprav so ravno iz svoje vloge žrtve postale zatiralke in to nikakor ni enoznačna pozicija.
    Hkrati bi rada opozorila, da novela zakona nikakor ni feministična in da nikakor ne pomeni izboljšanja položaja ženske. Novela namreč ohranja institucijo zakonske zveze, ki je bila ustanovljena z namenom krepitve oblastnih razmerij ter politične in družbene moči moških. Vloga ženske v tej instituciji je vloga blaga, hkrati pa ženska po tej instituciji ni oseba, temveč je mehanizem za rojevanje ter, nekoliko kasneje, čustveni podporni steber moškemu. Je vselej zgolj privesek, zgolj dopolnilo, nikoli ni ”celota”. Ta institucija je nadaljnje stoletja obstajala zgolj kot cerkvena institucija (in kasneje kot zakrament), država je vanjo posegla šele kasneje in jo od cerkve prevzela. Zakonska zveza je tako vozel, v katerem sta cerkev in država močno, neločljivo povezani. Na državni ravni ta institucija (zlasti v sodobni družbi, kjer se 58% otrok rojeva v izvenzakonskih skupnostih in kjer je izvenzakonska skupnost že bolj ali manj izenačena z ZZ) nima nikakršne realne vloge, pomeni zgolj simbolno učvrščevanje obstoječih represivnih, hierarhičnih družbenih razmerij ter utrjevanje vloge ženske kot neavtonomne osebe. Zato sama, osebno, ne zagovarjam civilne poroke za nikogar. Menim, da bi jo bilo nujno, zdaj ali pa raje že včeraj, (na državni ravni) ukiniti. Absolutno pa se ne strinjam, da se lahko na podlagi uveljavitvi ZZ za vse državljane, dejansko gradi naprednejša družba. (Zlasti ne v feminističnem oziru.)
    Menja se namreč zgolj vsebina, mehanizem, ogrodje, ostaja enako in absolutno nespremenjeno.
    Trenutno že imamo družine z istospolnimi starši, imamo gejevske in lezbične pare ter ljudi, ki se opredeljujejo kot LGBTQA (ali pa se ne opredeljujejo). Ta zakon ne prinaša realnih družbenih sprememb. Tako kot jih dejansko ni prinesel zakon, po katerem ženske lahko volimo. Da, ženske lahko volimo. Smo zato enakopravne? Se je zato kakorkoli zamajal (ali celo usodno zamajal) konstrukt ženskega družbenega spola? Ne, namesto tega se je pojavil postfeminizem, po katerem se ženske lahko svobodno odločijo, da bodo lutkice, čeravno se preko postfeminizma zgolj ponovno utrjuje prvotno represivno razmerje med družbenima spoloma. Svobodno si lahko kupujejo ljubka oblačilca in šminkice. Svobodno se lahko prodajajo v suženjstvo in svobodno lahko proslavljajo svojo ženskost a.k.a. “ženska prijateljstva” (to je zadnje čase precej modno, opažam) in svobodno lahko priznavajo, da jih noben moški na svetu nikdar ne bo tako razumel kot druga ženska.
    Novela ZZZDR ohranja isto represivno družbeno ogrodje. Korak naprej je zgolj na pravni ravni, ker so vsem državljanom končno omogočene enake pravice, četudi so te pravice jalove. Če velja policijska država, naj velja za vse. Tudi LGBTQA mora imet možnost zapast istim družbenim mehanizmom represije kot vse drugo prebivalstvo. Če se uvede še policijska ura pričakujem, da bo prav tako veljala za vse.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Posoda

    Ana Schnabl

    Tedaj še nisem razumela, da sem si žensko telo znala izpogajati le, ker je bilo nezaznamovano. Paradoksalno: svoje telo sem lahko doživljala kot žensko, ker sem ga lahko doživljala kot nevtralno. Z njegovimi specifikami se nisem obremenjevala oziroma se mi z njimi še ni bilo treba obremenjevati.

  • Ta dokončna mera človeškega, vonj trpinčenih ljudi

    Barbara Korun

    Govori se, da se ljudje bojijo prišlekov in tistih, ki želijo čez naše ozemlje naprej: ta strah politične stranke podpihujejo, ker je tako laže vladati in manipulirati, skrivati lastne lopovščine.

  • Maskirane linije

    Anja Radaljac

    Apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji.

Izdelava: Pika vejica